Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèlebánka -e ž (ȅ-ȃ)
ekspr. velika banka: kopičenje kapitala v velebankah
SSKJ²
vèleblagôvnica -e ž (ȅ-ȏ)
velika blagovnica: kupovati v veleblagovnici; ljubljanska veleblagovnica Nama
SSKJ²
vèleburžoazíja -e [tudi vèleburžuazíja] ž (ȅ-ȋ)
soc. lastniki veliko proizvajalnih sredstev: kapital veleburžoazije
SSKJ²
velecénjen -a -o prid. (ẹ́)
knjiž. zelo cenjen, spoštovan: slavnostni sprejem velecenjenih gostov / v vljudnostnem nagovoru velecenjene poslušalke in poslušalci
SSKJ²
vèlecvéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
bot. ki ima velike cvete: velecvetne rastline / velecvetni divjakovec, lučnik; velecvetni popčki spomladanska torilnica; velecvetna magnolija
SSKJ²
vèledélo -a s (ȅ-ẹ́)
ekspr. veliko, pomembno delo: literarno veledelo
SSKJ²
vèledogódek -dka m (ȅ-ọ̑)
ekspr. velik, pomemben dogodek: podpis mirovne pogodbe je bil veledogodek; športni veledogodek
SSKJ²
vèledržáva -e ž (ȅ-ȃ)
ekspr. velika država: ozemlje veledržave / rimska veledržava
SSKJ²
vèledržáven -vna -o (ȅ-á)
pridevnik od veledržava: veledržavna moč
SSKJ²
veledúšen -šna -o prid. (ū ȗ)
star. velikodušen: veledušen človek / veledušna podpora
    veledúšno prisl.:
    veledušno podariti
SSKJ²
vèlefílm -a m (ȅ-í)
ekspr. velik, pomemben film: snemanje velefilma
SSKJ²
velegórje -a s (ọ̑)
star. veliko, visoko gorstvo: alpsko velegorje; vrhovi velegorja
SSKJ²
vèleimeníten -tna -o prid. (ȅ-ī)
knjiž. zelo imeniten: veleimeniten človek / veleimeniten avtomobil
SSKJ²
vèleindustriálec -lca m (ȅ-ȃ)
lastnik ali solastnik enega ali več velikih industrijskih podjetij, tovarn: veleindustrialci in veleposestniki
SSKJ²
vèleindustríja -e ž (ȅ-ȋ)
ekspr. industrija velikega obsega: razvoj veleindustrije / jeklarska, tekstilna veleindustrija
SSKJ²
vèleindustríjec -jca m (ȅ-ȋ)
veleindustrialec: kapital veleindustrijcev
SSKJ²
vèleizdája -e ž (ȅ-ȃ)
pravn. kaznivo dejanje zoper obstoj države ali ustavno ureditev: to dejanje je veleizdaja; biti obtožen veleizdaje / dejanje veleizdaje
SSKJ²
vèleizdajálec -lca [veleizdajau̯ca] m (ȅ-ȃ)
pravn. kdor naredi kaznivo dejanje veleizdaje: obsoditi veleizdajalca
SSKJ²
vèleizdajálski -a -o [veleizdajau̯ski tudi veleizdajalski] prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na veleizdajalce: veleizdajalsko dejanje / veleizdajalski proces
SSKJ²
vèleizdájnik -a m (ȅ-ȃ)
star. veleizdajalec: usmrtiti veleizdajnika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèleizdájstvo -a s (ȅ-ȃ)
pravn. veleizdajalsko dejanje, veleizdaja: obsoditi koga zaradi veleizdajstva
SSKJ²
vèlejádro -a s (ȅ-ā)
navt. največje, spodnje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; veliko jadro: razviti velejadro
SSKJ²
vèlekapitál -a m (ȅ-ȃ)
lastniki velikega kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: koristi velekapitala / mednarodni velekapital
SSKJ²
vèlekapitalíst -a m (ȅ-ȋ)
kapitalist, ki je lastnik velikega kapitala: dobički velekapitalistov
SSKJ²
vèlekapitalístičen -čna -o prid. (ȅ-í)
nanašajoč se na velekapitaliste: velekapitalistična miselnost / velekapitalistični trusti
SSKJ²
vèlekúščar -ja m (ȅ-ū)
knjiž. velik izumrli, kuščarju podoben plazilec: okostje velekuščarja / kopenski, morski velekuščarji
SSKJ²
velélen -lna -o [tudi veleu̯na] prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na velevanje: velelni izrazi
// jezikosl. nanašajoč se na zapovedovanje, spodbujanje: velelni medmeti / velelni naklon naklon, ki izraža zapoved, željo; velelna poved poved, ki izraža zapoved, željo; velelna oblika
SSKJ²
vèlelísten -tna -o prid. (ȅ-ȋ)
bot., v zvezi velelistna potonika rastlina z deljenimi listi in velikimi belimi, rožnatimi ali škrlatnimi cveti, Paeonia mascula:
SSKJ²
velélnica -e [tudi veleu̯nica] ž (ẹ̑)
jezikosl. medmet, s katerim se zapoveduje, spodbuja: velelnice daj, hot, marš
SSKJ²
velélnik -a [tudi veleu̯nik] m (ẹ̑)
1. jezikosl. glagolska oblika za izražanje velelnega naklona: druga oseba velelnika; naglas velelnika
// velelni naklon: poved v velelniku
2. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: delati ljudem dobro je njegov etični velelnik
SSKJ²
velélniški -a -o [tudi veleu̯niški] prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na velelnik 1: velelniška končnica / velelniška oseba
SSKJ²
vèlemésten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
nanašajoč se na velemesto: velemestne ulice / velemestno življenje
SSKJ²
vèlemésto -a s (ȅ-ẹ́)
zelo veliko mesto: živeti v velemestu / milijonska velemesta
SSKJ²
vèlemeščàn in vèlemeščán -ána m (ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ)
ekspr. prebivalec velemesta:
SSKJ²
vèlemójster -tra m (ȅ-ọ́)
ekspr. kdor zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti: detektivski velemojster / ni bil le mojster, ampak velemojster čebelarstva
♦ šah. najvišji naslov igralca, ki ga podeli mednarodna šahovska organizacija
SSKJ²
vèlemójstrica -e ž (ȅ-ọ́)
ekspr. ženska, ki zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti: bila je velemojstrica finiša; veleslalomska velemojstrica
♦ šah. najvišji naslov igralke, ki ga podeli mednarodna šahovska organizacija
SSKJ²
vèlemójstrski -a -o prid. (ȅ-ọ́)
nanašajoč se na velemojstre: to ni samo mojstrsko, ampak velemojstrsko delo / dobiti velemojstrski naslov; velemojstrski turnir turnir, na katerem je večina udeležencev velemojstrov
SSKJ²
vèlemolékula -e ž (ȅ-ẹ̑)
kem. molekula, katere masa je večja kot deset tisoč; makromolekula: umetna snov iz velemolekul
SSKJ²
vèlemolékulski -a -o (ȅ-ẹ̑)
pridevnik od velemolekula: velemolekulska spojina
SSKJ²
vèlenémec -mca m (ȅ-ẹ́)
zgod., v prvi polovici 19. stoletja pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev: politične ideje velenemcev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèlenémški -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
zgod., v prvi polovici 19. stoletja nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev: velenemška organizacija / velenemška ideja
SSKJ²
vèlenémštvo -a s (ȅ-ẹ̑)
zgod., v prvi polovici 19. stoletja politično gibanje za združitev vseh Nemcev: črno-rdeče-rumena zastava kot simbol velenemštva
SSKJ²
velênjčan tudi velénjčan -a m (ē; ẹ̄)
pog. velenjski premog: kuriti z velenjčanom
SSKJ²
velênjski tudi velénjski -a -o prid. (ē; ẹ̄)
nanašajoč se na Velenje: velenjska industrija / velenjski premog
SSKJ²
vèleobràt -áta m (ȅ-ȁ ȅ-á)
ekspr. velik (proizvodni) obrat: ustanavljati veleobrate / industrijski, kmetijski veleobrat
SSKJ²
vèleobŕt -i tudi -í ž (ȅ-ȓ)
ekspr. obrt velikega obsega: veleobrt je začela uničevati male obrtnike; izdelki veleobrti
SSKJ²
vèleodjèm -éma m (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́)
elektr. odjem velikih količin električnega toka po posebnem režimu: tarifne postavke za veleodjem
SSKJ²
vèleodjemálec -lca [veleodjemau̯ca in veleodjemalca] m (ȅ-ȃ)
odjemalec velikih količin blaga: dajati ugodnosti svojim veleodjemalcem; veleodjemalci premoga / veleodjemalci električnega toka
SSKJ²
vèlepárnik -a m (ȅ-ȃ)
velik parnik: hitrost veleparnika
SSKJ²
vèleplakát -a m (ȅ-ȃ)
zelo velik, zlasti reklamni plakat: oblikovati veleplakate za znano zavarovalnico; mestne oblasti opozarjajo oglaševalce, naj odstranijo veleplakate v starem delu mesta; obcestni veleplakat; natečaj, slogan za veleplakat
SSKJ²
vèlepodjétje -a s (ȅ-ẹ̑)
veliko podjetje: podržaviti velepodjetja; lastniki velepodjetij
SSKJ²
vèlepodjétnik -a m (ȅ-ẹ̑)
lastnik velepodjetja: velepodjetniki in tovarnarji
SSKJ²
vèlepomémben -bna -o prid. (ȅ-ẹ̄)
knjiž. zelo pomemben: velepomemben dogodek / velepomembna oseba
SSKJ²
vèleposést -i ž (ȅ-ẹ̑)
veleposestvo: lastnik veleposesti
SSKJ²
vèleposéstnik -a m (ȅ-ẹ̑)
lastnik veleposestva: odvzeti zemljo veleposestnikom; bogati veleposestniki / zemljiški veleposestnik
SSKJ²
vèleposéstniški -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
nanašajoč se na veleposestnike: veleposestniška zemlja / v stari Avstriji veleposestniška kurija
SSKJ²
vèleposéstvo -a s (ȅ-ẹ̑)
zelo veliko kmetijsko posestvo: delati na veleposestvu; razlastitev veleposestev
SSKJ²
vèleposlánica -e ž (ȅ-á)
najvišja diplomatska predstavnica kake države v tuji državi: sprejem veleposlanice pri predsedniku republike
SSKJ²
vèleposlánik -a m (ȅ-á)
najvišji diplomatski predstavnik kake države v tuji državi: imenovati koga za veleposlanika; slovenski veleposlanik v Franciji
SSKJ²
vèleposláništvo -a s (ȅ-á)
najvišje diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi: odpreti veleposlaništvo; uslužbenec veleposlaništva / sprejem v veleposlaništvu
// poslopje tega predstavništva: demonstranti so poškodovali ameriško veleposlaništvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
velepotézen -zna -o prid. (ẹ̑)
velikopotezen: velepotezen načrt / velepotezen politik
SSKJ²
vèlepredstáva -e ž (ȅ-ȃ) ekspr.
velika predstava: prireditelji velepredstave; objekti, prizorišče za velepredstavo / jadralska, letalska velepredstava; športna velepredstava
SSKJ²
veleprodája -e ž (ȃ)
trg. prodaja na debelo: oddelek za veleprodajo / cene v veleprodaji
// oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako prodajo: vodja veleprodaje
SSKJ²
vèleproizvajálec -lca [veleproizvajau̯ca in veleproizvajalca] m (ȅ-ȃ)
proizvajalec velikih količin česa: veleproizvajalci avtomobilov
SSKJ²
vèleproizvódnja -e ž (ȅ-ọ̑)
proizvodnja velikih količin česa: moderna kmetijska veleproizvodnja; veleproizvodnja aluminija
SSKJ²
vèleréka -e ž (ȅ-ẹ́)
ekspr. zelo velika, dolga reka: porečje velereke Niger
SSKJ²
vèlerílec -lca [tudi veleriu̯ca] m (ȅ-ȋ)
zool. metulj somračnik z dolgim sesalom, Macroglossum stellatarum:
SSKJ²
veleróden -dna -o prid. (ọ̄)
star. ki je plemiškega rodu: velerodna gospoda
// v vljudnostnem nagovoru spoštovan, cenjen: velerodni gospod
SSKJ²
velésa -e ž (ẹ̑)
bot., navadno v zvezi alpska velesa plazeča se grmičasta rastlina z usnjatimi, dlakavimi listi in velikimi belimi cveti, Dryas octopetala: z veleso poraščene skale
SSKJ²
velesêjem -jma m (é)
velika prireditev, navadno mednarodna, na kateri se razstavlja določeno blago in sklepajo pogodbe o nakupu, prodaji: obiskati velesejem; na velesejmu sodeluje veliko držav, podjetij / jesenski, spomladanski velesejem; kmetijski velesejem; mednarodni velesejem
♦ ekon. vzorčni velesejem na katerem se razstavljajo vzorci blaga
SSKJ²
velesêjemski -a -o [velesejəmski] prid. (é)
nanašajoč se na velesejem: velesejemski prostor / velesejemsko mesto / velesejemske prireditve
SSKJ²
velesíla -e ž (í)
publ. politično, vojaško zelo močna, vplivna država: v starem veku je bil Egipt velesila; oborožitev, politika velesil
// s prilastkom na kakem področju zelo močna država, organizacija: naftna, pomorska, športna velesila / slovenska reprezentanca se prebija med evropske velesile / svetovna velesila
SSKJ²
vèleslálom -a m (ȅ-ȃ)
šport. smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po strmini med redko postavljenimi vratci: tekmovati v veleslalomu; zmagovalec v veleslalomu / paralelni veleslalom pri katerem na vzporednih progah hkrati smučata dva tekmovalca
// tekmovanje v tej disciplini: nastopiti v veleslalomu; favorit veleslaloma / društveni, mednarodni veleslalom / šport. žarg. v prvem veleslalomu je izpadel v prvi vožnji veleslaloma
SSKJ²
vèleslalomíst -a m (ȅ-ȋ)
šport. športnik, ki se ukvarja z veleslalomom: tekmovanje, trening veleslalomistov
SSKJ²
vèleslalomístka -e ž (ȅ-ȋ)
šport. športnica, ki se ukvarja z veleslalomom: slovenska veleslalomistka; najboljše veleslalomistke sveta
SSKJ²
vèleslálomski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na veleslalom: veleslalomska proga / veleslalomsko tekmovanje
SSKJ²
velesláven -vna -o prid. (á)
ekspr. zelo slaven: veleslaven pisatelj / veleslavno mesto
SSKJ²
vèlespektákel tudi vèlešpektákel -kla m (ȅ-á) ekspr.
1. velik, pomemben film, velika, pomembna predstava: igrati v velespektaklu / zgodovinski velespektakel
2. velik, pomemben dogodek: poroka princese bo velespektakel / svetovni velespektakel
SSKJ²
vèlespoštován -a -o prid. (ȅ-á)
knjiž. zelo spoštovan: zasluge tega velespoštovanega moža so zelo velike / v vljudnostnem nagovoru velespoštovane gospe
SSKJ²
vèlesŕbski -a -o prid. (ȅ-ȓ)
v prvi polovici 19. stoletja nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Srbov: velesrbske ideje / velesrbska hegemonija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèlesŕbstvo -a s (ȅ-ȓ)
v prvi polovici 19. stoletja politično gibanje za združitev vseh Srbov: težnje velesrbstva
SSKJ²
velešpektakel gl. velespektakel
SSKJ²
vèletatvína -e ž (ȅ-í)
ekspr. velika tatvina: veletatvina orožja
SSKJ²
veléti -ím dov., vêlel (ẹ́ í)
1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad
// star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite
2. nedov. in dov., nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje
3. nedov. in dov., star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se
// v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor
    velèč -éča -e:
    veleč, naj ga počakajo, steče nazaj
SSKJ²
vèletòč tudi vèletóč -óča m (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̑)
šport. vrtenje telovadca, visečega na rokah, okrog droga: vaditi veletoč / narediti veletoč / veletoč naprej
SSKJ²
vèletók -a m (ȅ-ọ̑)
1. zelo velika, dolga reka: deroči veletok; sibirski veletoki
2. ekspr., s prilastkom velika količina česa premikajočega se: veletok turistov, vozil
// z rodilnikom velika količina česa tekočega: veletoki krvi / veletok sončne svetlobe
SSKJ²
vèletovárna -e ž (ȅ-ȃ)
ekspr. velika tovarna: vodstvo veletovarne / veletovarna gospodinjskih strojev
SSKJ²
vèletovárnar -ja m (ȅ-ȃ)
lastnik velike tovarne: dobiček veletovarnarja
SSKJ²
vèletrgôvec -vca m (ȅ-ō)
lastnik veletrgovine: veletrgovec z lesom, s sadjem
SSKJ²
vèletrgovína -e ž (ȅ-í)
trgovina na debelo: ukvarjati se z veletrgovino / nabaviti v veletrgovini / tekstilna veletrgovina
SSKJ²
vèletŕžec -žca m (ȅ-ȓ)
star. veletrgovec: nabavljati pri veletržcu; veletržec z lesom
SSKJ²
vèletŕžnica -e ž (ȅ-ȓ)
velika tržnica: osrednja mestna veletržnica z usnjenimi izdelki; gradnja veletržnice; dogajanje, ponudba na veletržnici; lokacija, zemljišče za veletržnico
// tržnica, na kateri se kupuje in preprodaja blago v velikih količinah: odpreti veletržnico za preskrbo mesta s kmetijskimi pridelki in živili; prodajati zelenjavo na veletržnici; preselitev, zaprtje veletržnice; nižje cene na veletržnici / veletržnica s sadjem
SSKJ²
vèleturíst -a m (ȅ-ȋ)
zastar. planinec, alpinist: veleturist s cepinom in derezami
SSKJ²
vèleturnír -ja m (ȅ-í)
šah. turnir, na katerem igra veliko vrhunskih igralcev: igrati na veleturnirju
SSKJ²
vèleučèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
knjiž. zelo učen: veleučen človek / v vljudnostnem nagovoru veleučeni gospod profesor
SSKJ²
vèleugléden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
knjiž. zelo ugleden: veleugledna rodbina
SSKJ²
vèleúm -a m (ȅ-ȗ)
knjiž. genij: odkritja veleuma / matematični, pesniški veleum
● knjiž. občudovati njegov veleum izvirno ustvarjalni um, duh
SSKJ²
veleúmen -mna -o prid. (ú ū)
knjiž. genialen: veleumen pesnik, znanstvenik / veleumna iznajdba
SSKJ²
vèleumetnína -e ž (ȅ-ī)
ekspr. velika, pomembna umetnina: ustvariti veleumetnino / pesniška veleumetnina
SSKJ²
veleúmnost -i ž (ú)
knjiž. genialnost: občudovati veleumnost koga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
velévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od velevati: velevanje in prepovedovanje
SSKJ²
velévati -am nedov. (ẹ́)
1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: velevati prihajajočim gostom vstopati skozi desna vrata; velevati delavcem, kaj naj naredijo / elipt., ekspr. čriček veleva v vinograd
2. zastar. poveljevati: velevati četi, konjenici
3. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veleva predpis, ukaz / delati, kot veleva čast, dolžnost / tako veleva vreme
4. star., v sedanjem času praviti, glasiti se: pregovor veleva: čez sedem let vse prav pride
SSKJ²
velevážen -žna -o prid. (á ā)
ekspr. zelo važen, zelo pomemben: velevažen podatek / velevažna iznajdba
SSKJ²
vèlezanimív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ekspr. zelo zanimiv: velezanimiv človek / velezanimiv članek
SSKJ²
vèlezaslúžen -žna -o prid. (ȅ-ú)
star. zelo zaslužen: velezaslužen človek; biti velezaslužen za razvoj kraja
SSKJ²
vèleznačílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ)
ekspr. zelo značilen: veleznačilni pojavi sodobnega življenja / za pesnika veleznačilni verzi
SSKJ²
vèleznamenít -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ekspr. zelo znamenit: veleznamenita osebnost / veleznamenita slikarska šola
SSKJ²
veličájen -jna -o prid. (ȃ)
star. veličasten: veličajna gora / veličajen prizor
SSKJ²
velíčanje -a s (ȋ)
knjiž. poveličevanje, povzdigovanje: veličanje ljubezni
SSKJ²
veličánski -a -o prid. (ȃ)
star. veličasten: veličanske gore / veličanski prizor
SSKJ²
veličánstven -a -o prid. (ȃ)
knjiž. veličasten: veličanstven sprejem zmagovalcev / veličanstven mir
SSKJ²
veličánstvenost -i ž (ȃ)
knjiž. veličastnost: veličanstvenost sprejema pri kralju / veličanstvenost marmornih kipov
SSKJ²
veličánstvo -a s (ȃ)
1. s svojilnim zaimkom, v nekaterih državah naslov za kralja, cesarja: tak je ukaz njegovega veličanstva; njeno veličanstvo cesarica / žaljenje cesarskega, kraljevega veličanstva / kot nagovor vaše cesarsko veličanstvo
2. star. veličastnost: veličanstvo dejanja / bog v svojem veličanstvu
SSKJ²
veličást -i ž (ȃ)
knjiž. veličastnost: veličast reke Nila / veličast pesnitve
SSKJ²
veličásten -tna -o prid., veličástnejši (á ā)
ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti: veličastne gore, smreke; veličastna stavba / sprejem je bil veličasten
b) velikega števila: veličastna množica je bila v sprevodu
c) slovesnosti, zanosa: spregovoriti z veličastnim glasom
č) velike pomembnosti: veličasten dogodek; doseči veličastno zmago / veličastna pesnitev
// ki se nanaša na kaj, kar zaradi določenih lastnosti vzbuja pozornost, občudovanje: veličasten razgled / vtisi o razstavi so veličastni / z veličastnim prezirom gledati okoli sebe
    veličástno prisl.:
    veličastno jezditi na konju; veličastno slaviti zmago
    ♦     glasb. veličastno označba za izraz izvajanja maestozo; sam.: nekaj veličastnega je v njihovem ravnanju
SSKJ²
veličástje -a s (ȃ)
knjiž. veličastnost: veličastje gradu; veličastje gor / ekspr. pomlad je v vsem veličastju prišla v deželo
SSKJ²
veličástnost -i ž (á)
lastnost, značilnost veličastnega: veličastnost stavbe / veličastnost prizora
SSKJ²
veličástven -a -o prid. (ȃ)
star. veličasten: veličastvena pesnitev
SSKJ²
veličástvenost -i ž (ȃ)
star. veličastnost: veličastvenost kipa
SSKJ²
veličástvo -a s (ȃ)
star. veličastnost: priti v slavi in veličastvu / v gromu in bliskih razodevajoče se veličastvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
velíčati -am nedov. (ȋ)
knjiž. poveličevati, povzdigovati: veličati lepoto narave / veličati zmago / veličati junake slaviti
    velíčati se 
    bahati se, postavljati se: veličati se pred kom; veliča se, da je najbolj pameten
SSKJ²
veličàv -áva -o stil. velíčav -a -o prid. (ȁ á; ī)
knjiž. bahav, prevzeten: veličav človek / veličave navade / veličave misli
    veličávo stil. velíčavo prisl.:
    veličavo se ozirati na vse strani
SSKJ²
veličáva -e ž (ȃ)
star. veličina, veličastnost: vrniti človeku nekdanjo veličavo / občudovati veličavo gora
SSKJ²
veličávost stil. velíčavost -i ž (á; í)
knjiž. bahavost, prevzetnost: zaradi svoje veličavosti ni priljubljen
SSKJ²
veličína -e ž (í)
1. lastnost, značilnost koga, ki se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti: spoznati veličino človeka / veličina dejanja; idejna, stilna veličina umetniškega dela; veličina poguma, poklica / ekspr. veličina narave
2. nav. mn., ekspr. kdor se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti: zbrale so se same veličine; politične, športne veličine
3. star. velikost: izmeriti veličino; steklenice enake veličine
♦ teh. kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja
SSKJ²
veličínski -a -o prid. (ȋ)
psiht. nanašajoč se na bolezensko pripisovanje visokega porekla, položaja, izrednih sposobnosti samemu sebi: bolnik z veličinskimi idejami / veličinske blodnje
SSKJ²
velíčiti se -im se nedov. (í ȋ)
knjiž. bahati se, postavljati se: veličiti se pred prijatelji
SSKJ²
velíčje -a s (ȋ)
zastar. veličastnost: veličje sončnega zahoda
SSKJ²
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī)
1. ki dosega visoko stopnjo
a) glede na razsežnost; ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b
č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
    velíki -a -o sam., nar. véliki
    zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; 
prim. več, večji, veliki, veliko
SSKJ²
velikán -a m (ȃ)
1. v pravljicah nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: stooki velikan; velikani in palčki
2. ekspr. nenavadno velik in močen človek: zrasel je v pravega velikana
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: duhovni, znanstveni velikan; športni velikani; velikani slovenske kulture
3. ekspr., s prilastkom zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: gradnja novih hotelskih velikanov / vodstvo tekstilnega velikana velike tekstilne tovarne, trgovine
// kar je veliko sploh: s snegom pokriti gorski velikani / pristanek zračnega velikana
SSKJ²
velikánka -e ž (ȃ)
1. ekspr. nenavadno velika in močna ženska: dekle je velikanka med vrstnicami
// kar je veliko sploh: prekooceanska velikanka / kača, lipa velikanka; buča, repa, torta velikanka / zvezda velikanka
2. publ. velika (smučarska) skakalnica: skakati na velikanki / stometrska velikanka
SSKJ²
velikánski -a -o prid. (ȃ)
ekspr. zelo velik: velikanski kup; velikanska ladja; kitovo telo je velikansko / velikanska razdalja / velikanski vihar; velikanska premoč / velikanska gneča / velikanski pomen odkritja; velikanski uspeh
♦ zool. velikanska črepaha največja morska želva, Chelonia mydas
    velikánsko prisl.:
    imeti velikansko težav
SSKJ²
velikánskost -i ž (ȃ)
ekspr. lastnost, značilnost velikanskega: velikanskost poslopja / velikanskost prostora
SSKJ²
velikánstvo -a s (ȃ) ekspr.
1. dejstvo, da je kdo velikan: gargantovska komika velikanstva
2. dejstvo, da je kaj velikansko: velikanstvo kraških jam / velikanstvo idej
SSKJ²
velikáš -a m (á)
1. v fevdalizmu pripadnik višjega plemstva: oblast velikašev; grofi, knezi in drugi velikaši
2. ekspr. zelo bogat in vpliven človek: kmečki velikaši; reveži in velikaši
SSKJ²
velikášinja -e ž (á)
ekspr. zelo bogata in vplivna ženska: ugledna velikašinja
SSKJ²
velikáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na velikaše: velikaške pravice / velikaške navade / postajal je vedno bolj velikaški
SSKJ²
velikáštvo -a s (ȃ)
1. v fevdalizmu velikaši: deželno velikaštvo; velikaštvo in nižje plemstvo
2. ekspr. zelo bogati in vplivni ljudje: ameriško denarno velikaštvo
3. ekspr. miselnost, lastnost zelo bogatega in vplivnega človeka: otresti se velikaštva
SSKJ²
véliki -a -o prid. (ẹ̑)
1. določna oblika od velik:
a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
b) pog. veliko pivo
c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
č) puška z velikim dometom
d) te velike razlike so se še povečale
e) kaj študira tvoj veliki sin
f) veliki klanec je za nami
g) vem za njegovo veliko bolečino
h) velika kmetija je propadla
i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
● veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦ anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astron. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; glasb. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; jezikosl. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; kem. velika molekula makromolekula; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica
    véliki -a -o sam.:
    publ. sestanek štirih velikih predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; narediti kaj velikega; na veliko na veliko trgovati z žitom; na veliko zapravljati; 
prim. več, velik, veliko
SSKJ²
velíko prisl. (í)
1. izraža veliko količino ali mero
a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / takih primerov je veliko
b) z glagolom: veliko bere, se giblje; veliko se ne da spremeniti; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat
2. navadno v zvezi s primernikom izraža visoko stopnjo: veliko bolj se boste morali potruditi; nova pot je veliko krajša; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen; prim. največ, več, velik, veliki
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
veliko...1 ali véliko... prvi del zloženk (ẹ̑)
nanašajoč se na veliki: velikobritanski, velikosoboten
SSKJ²
veliko...2 ali velíko... prvi del zloženk (ī)
nanašajoč se na velik: velikolisten, velikomesten, velikopovršinski
SSKJ²
veliko...3 ali velíko... prvi del zloženk (í)
nanašajoč se na veliko: velikobeseden, velikojedec; velikokrat
SSKJ²
velikobesédnost -i ž (ẹ̑)
gostobesednost: pripisovali so mu velikobesednost
SSKJ²
vélikobolgárski -a -o prid. (ẹ̑-ā)
nanašajoč se na veliko Bolgarijo: velikobolgarski šovinisti / velikobolgarski nazori
SSKJ²
vélikobritánski -a -o prid. (ẹ̑-ȃ)
nanašajoč se na Veliko Britanijo: velikobritansko ozemlje / velikobritanska politika
SSKJ²
velikocvéten -tna -o prid. (ẹ̑)
vrtn. ki ima veliko cvetov: velikocvetna rastlina
// ki ima velike cvete: velikocvetne begonije
SSKJ²
vélikodržáven -vna -o prid. (ẹ̑-á)
nanašajoč se na veliko državo: velikodržavne težnje / velikodržavni šovinizem
SSKJ²
velikodúšen -šna -o prid.(ū ȗ)
ki stori komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba storiti: velikodušen človek; biti velikodušen do koga / velikodušna ponudba / velikodušen podpornik
    velikodúšno prisl.:
    velikodušno odpuščati napake
SSKJ²
velikodúšje -a s (ȗ)
stanje človeka, ki je pripravljen storiti komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba storiti: prevzelo ga je velikodušje / zahvaliti se komu za velikodušje
SSKJ²
velikodúšnost -i ž (ū)
lastnost, značilnost velikodušnega človeka: hvaliti, občudovati velikodušnost koga; velikodušnost do nasprotnika
SSKJ²
velíkokalíbrski -a -o prid. (í-í)
šport., voj. ki ima v svoji vrsti največji kaliber: velikokalibrski top / velikokalibrsko strelivo
SSKJ²
velíkokrat prisl. (í)
izraža veliko ponovitev: velikokrat pomagati komu; velikokrat se srečava; ne zgodi se velikokrat, da bi bil kdo tako prijazen
// s primernikom izraža visoko stopnjo: njihove potrebe so zdaj velikokrat večje kot prej
SSKJ²
velikolép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
zastar. zelo lep: velikolepa slika
SSKJ²
velikolépen -pna -o prid. (ẹ̑)
zastar. zelo lep: velikolepna preproga
SSKJ²
velikolépje -a s (ẹ̑)
zastar. (izredna) lepota, sijaj: dvorsko velikolepje / prirediti slavje v vsem velikolepju
SSKJ²
velikolísten -tna -o prid. (ȋ)
ki ima velike liste: velikolistne lončnice
SSKJ²
velikomésten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veliko mesto: velikomestne ulice / velikomestni hrup / velikomestni ljudje / ekspr. predajati se velikomestnemu življenju
SSKJ²
velikomeščàn in velikomeščán -ána m (ȁ á; ȃ)
prebivalec velikega mesta: navade velikomeščanov
SSKJ²
vélikonémec -mca m (ẹ̑-ẹ́)
zgod., v prvi polovici 19. stoletja pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev: po prepričanju je bil velikonemec
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vélikonémški -a -o prid. (ẹ̑-ẹ́)
zgod., v prvi polovici 19. stoletja nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev: velikonemška stranka / velikonemške težnje
SSKJ²
velikonôčen -čna -o prid. (ó)
nanašajoč se na veliko noč: velikonočno jutro / velikonočni ponedeljek ponedeljek po veliki noči; velikonočna nedelja / velikonočni prazniki / velikonočni pirhi
♦ rel. velikonočni čas čas od velike noči do binkošti; velikonočni obred; velikonočna spoved; velikonočna sveča slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa; velikonočno jagnje jagnje, ki so ga jedli Izraelci v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti; blagoslov(itev) velikonočnih jedil
SSKJ²
velikonôčnica -a ž (ó)
bot. dlakava rastlina s pokončnimi, svetlo vijoličastimi cveti in pernatimi ozkimi listi, Pulsatilla grandis: cveti velikonočnic
SSKJ²
velikopotézen -zna -o prid., velikopotéznejši (ẹ̑)
ki zajema, upošteva veliko stvari in zahteva veliko dejanj: velikopotezen načrt; akcija je velikopotezna / velikopotezen igralec; v svojih zamislih je velikopotezen
    velikopotézno prisl.:
    velikopotezno organizirati napad; velikopotezno zgrajeni prostori
SSKJ²
velikopotéznost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost velikopoteznega: velikopoteznost načrta / velikopoteznost ustvarjalca / lotiti se problema z vso velikopoteznostjo
SSKJ²
velikoprodájen -jna -o prid. (ȃ)
trg., v zvezi velikoprodajna cena cena na debelo:
SSKJ²
velikorúski -a -o prid. (ȗ)
star. ruski: velikoruski jezik; velikoruski narod / velikoruska glasba
SSKJ²
velíkosêrijski -a -o prid. (í-é)
nanašajoč se na izdelavo v velikih serijah: velikoserijski izdelek / velikoserijska proizvodnja
SSKJ²
vélikosobóten -tna -o prid. (ẹ̑-ọ̑)
nanašajoč se na veliko soboto: velikosobotna noč / velikosobotno zvonjenje
SSKJ²
vélikosŕbski -a -o prid. (ẹ̑-ȓ)
nanašajoč se na veliko Srbijo: velikosrbske ideje; velikosrbski nacionalizem / velikosrbska politika
SSKJ²
vélikosŕbstvo -a s (ẹ̑-ȓ)
politično gibanje za povečanje ozemlja Srbije: glasnik, zagovornik velikosrbstva; ideje velikosrbstva; upiranje velikosrbstvu / mitologija velikosrbstva
SSKJ²
velikóst -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo
a) razsežnosti: meriti velikost; razvrstiti po velikosti; majhna, povprečna velikost; velikost črk; velikost gozda; človek srednje velikosti / kip v naravni velikosti; listi zrastejo do velikosti dlani
b) merljive količine: velikost zamude
c) števila sestavnih enot: velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala
č) dolžine: velikost koraka, razdalje
d) trajanja: velikost časovnih enot
e) možnega razpona: velikost kazni, razlik
f) nav. ekspr. intenzivnosti, učinka: velikost moči / velikost bolečine
g) razsežnosti in delovanja ali dejavnosti: velikost kmetije
SSKJ²
velikósten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na velikost: velikostni vrstni red; velikostne stopnje črk / velikostni odnosi med števili
SSKJ²
velikosvétski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. svetovljanski: velikosvetski človek / velikosvetsko življenje / velikosvetska zabava razkošna
SSKJ²
velíkrat prisl. (í)
star. velikokrat: velikrat se spomniti na kaj; tam je že bil, a ne velikrat
SSKJ²
velítelj -a m (ȋ)
star. poveljnik, zapovednik: velitelj vojaškega oddelka / tako želi moj gospodar in velitelj
SSKJ²
velják -a m (á)
veljaven, vpliven človek: kmečki, mestni veljak; premožni veljaki / politični veljaki
SSKJ²
veljáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na veljake: veljaška hiša / veljaške zlorabe
SSKJ²
veljáštvo -a s (ȃ)
lastnost, značilnost veljakov: veljaštvo bogatih gospodarjev
// ekspr. veljaki: pri mizi je sedelo veljaštvo
SSKJ²
veljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. imeti pravno moč: predpis, zakon velja od novega leta / to igralno pravilo ne velja več / ukaz velja za vse
2. zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku, uporabniku kako pravico: potni list ne velja več; vozovnica velja en dan; razpis velja do zasedbe delovnega mesta
♦ ekon. cena velja franko
// po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva določeno dejstvo: cenik, vozni red še velja
3. imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi: obljuba, vabilo še vedno velja / brezoseb., kot podkrepitev velja, jutri se vidiva
// imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga: njihovo mnenje tudi nekaj velja / ekspr. njegova mora veljati / ekspr. njegovi romani nekaj veljajo
4. zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan: ta načela v družbi, znanosti še veljajo / velja samo dokaz
5. biti v skladu z resničnostjo; držati: vremenske napovedi malokdaj veljajo / povedano velja tudi za naše razmere
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje: ta beseda velja za nedostojno; trditev velja za sporno / veljati za odločnega, poštenega človeka
// izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega, kar izraža dopolnilo: to naj velja za kriterij / oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo
7. z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom biti namenjen komu: opozorilo, žvižg velja nam / vsem naj velja moja iskrena zahvala / publ. naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom
8. brezoseb., ekspr., z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja: to lepoto, zanimivost velja videti; tega človeka si velja zapomniti / velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven
9. ekspr. stati, imeti ceno: avtomobil velja deset tisoč evrov / počitnice so nas veliko veljale
● ekspr. korajža, pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje stala; ekspr. naj velja, kar hoče, poskusil bom izraža podkrepitev trditve; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
veljáva -e ž (ȃ)
1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava
2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo
3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave
4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata
● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas
SSKJ²
veljáven -vna -o prid., veljávnejši (á ā)
1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila
2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo
// ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven
3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja; veljavne norme vedenja
4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica
5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven
    veljávno prisl.:
    veljavno odločati z večino glasov
SSKJ²
veljávnost -i ž (á)
lastnost, značilnost veljavnega: veljavnost zakona / veljavnost potnega lista je že potekla; prijava je izgubila veljavnost; podaljšati veljavnost dovoljenja / absolutna veljavnost resnice / med prijatelji je izgubljal veljavnost veljavo, ugled / skladbe svetovne veljavnosti kvalitete, pomena
SSKJ²
veljávnosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na veljavnost: veljavnostna doba / veljavnostni simboli
SSKJ²
vélmóž tudi vêlmóž -á m, mn. vélmožjé tudi vêlmožjé (ẹ̑-ọ̑; é-ọ̑)
1. nekdaj veljaven, vpliven pripadnik višjega družbenega sloja: poglavar se je posvetoval z velmožmi; plemenski velmožje
2. vznes. veljak: literarni, politični velmožje
SSKJ²
vélmožen tudi vêlmožen -žna -o prid. (ẹ̑; é)
knjiž. veljaven, vpliven: velmožni poglavar, starešina / velmožni posestnik; sam.: v vljudnostnem nagovoru klicali ste me, velmožni
SSKJ²
vêlnes in wellness -a [vêlnes] m (ȇ)
dejavnost, ki s ponudbo različnih sprostitvenih tehnik, zdrave prehrane človeku omogoča dobro počutje: zdravilišče ponuja velnes: kopanje v bazenih s termalno vodo, masaže, lepotilne kure; oprema, prostor za velnes
// center, ki s tako ponudbo človeku omogoča dobro počutje, center dobrega počutja: za sprostitev so šli v velnes s savnami in z vodno masažo; razvajanje v velnesu; v prid. rabi: velnes center; velnes program; velnes turizem; velnes ponudba
SSKJ²
vêlneški tudi wellneški -a -o [vêlneški] prid. (ȇ)
nanašajoč se na velnes: velneški gostje; velneški svetovalec, trener; velneška dejavnost; zdraviliška in velneška ponudba
SSKJ²
vélnica -e [veu̯nica] ž (ẹ̑)
1. navadno lesena priprava za zajemanje žita, moke: z velnico vsipati žito v vrečo / dodati velnico moke
2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje: z velnico metati žito iz kota v kot; ročaj velnice
SSKJ²
vélnik -a [veu̯nik] m (ẹ̑)
stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu; vejalnik: velnik ropota na dvorišču
SSKJ²
vélo -a s (ẹ́)
nar. zahodno tančica, pajčolan: velo ji je zakrivalo obraz / žalno velo
SSKJ²
velocipéd -a m (ẹ̑)
nekdaj vozilo z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom na nožni pogon: voziti se z velocipedom
SSKJ²
velodróm -a m (ọ̑)
šport. kolesarsko dirkališče elipsaste oblike: steza velodroma; dirka na velodromu / odprti, zaprti velodrom
SSKJ²
vélost -i ž (ẹ́)
lastnost, stanje velega: velost listov / velost kože
SSKJ²
velški gl. waleški
SSKJ²
vélter tudi welter -- [vélter] v prid. rabi (ẹ́)
šport., v zvezi velter kategorija kategorija težkoatletov telesne teže med 63 in 74 kg: zmagati v velter kategoriji; boksar, rokoborec velter kategorije
SSKJ²
vélterski -a -o prid. (ẹ́)
šport., v zvezi velterska kategorija kategorija težkoatletov telesne teže med 63 in 74 kg: boksar velterske kategorije
SSKJ²
veltlínec -nca m (ȋ)
agr. trta z velikimi rdečkastimi grozdi: gojiti veltlinec
// belo vino iz grozdja te trte: piti veltlinec
SSKJ²
vélum -a m (ẹ̑)
1. rel. ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija, ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro: ogrniti se z velumom
// ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije: vzeti velum s ciborija
2. jezikosl. mehko nebo: na velumu tvorjen soglasnik
SSKJ²
velúr -ja m (ū)
1. tekst. mehka, kosmatena volnena tkanina finega, nizkega žametastega videza: plašč iz velurja; z rdečim velurjem podložena skrinjica / plišasti, volneni velur / bogata izbira velurjev
2. usnj. mehko, s kromom strojeno usnje, na mesni strani žametastega videza: rokavice iz velurja / kozji, telečji velur / oblačilni velur; v prid. rabi: velur plašč; velur preproga velurna preproga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
velúren -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na velur: velurni suknjič / velurna preproga žametasta preproga z odprtimi konci ščetkaste površine
SSKJ²
vélvet -a m (ẹ̑)
tekst. žametu podobna tkanina: plašč iz velveta
SSKJ²
velvetón -a m (ọ̑)
tekst. kosmatena in strižena bombažna tkanina v atlasovi vezavi: suknjič, jutranja halja iz velvetona
SSKJ²
vèn [vən] prisl. (ə̏)
1. izraža premikanje ali usmerjenost iz zaprtega prostora; ant. noter: stoji pri oknu in gleda ven; priti, spustiti, vabiti ven; hoditi ven in noter / elipt. vsi ven, je zaklical / kot povelje trebuh noter, prsi ven; vija, vaja, ven pri izštevanju izraža izločitev zadnje osebe / marelice olupimo in poberemo ven koščice / prva hiša je pomaknjena bolj ven; stali so daleč ven / s prislovnim določilom kraja: gremo ven iz mesta; pusti jo ven na zrak
2. izraža odhod od doma, iz domačega okolja: z otrokom in ženo je veliko hodil ven; zvečer sta šla večkrat ven / pog.: na prakso gre ven, v Nemčijo; nimajo dovolj izdelkov niti za doma, še manj za ven za izvoz
● pog. končno sem iz vsega tega ven končno sem vsega tega rešen; končno je zame vse to minilo, prešlo; pog. to mi že pri ušesih ven gleda tega sem sit, naveličan; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; igr. žarg. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli v gostilni; pog. ven je prišla nova odredba izdana je bila; pog. priti ven (iz vaje) odvaditi se določenega dela, spretnosti; pog. po desetih mesecih je prišel ven je prišel iz zapora, bolnišnice; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja; pog. dela imam toliko, da se ven ne vidim zelo veliko; star. to se je ohranilo še od naselitvenih časov ven še prav od naselitvenih časov; pog., ekspr. ven z besedo povej, kaj misliš; pog. na ven so pohlevni kot ovčke navzven, na videz; star. ven in ven jim to dopovedujem neprenehoma; prim. veninven
SSKJ²
véna -e ž (ẹ̄)
anat. žila, ki dovaja kri k srcu, dovodnica: kri mu je tekla iz vene; vene in arterije / pljučna vena; portalna vena ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice, vratarnica
SSKJ²
vênčast -a -o prid. (é)
podoben vencu: venčast ornament / koralni otok venčaste oblike
SSKJ²
vênčati in vénčati -am nedov. in dov. (ȇ; ẹ̑)
1. knjiž. krasiti z vencem, rožami: venčati slike / venčati glavo; venčati s cvetjem; pren. venčali so ga s slavo
// nedov., ekspr. delati kaj (bolj) lepo: kodri venčajo glavo / cerkvica venča vrh gore
2. zastar. kronati: venčati za kralja / s trnjem so ga venčali mučili s položitvijo trnove krone na glavo
3. zastar. poročati2: venčati tri pare / dov. obljubil ji je, da jo bo venčal se bo poročil z njo
    vênčan in vénčan -a -o:
    dekleta, venčana s cvetjem
SSKJ²
vênček -čka m (é)
1. manjšalnica od venec: spletati venček; venček iz marjetic / poročni venček / rožni venček / adventni venček venček, navadno iz smrečja, s štirimi svečami, kot simbol adventnega časa
● šalj. izgubiti venček izgubiti nedolžnost; zapeti venček narodnih (pesmi) v enoto povezano skupino
♦ gastr. beli, neocvrti vodoravni pas krofa
2. nekdaj plesna prireditev z vnaprej določenim vrstnim redom plesov: iti na venček / plesni venček
SSKJ²
vênčen -čna -o prid. (ē)
nanašajoč se na venec: venčni trak
♦ anat. venčna arterija arterija, ki v obliki venca obdaja srce; koronarna arterija; arhit. venčni zidec iz stene izstopajoči del zidu, ki oklepa stavbo; bot. venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; venčna cev v cev zrasli venčni listi
SSKJ²
venčnják -a m (ā)
les. skobljič z rezilom čez vso širino podplata za skobljanje ploskev, ki se stikajo v kotu:
SSKJ²
vendán tudi v en dán prisl. (ȃ)
star. tjavendan: tega ne dela kar tako vendan / živeti veselo vendan
SSKJ²
vèndar člen. (ə̄)
I.
1. izraža nasprotje s prej povedanim: oglasi se, morda se bo vendar kaj našlo zate; kaj pa, če vendar pride / daleč od tega, da bi bili popolni, pa vendar
2. z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, nestrpnost: odpri vendar; kaj pa vendar počenjaš; to je pa vendar že preveč
// izraža veselje, presenečenje: o, si vendar prišla; vendar enkrat, da nisi popustil / pomoč prihaja. Vendar že
3. z oslabljenim pomenom poudarja samoumevnost povedanega: svoje kolo bom vendar poznal; to se vendar ne more zgoditi; fant je vendar zadosti star / okrepljen pa vendar ne boš kar tako odšel
// poudarja povedano nasploh: on mi je vendar brat; to vendar ni nič težkega; si za ta načrt? Saj vendar veš / pa vendar ne, da se mu je kaj zgodilo; presneta reč vendar, da mu nihče ni kos
II. v vezniški rabi, v protivnem priredju
1. za izražanje nasprotja s prej povedanim: težave niso velike, vendar obstajajo; oziral se je, vendar ni bilo za njim nikogar / ta vidik je resničen, vendar enostranski; stvar je podobna, vendar širša / okrepljen: imel je slabo opremo, in vendar je uspel; bilo ji je malo nerodno, pa vendar lepo; sprli so se, vendar pa s tem še ni rečeno, da se sovražijo
2. za omejevanje prej povedanega: naj poskusi, vendar se bojim, da bo prepozno / vlaki prihajajo, vendar z zamudo; piše, vendar poredko
SSKJ²
vèndarle člen. (ə̄)
vendar: dojeli so, da nekaj vendarle lahko storijo / ne morem vam pomagati. Pa vendarle hvala kljub temu, vseeno / končno je vendarle našla prostor / v vezniški rabi, v protivnem priredju novinarji so jo spraševali, vendarle ni bila pripravljena odgovarjati / okrepljen izumiteljev imamo premalo, in vendarle bi lahko veliko prispevali k napredku
SSKJ²
véndski -a -o prid. (ẹ̑)
v madžarskem okolju, za nasprotnike pripadnosti prekmurskih in porabskih Slovencev slovenskemu narodu nanašajoč se na Vende: vendski jezik / vendsko ljudstvo
SSKJ²
véndščina -e ž (ẹ̑)
v madžarskem okolju vendski jezik: razglasi v vendščini
SSKJ²
vênec -nca m (é)
1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek
a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / nekdaj red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja
b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec
2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las
// ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov
3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik
● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost
♦ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astron. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca
SSKJ²
venecijánka -e ž (ȃ)
les. žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske: žagati z venecijanko / žaga venecijanka
SSKJ²
venecijánski -a -o prid. (ȃ)
grad., navadno v zvezi venecijanski tlak tlak iz manjših kamnitih plošč nepravilnih oblik: hodnik z venecijanskim tlakom
SSKJ²
venênje -a s (é)
glagolnik od veneti: venenje rož / venenje dekleta / venenje lepote
♦ agr. glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri rastline zaradi zamašenosti žil venejo
SSKJ²
venêričen -čna -o prid. (é)
nanašajoč se na spolne bolezni: venerični oddelek bolnišnice / venerične bolezni spolne bolezni
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vénerin -a -o prid. (ẹ̑)
v zvezah: anat. venerin griček rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom; bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris; zool. venerin pas morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se veslalnimi ploščicami, Cestus veneris
SSKJ²
venerológ -a m (ọ̑)
zdravnik specialist za spolne bolezni: dermatolog in venerolog
SSKJ²
venerologíja -e ž (ȋ)
veda o spolnih boleznih: razvoj venerologije; dermatologija in venerologija
SSKJ²
venerolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na venerologe ali venerologijo: venerološki kongres / venerološki oddelek bolnišnice
SSKJ²
venéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba
2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu
// slabeti, upadati: moč, pogum jim veni
SSKJ²
venetológ -a m (ọ̑)
1. strokovnjak za venetski jezik in kulturo: venetologi uvrščajo venetščino med italske jezike; predavanje svetovno znanega venetologa
2. kdor si na neznanstven način prizadeva prikazati Venete kot prednike Slovencev: venetolog je govoril o koreninah Slovencev; pristopi, prizadevanja venetologov
SSKJ²
venetologíja -e ž (ȋ)
1. veda, ki proučuje Venete, njihov jezik in kulturo: venetologijo je študiral v Padovi
2. neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev: nasprotniki, zagovorniki venetologije
SSKJ²
venetovánje -a s (ȃ) slabš.
neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev: izrazil je svoj odnos do slovenskega venetovanja
SSKJ²
venétski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Venete: venetska plemena / venetski jezik
SSKJ²
venétščina -e ž (ẹ̑)
venetski jezik: značilnosti venetščine / poskusi dokazovanja neposredne sorodnosti med venetščino in slovenščino
SSKJ²
vénge véng ž mn. (ẹ̑)
nar. primorsko veriga za kotel nad ognjiščem: obesiti kotliček na venge
SSKJ²
vèninvèn in vèn in vèn [vəninvən] prisl., piše se narazen (ə̏-ə̏)
star. neprenehoma: ven in ven komu dopovedovati kaj
SSKJ²
véniti -em nedov. (ẹ́ ẹ̄)
1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo
2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo
3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel2, veneti
SSKJ²
vènkaj [vənkaj] prisl. (ə̏)
star. ven: odnesti venkaj / stopiti venkaj na dvorišče / zvečer si je želela venkaj, na vas
SSKJ²
vénomer tudi vênomer prisl. (ẹ̑; ȇ)
knjiž. neprenehoma: slap venomer pada / ekspr.: venomer mislimo na vas; venomer se preoblači; venomer znova zmeraj
SSKJ²
venoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. nenehen: venomerno vrtenje mlinskih koles / venomerno opozarjanje / venomerno vprašanje, kje dobiti denar
SSKJ²
venózen -zna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na veno: venozne kapilare / venozna kri / venozna krvavitev
SSKJ²
vénski -a -o (ẹ̑)
pridevnik od vena: venska stena
SSKJ²
ventíl -a m (ȋ)
1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste
♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; glasb. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja
2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil
SSKJ²
ventilácija -e ž (á)
1. glagolnik od ventilirati: naprava za ventilacijo; ventilacija predora, prostorov
// zračenje, prezračevanje sploh: v kmečkih hlevih je ventilacija slaba / naravna, umetna ventilacija
♦ teh. vzgonska ventilacija
2. celota ventilacijskih naprav: vgraditi ventilacijo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ventilacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ventilacijo: ventilacijske naprave / ventilacijsko hlajenje
SSKJ²
ventilátor -ja m (ȃ)
naprava za mešanje, menjavanje zraka: vključiti ventilator; prezračiti predor, prostor z ventilatorji / grelni, hladilni ventilator; namizni, stropni ventilator
SSKJ²
ventilátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ventilator: ventilatorske cevi / ventilatorsko ogrevanje / ventilatorska peč
SSKJ²
ventílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ventil: ventilna odprtina / ventilna glava
♦ strojn. ventilni sedež stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu
SSKJ²
ventilírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. zračiti, prezračevati z ventilatorjem: ventilirati skladišče
2. publ. pretresati, obravnavati: na sestanku ventilirati razna vprašanja
    ventilíran -a -o:
    ventilirana kabina
SSKJ²
ventílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ventil: ventilski mehanizem / ventilski sistem
SSKJ²
ventrálen -lna -o prid. (ȃ)
anat. nanašajoč se na trebuh; trebušen1: ventralna stran organa / ventralna lega
SSKJ²
ventríkel -kla m (í)
anat. vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin, srčni prekat: iz desnega ventrikla gre kri v pljuča / srčni ventrikel
// votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino, možganski prekat: ventrikli so ognojeni / možganski ventrikel
SSKJ²
ventrikuláren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ventrikel: ventrikularna aritmija / ventrikularni sistem
SSKJ²
véper -pra m (ẹ́)
knjiž. divji merjasec: veper in svinja / imeti v grbu vepra
// divji prašič: v gozdovih je dosti veprov / divji veper
SSKJ²
véra -e ž (ẹ́)
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
SSKJ²
veránda -e ž (ȃ)
navadno pokrit, odprt ali zastekljen prostor ob zunanji steni hiše: zastekliti verando; sedeti na verandi; hiša z balkonom in verando / lesena, zidana veranda
SSKJ²
veránden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na verando: verandno okno / verandna dvorana
SSKJ²
verbálen -lna -o prid. (ȃ)
1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop
2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje
♦ ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; pravn. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami
    verbálno prisl.:
    verbalno podpirati koga
SSKJ²
verbalíst -a m (ȋ)
1. slabš. kdor se spretno, a vsebinsko prazno izraža: politični, sestankarski verbalisti
2. ped. kdor podaja učno snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti: verbalisti med učitelji
SSKJ²
verbalístičen -čna -o prid. (í)
1. izrazno spreten, a vsebinsko prazen: verbalistični dialogi; verbalistična poezija / gledati na kritiko kot na verbalistično dejavnost
2. ki temelji le na besedah: verbalistično dokazovanje
♦ ped. verbalistični pouk pouk, pri katerem se podaja učna snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti
SSKJ²
verbalizácija -e ž (á)
glagolnik od verbalizirati: verbalizacija dogodka / verbalizacija tabel
SSKJ²
verbalízem -zma m (ī)
izrazno spretno, a vsebinsko prazno izražanje: zavračati verbalizem; verbalizem v politiki / propagandni verbalizem
// knjiž. vsebinsko prazen izraz, fraza: uporabljati verbalizme
♦ ped. podajanje učne snovi z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti
SSKJ²
verbalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. izraziti, opisati z besedami: verbalizirati pojem / verbalizirati tabelo
♦ jezikosl. spremeniti v glagol
SSKJ²
verbéna -e ž (ẹ̑)
bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih; sporiš: ob poteh raste verbena / navadna verbena
// vrtn. okrasna rastlina s celimi ali deljenimi listi in drobnimi, raznobarvnimi cveti v kobulastih socvetjih: presaditi verbene / duh po verbeni
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
verbotonálen -lna -o prid. (ȃ)
ped. nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem preostalega, minimalnega sluha: verbotonalna metoda / verbotonalno ugotavljanje sluha
SSKJ²
vêrbum -a m (ȇ)
jezikosl. glagol: substantiv in verbum
SSKJ²
verêja -e ž (ȇ)
nar. kol, steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu: odprl je leso in se umaknil k vereji
// pokončen kol, steber v plotu sploh: pritrditi late na vereje
SSKJ²
véren1 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
ki ima vero, versko prepričanje: veren človek; postati veren; globoko veren
● nar. odzvonilo je vernim dušam avemarijo; na verne duše v krščanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah 2. novembra
    vérno prisl.:
    verno moliti; sam.: skupina vernih
SSKJ²
véren2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna
// resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim
2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen
    vérno prisl.:
    verno ga je čakala; verno upodobiti življenje
    ●     zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno
SSKJ²
verificírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. ugotoviti pravilnost, ustreznost česa glede na dejstva v stvarnosti; preveriti, preizkusiti: verificirati podatke, trditev / publ. tržišče verificira in usmerja gospodarstvo
2. uradno ugotoviti skladnost s predpisi, zahtevami; potrditi, priznati: verificirati načrte; verificirati šolo
    verificíran -a -o:
    zavod je verificiran za svojo dejavnost; verificirana diploma
SSKJ²
verificírka -e ž (ī)
rač., nekdaj naprava za preverjanje pravilnega zapisa podatka na luknjani kartici: operater pri verificirki
SSKJ²
verifikabílen -lna -o prid. (ȋ)
publ. preverljiv: verifikabilen pojav
SSKJ²
verifikácija -e ž (á)
glagolnik od verificirati: verifikacija hipoteze; načelo verifikacije v znanosti / predložiti načrte v verifikacijo; verifikacija šole; izpolnjevati pogoje za verifikacijo
SSKJ²
verifikacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na verifikacijo: verifikacijski postopek / verifikacijska komisija do 1990 komisija, ki ugotavlja skladnost delegatskih pooblastil, postavitev delegatskih kandidatov s predpisi
SSKJ²
veríga -e ž (í)
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / prodajna veriga pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; jezikosl. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
SSKJ²
verígar -ja m (ȋ)
izdelovalec verig: kovači in verigarji
SSKJ²
verigárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelovanje verig: delavci verigarne
SSKJ²
verígast -a -o prid. (í)
podoben verigi: kača z verigastimi lisami po hrbtu
♦ kem. verigasta molekula molekula, pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige
SSKJ²
veríst -a m (ȋ)
predstavnik verizma: italijanski veristi; veristi in naturalisti
SSKJ²
verístičen -čna -o prid. (í)
1. ki pri upodabljanju, prikazovanju strogo posnema objektivno resničnost: verističen opis vojne; veristični prizori na sliki; veristična igra igralcev
2. nanašajoč se na veriste ali verizem: veristična glasba, literatura / veristični skladatelj
SSKJ²
vériti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
star. prisegati, zaklinjati se: veril se je, da bo ostal zvest / veril se je pri spominu na očeta / upam, prijatelji, da vam bom kmalu pomagal, se je veril je zatrjeval, zagotavljal
SSKJ²
verízem -zma m (ī)
1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem
2. naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost: predstavniki verizma; umetniška sredstva verizma
SSKJ²
verížen -žna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica
2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina
● verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži
♦ agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice
SSKJ²
veríženje -a s (í)
glagolnik od verižiti: veriženje kreditov / prepoved veriženja pogodb; veriženje dogodkov; novi zakon o delovnih razmerjih onemogoča dalj časa trajajoče veriženje zaposlitev za določen čas / veriženje z delnicami; veriženje z dovolilnicami; sodelovanje v veriženju z zemljišči / neurejeno veriženje teoremov v nestrokovnih študijah o umetnosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
verížica -e ž (í)
1. manjšalnica od veriga 1: privezati z verižico / pritrditi na vrata varnostno verižico; verižica za pse / nositi uro na verižici
// okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: nositi verižico; odpeti si verižico; zlata verižica z obeskom / ovratna verižica
2. obrt., pri kvačkanju kar nastane, če se vsaka naslednja petlja potegne skozi prejšnjo: skvačkati verižico / osnovna verižica
SSKJ²
verížiti -im nedov. (í ȋ) ekspr.
1. zaporedno sklepati pravne posle, navadno z namenom izogibanja zakonskim določilom: verižiti kredite, pogodbe; verižiti zaposlitve za določen čas / dogodki se verižijo si sledijo drug za drugim
2. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami
3. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo
4. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico
● ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo
SSKJ²
verížkati -am nedov. (ȋ)
obrt. šivati krojene dele pletenin tako, da gre igla pri vsakem vbodu skozi petlji delov, ne da bi prebodla njune niti: verižkati spletene kose
SSKJ²
verížnica1 -e ž (ȋ)
ekspr. nezakonita prekupčevalka: verižnica z jajci
SSKJ²
verížnica2 -e ž (ȋ)
teh. kolo z žlebom na obodu, po katerem teče veriga: natakniti verigo na verižnico
♦ mat. krivulja, ki ima obliko prosto viseče, v dveh točkah pritrjene vrvice; navt. ladijsko skladišče verig
SSKJ²
verížnik1 -a m (ȋ)
ekspr. nezakonit prekupčevalec: zapreti verižnike; špekulanti in verižniki
SSKJ²
verížnik2 -a m (ȋ)
teh. verižni boben: navijati verigo na verižnik
SSKJ²
verížniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na verižnike ali verižništvo: verižniške cene / verižniške kupčije
SSKJ²
verížništvo -a s (ȋ)
ekspr. nezakonito prekupčevanje: obtožiti koga verižništva; verižništvo s tobakom; tihotapstvo in verižništvo
SSKJ²
verjéten -tna -o prid., verjétnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki se zdi v skladu z resničnostjo: verjeten izgovor, očitek; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši; njegova strpnost je videti verjetna prepričljiva, iskrena
// ki se zdi v resničnosti mogoč: psihološko verjeten literarni lik; verjetne in neverjetne zgodbe; komaj verjetna življenjska usoda
2. ki se glede na kaj lahko predvideva, pričakuje: verjeten izid volitev; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna; življenje na drugih planetih je malo verjetno
3. zastar. verodostojen: verjetna priča / verjetna listina
    verjétno prisl.
    1. izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa: verjetno bomo dobili pomoč; ni še prišel, verjetno je zaspal / v povedni rabi: zelo verjetno je, da pride jutri; ni verjetno, da bi ga našel
    2. v členkovni rabi izraža zadržano pritrjevanje: ali boste šli? Verjetno; sam.: meje verjetnega
SSKJ²
verjéti -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á)
1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori
2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil
// biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali
3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže
4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu
// biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo
5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad
// z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi
7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem
● ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame
SSKJ²
verjétje -a s (ẹ̄)
glagolnik od verjeti: verjetje novice
SSKJ²
verjétnica -e ž (ẹ̑)
zastar. verjetnost: vse verjetnice je treba upoštevati
SSKJ²
verjétnost -i ž (ẹ́)
1. lastnost, značilnost verjetnega: verjetnost domneve / življenjska verjetnost zgodbe / razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih
2. v povedni rabi izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa: ni verjetnosti, da bo kaj drugače; majhna verjetnost je, da se bosta pobotala; precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo
3. kar se glede na kaj lahko predvideva, pričakuje: navesti vse verjetnosti; tudi to verjetnost je treba upoštevati / po vsej verjetnosti so zamudili vlak
4. mat. vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov: ugotoviti verjetnost dogodka; razpredelnica verjetnosti
// po Bernoulliju vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi: verjetnost je dve proti ena
SSKJ²
verjétnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na verjetnost: verjetnostna ocena / verjetnostna življenjska doba
♦ mat. verjetnostni račun
SSKJ²
vêrmaht tudi wehrmacht -a [vêrmaht] m (ȇ)
od 1935 do 1945 nemške oborožene sile: divizije, vojaki vermahta
SSKJ²
vêrman tudi wehrmann -a [vêrman] m (ȇ)
med drugo svetovno vojno pripadnik napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: partizani so napadli, razorožili vermane; orožniki in vermani / biti pri vermanih
SSKJ²
vêrmanski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na vermane: vermanska uniforma / vermanska posadka
SSKJ²
vêrmanšaft -a m (ȇ)
med drugo svetovno vojno napol vojaški oddelki, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: uporabljati vermanšaft za boj proti partizanom; vključevati moške v vermanšaft
SSKJ²
vêrmut -a m (ȇ)
italijansko desertno vino z različnimi dodatki: piti vermut / vermut z limono in ledom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vernalizácija -e ž (á)
agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline; jarovizacija
SSKJ²
vérnica -e ž (ẹ̑)
1. pripadnica kake vere: vernice pri molitvi
2. ekspr., s prilastkom ženska, ki veruje v kaj sploh: vernica v nadosebne ideale
3. ekspr., s prilastkom vneta zagovornica, privrženka: vernica homeopatije; vernica nove ureditve
SSKJ²
vérnik -a m (ẹ̑)
1. pripadnik kake vere: verniki se zbirajo k molitvi
2. ekspr., s prilastkom kdor veruje v kaj sploh: verniki v nadosebne ideale, revolucijo
3. ekspr., s prilastkom vnet zagovornik, privrženec: gledališki verniki; verniki tehničnega razvoja
SSKJ²
vérniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vernike: verniška skupnost / verniška vdanost
SSKJ²
vérnost1 -i ž (ẹ́)
lastnost vernega človeka: njegova vernost je znana / vernost se spreminja; tradicionalna vernost / vernost upada ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo
SSKJ²
vérnost2 -i ž (ẹ́)
1. knjiž. popolna podobnost, točnost: občudovati vernost reprodukcije / z vso vernostjo je upodabljal živali
// resničnost, prepričljivost: zgodovinska vernost opisovanja preteklosti; življenjska vernost pisateljevih junakov
2. zastar. zvestoba, vdanost: priseči si vernost; zakonska vernost
SSKJ²
verodostójen -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄)
knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo
    verodostójno prisl.:
    verodostojno opisati kaj
SSKJ²
verodostójnost -i ž (ọ́)
knjiž. lastnost, značilnost verodostojnega: verodostojnost priče / verodostojnost podatkov
SSKJ²
veroizpôved -i ž (ȏ)
1. besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve: moliti, sestaviti veroizpoved
♦ rel. augsburška veroizpoved ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu; krstna veroizpoved ki se uporablja pri krstu; nicejska veroizpoved sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325
2. verska skupnost glede na priznavanje takega besedila: v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi; pripadniki veroizpovedi / popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi verski pripadnosti; živeti po zahtevah veroizpovedi vere
SSKJ²
véroizpovédanje -a s (ẹ́-ẹ̄)
zastar. veroizpoved, vera: pripadniki različnih veroizpovedanj / svoboda vesti in veroizpovedanja vere
SSKJ²
verolómen -mna -o prid. (ọ̄)
knjiž. ki prelomi obljubo, dogovor: verolomni podpisnik pogodbe / verolomno dejanje / verolomna žena nezvesta
SSKJ²
verolómnež -a m (ọ̑)
knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: podleži in verolomneži
SSKJ²
verolómnica -e ž (ọ̑)
knjiž. ženska, ki prelomi obljubo, dogovor: spletkarka in verolomnica
SSKJ²
verolómnik -a m (ọ̑)
knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: zaničevati izdajalce in verolomnike
SSKJ²
verolómnost -i ž (ọ́)
knjiž. lastnost, značilnost verolomnega: neiskrenost in verolomnost
SSKJ²
verolómstvo -a s (ọ̑)
knjiž. dejstvo, da se prelomi obljuba, dogovor: maščevati se komu zaradi verolomstva; biti sposoben verolomstva
SSKJ²
veronál -a m (ȃ)
farm. uspavalno sredstvo, ki dolgo deluje: smrt zaradi prevelikega odmerka veronala
SSKJ²
veronáuk -a [veronau̯k] m (á)
knjiž. verouk: iti k veronauku / učiti veronauk
SSKJ²
veroslôvje -a s (ȏ)
veda o verah: primerjalno veroslovje
SSKJ²
veroúčen -čna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na verouk: veroučna snov / veroučna knjiga / veroučna skupina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
veroučênec -nca m (é)
kdor obiskuje verouk, učenec verouka: sestanek za starše veroučencev; duhovne vaje za veroučence
SSKJ²
veroučítelj -a m (ȋ)
kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik; katehet: bil je veroučitelj na znani gimnaziji; izpit za veroučitelja; duhovnik in veroučitelj
SSKJ²
veroúk -a m (ū)
rel. pouk o verskih resnicah, namenjen zlasti šolski mladini: obiskovati verouk; prijaviti otroka k verouku; učenec verouka / poučevati verouk
SSKJ²
veroúkar -ja m (ȗ) pog.
kdor obiskuje verouk, učenec verouka: predšolski veroukarji; veroukarji nižjih razredov veroučnih šol; romanje, spoved veroukarjev; starši veroukarjev
SSKJ²
verovánje in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́)
1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja
2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja
// kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan
3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj
SSKJ²
verovánjski in vérovanjski -a -o prid. (ȃ; ẹ́)
nanašajoč se na verovanje: verovanjska vsebina religije / verovanjska skupnost
SSKJ²
verováti -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́)
1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo prvotna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali
2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje
♦ rel. verovati v Kristusa
// biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo
3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali
4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost
5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam
    verujóč -a -e:
    pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči
SSKJ²
véroven -vna -o prid. (ẹ́)
zastar. verodostojen: verovna priča / bolj ali manj verovna hipoteza verjetna, prepričljiva
● knjiž. moralna in verovna vsebina religije verovanjska
SSKJ²
vérovnost -i ž (ẹ́)
zastar. verodostojnost: verovnost priče / verovnost novic
SSKJ²
versájski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Versailles: versajski parki / versajske oranžerije
♦ zgod. versajski mir mir, sklenjen 28. junija 1919 med poraženo Nemčijo in zmagovitimi zavezniki v Versaillesu
SSKJ²
vérski -a -o prid. (ẹ̄)
1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska ločina; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine
♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
2. nar., navadno v povedni rabi veren1, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten
    vérsko prisl.:
    versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija
SSKJ²
vérsko... prvi del zloženk (ẹ̄)
nanašajoč se na verski: verskoobramben, verskospodbuden
SSKJ²
vérskoobréden -dna -o prid. (ẹ̄-ẹ̑)
nanašajoč se na verski obred: verskoobredna raba predmeta / verskoobredni ples
SSKJ²
vérskovzgójen -jna -o prid. (ẹ̄-ọ̑)
nanašajoč se na versko vzgojo: verskovzgojni cilji / verskovzgojni pisatelj
SSKJ²
vérstven -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na verstvo: sociološka in verstvena raziskovanja
● zastar. verstveno doživljanje versko
SSKJ²
vérstvo -a s (ẹ̑)
sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: proučevati verstva; nekrščanska, vzhodna verstva; primitivno verstvo; zgodovina verstev
SSKJ²
vêrthajm -a m (ȇ)
pog. verthajmska ključavnica: v vratih imajo verthajm
● med. žarg. naredili so ji verthajm Wertheimovo operacijo; v prid. rabi: verthajm ključavnica
SSKJ²
vêrthajmovka -e ž (ȇ)
obrt. žarg. verthajmska ključavnica: vrata z verthajmovko
SSKJ²
vêrthajmski -a -o prid. (ȇ)
navadno v zvezi verthajmska ključavnica ključavnica, ki jo odpira ključ s simetrično nazobčano brado z več zobci: vrata z verthajmsko ključavnico
SSKJ²
vertikála -e ž (ȃ)
1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala
2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki
3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali
● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet
♦ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vertikálen -lna -o prid. (ȃ)
1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen: vertikalen prerez, rov; stena ni popolnoma vertikalna
// vzporeden s stranskim robom: vertikalne črte v zvezku; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču
// ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno: vertikalni vrstni red skladov; vertikalni morski tokovi
2. grad. ki vodi, je speljan iz etaže v etažo: vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi
3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: vertikalna delitev oblasti; publ. vertikalna rotacija; vertikalno povezovanje državne uprave
♦ arheol. vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; ekon. vertikalna delitev dela delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; fiz. vertikalni met navpični met; glasb. vertikalno združevanje tonov združevanje tonov v akorde; soc. vertikalna mobilnost mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega; vertikalna skupina skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev; strojn. vertikalni stroj stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi; šah. vertikalno polje polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu; teh. vertikalni krog navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov
    vertikálno prisl.:
    dvigati se vertikalno; vertikalno povezane organizacije
SSKJ²
vertikálnost -i ž (ȃ)
značilnost vertikalnega; navpičnost: vertikalnost zidu
SSKJ²
vêrva -e ž (ȇ)
knjiž. ognjevitost, živahnost, polet: občudovati vervo govornika, igralca
SSKJ²
vêrz -a m (ȇ)
1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih
2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze
SSKJ²
verzálka -e ž (ȃ)
tisk. vélika črka: natisniti, staviti besedilo v verzalkah; napisati z verzalkami
● knjiž., ekspr. to delo bo v slovensko dramaturgijo zapisano z verzalkami bo imelo v njej pomembno mesto
SSKJ²
vêrzen -zna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na verz: verzni konec / verzni ritem / akcentuacijski ali naglasni verzni sistem; kvantitativni, silabični verzni sistem; verzna drama drama v verzih
SSKJ²
verzét -a m (ẹ̑)
knjiž. vrstica (v Bibliji, Koranu): verzeti psalmistov
SSKJ²
verzificíranje -a s (ȋ)
glagolnik od verzificirati: poskusiti se v verzificiranju; prigodniško, začetniško verzificiranje
SSKJ²
verzificírati -am dov. in nedov. (ȋ)
lit. napisati, ustvariti verze: še mlad je začel verzificirati / verzificirati zgodovinski dogodek opisati ga v verzih
    verzificíran -a -o:
    verzificirano besedilo
SSKJ²
verzifikácija -e ž (á)
1. glagolnik od verzificirati: biti nadarjen za verzifikacijo
2. nav. slabš. delo, napisano v verzih: pisati, zlagati verzifikacije; domoljubna, priložnostna verzifikacija
3. ed., lit. pesništvo: raziskovati slovensko verzifikacijo; povojna verzifikacija
SSKJ²
verzifikacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na verzifikacijo: verzifikacijska načela / verzifikacijska spretnost
SSKJ²
verzifikátor -ja m (ȃ)
kdor piše, ustvarja verze: bil je spreten verzifikator; protestantski verzifikatorji / primerjati pesnika z verzifikatorjem
SSKJ²
verzifikátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na verzifikatorje ali verzifikatorstvo: verzifikatorski izdelek / verzifikatorska spretnost
SSKJ²
verzifikátorstvo -a s (ȃ)
dejavnost verzifikatorjev: učiti se govorništva in verzifikatorstva
SSKJ²
vêrzija -e ž (é)
1. vsaka od različnih razlag iste stvari; oblika, inačica: o dogodku je znanih več verzij; povedati svojo verzijo; najverjetnejša, uradna verzija / po eni verziji je pri ropu sodelovalo več ljudi
// vsaka od predelav istega besedila, dela: pripraviti dokončno verzijo dokumenta; prva verzija povesti, scenarija
// vsaka od različnih obdelav, prikazov iste snovi: filmska verzija dramskega dela; ameriška verzija Hamleta / ta lik predstavlja moderno verzijo hlapca Jerneja
2. značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa; izvedba: na trgu je nova verzija audija; vojaška verzija civilnega letala
SSKJ²
verzíkel -kla m (í)
rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh, vrstica: verzikli prvega molivca
SSKJ²
verzíran -a -o prid. (ȋ)
izurjen, izveden: verziran monter, strokovnjak / biti verziran v vseh slikarskih tehnikah / verziran v filozofiji
SSKJ²
verzíranost -i ž (ȋ)
izurjenost, izvedenost: verziranost dirigenta / verziranost v vedi
SSKJ²
verzologíja -e ž (ȋ)
lit. nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza: verzologija in metrika
SSKJ²
verzolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na verzologijo: verzološke raziskave / verzološki strokovnjak
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ)
I. v pridevniški rabi
1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja
// ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi
// ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta
2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli
b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil
4. poudarja polno mero, stopnjo
a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je
b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini
5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko
6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi
8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
II. v samostalniški rabi
1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja / dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton
// v zvezi vse v enem ki lahko opravlja več različnih funkcij: računalniki vse v enem / čistilo vse v enem večnamensko / piše se tudi z vezajem rešitev vse-v-enem
2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški
3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
III.
v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse
● na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno
SSKJ²
vésa -e ž (ẹ́)
1. viseči položaj: držati breme v vesi
♦ alp. vesa položaj plezalca, ko se drži z rokami, z nogami pa se samo opira; metal. pražiti v vesi pražiti tako, da delci zaradi vpihavanja zraka v peči lebdijo; šport. dvigniti ročko iz vese nad koleni iz položaja nad koleni, kjer visi v rokah; mešana vesa v kateri se visi, držeč se z rokami in nogami ali držeč se z rokami in opirajoč se z nogami; prosta vesa v kateri se visi, držeč se samo z rokami ali samo z nogami; vesa na drogu, krogih; koleb v vesi
2. zastar. ravnovesje, ravnotežje: tehtnica je v vesi / bitka med Ahajci in Trojanci se je držala v vesi
3. zastar. viseča tehtnica: tehtati z veso / če upoštevamo te dokaze, se vesa nagiba na sosedovo stran
SSKJ²
vesél -a -o [veseu̯] prid., veselêjši (ẹ̑)
1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni
// ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem
// ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje
2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli / ta človek je vesel življenja rad živi
b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže
3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani
// poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike
// ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede
4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom
5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv
// svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce
6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto
● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni
    vesélo 
    prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči
    // v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi
    ●     star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo
    veséli -a -o sam.:
    tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem
SSKJ²
veselíca -e ž (í)
zabavna prireditev s plesom, pri kateri se toči pijača: prirediti veselico; iti na veselico; igrati, plesati na veselici / gasilska, vaška, vrtna veselica; veselica s srečelovom
// ekspr. zabava, pogostitev: dekleta so napravila fantom veselico / dnevi brezskrbnih veselic
SSKJ²
veselíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na veselico: veselični prostor / veselična godba
SSKJ²
veselíčka -e ž (í)
1. ekspr. manjšalnica od veselica: najprej bo kulturna prireditev, nato pa še veselička
2. evfem. žensko spolovilo: skrila je veseličko pod krilce
SSKJ²
veselíšče -a s (í)
knjiž. prostor, kjer se kdo veseli, zabava: zidanica je bila pozimi veselišče / spremeniti gledališče v veselišče / vrtiljak v veselišču zabaviščnem parku; mestna veselišča zabavišča
SSKJ²
veselíščen -čna -o (ȋ)
pridevnik od veselišče: veseliščni čolni
SSKJ²
veselíti -ím nedov. (ī í)
1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se / kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli
2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
● ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
    veselíti se 
    1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi
    // delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti
    2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim
    // imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok
    ●     ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo
    veselèč -éča -e:
    jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba
SSKJ²
veseljáčenje -a s (ā)
glagolnik od veseljačiti: uživati v veseljačenju; predpustno veseljačenje; želja po veseljačenju
SSKJ²
veseljáčiti -im nedov. (á ȃ)
veselo popivati, lahkotno se zabavati v družbi: s prijatelji je veseljačil pozno v noč; v hotelu so hrupno veseljačili
SSKJ²
veselják -a m (á)
1. kdor veseljači: veseljaki so popivali cele noči; petje veseljakov
2. (po naravi) vesel človek: bil je veseljak in dober delavec; veseljaki in čemerneži
SSKJ²
veseljákinja -e ž (á)
1. ženska, ki veseljači: opita veseljakinja
2. (po naravi) vesela ženska: ker je veseljakinja, jo imajo povsod radi
SSKJ²
veseljáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na veseljake: veseljaška skupina / veseljaško življenje / ekspr. veseljaški otroci hrupno veseli
SSKJ²
veseljáštvo -a s (ȃ)
veseljaško življenje: kljub pomanjkanju so se vdajali veseljaštvu; lahkomiselno veseljaštvo
SSKJ²
vesêljce -a s (é)
ekspr. manjšalnica od veselje: vsak človek ima svoje veseljce / napraviti komu veseljce
SSKJ²
vesêlje -a s (é)
1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali
// izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje
2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja
// čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje
3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil
4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
// vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
// v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem
5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato
// zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno
● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje – dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
SSKJ²
vêseln -a -o [vesələn in vesəln] prid. (ȇ)
nanašajoč se na veslo: potisniti veslo skozi veselno luknjo / veselni drog splavarsko veslo, splavarski drog
SSKJ²
vêselnica -e [vesəlnica] ž (ȇ)
veslača: jadrnice in veselnice
SSKJ²
vêselnik -a [vesəlnik tudi vesəu̯nik] m (ȇ)
nar. splavarsko veslo, splavarski drog: z močnimi rokami so vodili veselnike
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
veseloígra -e ž (ȋ)
gledališka igra vesele, zabavne vsebine: uprizoriti veseloigro / igrati v veseloigri / veseloigra s petjem in plesom
SSKJ²
veseloígrica -e ž (ȋ)
ekspr. manjšalnica od veseloigra: pisal je duhovite veseloigrice
SSKJ²
veselóst tudi vesélost -i ž (ọ̑; ẹ̑)
1. lastnost, stanje veselega: hliniti veselost; preiti iz veselosti v zamišljenost; razposajena veselost otrok / veselost prebivalcev vinorodnih krajev / veselost zabav, praznovanja
2. star. veselje: nastala je splošna veselost; čudna veselost je prevzela množico; dnevi veselosti / obšla ga je veselost / oči ji sijejo od veselosti / naša žalost je njegova veselost
SSKJ²
veselósten tudi vesélosten -tna -o prid. (ọ̑; ẹ̑)
nanašajoč se na veselost: veselostni znaki / bil je veselostnega srca
SSKJ²
veselošólec -lca m (ọ̑)
kdor se udeležuje vesele šole, osnovnošolskega tekmovanja v znanju: podelili so priznanja veselošolcem; tekmovanje veselošolcev
SSKJ²
veselošólski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na veselošolce ali veselo šolo: državni veselošolski prvak; veselošolska delavnica, prijavnica; veselošolsko tekmovanje
SSKJ²
vésen -sna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na veso: vesno ravnotežje / knjiž. vesni delci lebdeči
♦ alp. vesna prečnica prečnica, po kateri se pleza v vesi; šport. vesno orodje orodje za veso
SSKJ²
vesína -e ž (í)
knjiž. viseč, nagnjen svet: prečkati vesino; z vesine je zdrsnil sneg; strme, travnate vesine / vzpenjati se v vesino / vesina hriba pobočje
SSKJ²
vésiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar.
1. obešati: vesiti perilo / vesiti upornike
2. upogibati, povešati: veter vesi veje / breme vesi ramena k tlom
3. imeti, držati v visečem položaju: vesiti noge čez rob voza
    vésiti se 
    1. obešati se: otroci plezajo in se vesijo po vejah / ranjenec se vesi na tovariša / vesiti se okrog hiše biti, zadrževati se
    2. viseti: z vej se vesijo šopi češenj / steber se vesi na levo je nagnjen
    3. povešati se, nagibati se: cvetje se že vesi / strehe se strmo vesijo / vesiti se nad jamo sklanjati se / sonce se vesi za goro zahaja / na ljudi se vesi strah lega
SSKJ²
vesláč -a m (á)
kdor vesla: veslač je zaveslal proti ladji; najeti veslače; gibi veslačev / nekdaj ladja za dvaindvajset veslačev
// športnik, ki se ukvarja z veslanjem: tekmovanje veslačev; veslači in jadralci
SSKJ²
vesláča -e ž (á)
nekdaj ladja na vesla: pluti na veslači, z veslačo / veslača na petdeset vesel
SSKJ²
vesláčica -e ž (á)
ženska, ki vesla: čoln je vodila spretna veslačica
// športnica, ki se ukvarja z veslanjem: zmaga veslačic domačega kluba
SSKJ²
vesláj -a m (ȃ)
odriv vode z veslom: veslati s krepkimi veslaji / nekaj veslajev od brega
SSKJ²
veslálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na veslanje: veslalne priprave
♦ zool. veslalna ploščica sprijete migetalke pri rebračah, ki omogočajo lebdenje, počasnejše premikanje v vodi
SSKJ²
veslánje -a s (ȃ)
glagolnik od veslati: veslanje ga je utrudilo / državno prvenstvo v veslanju
SSKJ²
veslár tudi vêslar -ja m (á; ȇ)
veslač: veslar je prenehal veslati
SSKJ²
veslaríca tudi vêslarica -e ž (í; ȇ)
veslačica: čoln z veslarico
SSKJ²
vesláriti -im nedov. (á ȃ)
1. ekspr. večkrat, pogosto veslati: veslariti po jezeru / veslari že več let
2. star. delati kot veslač; veslati: veslaril je za majhno plačo
● ekspr. zaradi lažje hoje je veslaril z rokami je delal dolge, nesunkovite gibe
SSKJ²
veslárski tudi vêslarski -a -o prid. (á; ȇ)
veslaški: veslarska klop / veslarsko društvo
SSKJ²
vêslast -a -o prid. (é)
podoben veslu: veslaste noge morskih želv
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vesláški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na veslače: veslaška klop / veslaška pesem / veslaško društvo / veslaško prvenstvo
SSKJ²
vesláti -ám nedov. (á ȃ)
1. z veslom poganjati plovilo: čolnar, ribič vesla; veslati k bregu, čez reko; veslati po jezeru; veslati s krepkimi zamahi; sede, stoje veslati / veslati z veslom / ležeč na blazini, je kopalec veslal z rokama
// delati kot veslač: veslati pri turističnem društvu / nekdaj veslati na ladji
// ukvarjati se z veslanjem: vesla že več let; veslati pri klubu
2. plavati, premikajoč noge s plavalno kožico med prsti: labod, raca vesla po jezeru / bober vesla z zadnjima nogama
3. ekspr. z nesunkovitimi, počasnimi gibi kril leteti, letati: visoko nad skalami vesla orel
4. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, hoditi: veslala je po temni sobi; pijanca sta veslala proti klopi
5. ekspr. delati dolge, nesunkovite gibe: igralec preveč vesla z rokami
    vesláje :
    veslaje so zavili v zaliv
    veslajóč -a -e:
    hoditi veslajoč z rokami; veslajoči ribiči; veslajoča hoja hoja, pri kateri noga opiše rahel lok
SSKJ²
veslávec -vca m (ȃ)
veslač: veslavec je stopil prvi iz čolna / trening veslavcev
SSKJ²
veslávka -e ž (ȃ)
veslačica: čoln veslavke je udaril ob pomol / športni uspehi veslavk
SSKJ²
vêslica -e ž (é) nar.
1. veslu podobna priprava za pobiranje žerjavice, pepela iz peči: burkle in veslica
2. pri savinjskih splavarjih deska na splavarskem drogu:
SSKJ²
veslína -e ž (í)
navt. izrez na robu čolna za ročaj vesla: vtakniti veslo v veslino
SSKJ²
vesljáj -a m (ȃ)
veslaj: dolgi, globoki vesljaji / deset vesljajev od brega se je čoln potopil
SSKJ²
vêslo -a s (é)
na koncu v ploskev razširjen drog za poganjanje plovila z odrivanjem vode: potegniti vesla v čoln; odriniti čoln z veslom od brega; lopata, ročaj vesla / splavarsko veslo drog, ki ima na koncu pribito desko za krmarjenje; veslo z dvema lopatama; čoln na vesla / stružiti, tesati veslo
● ekspr. neutrudno je gonil vesla veslal
♦ navt. list ali pero vesla širši del vesla; steblo vesla ožji del vesla med listom in ročajem
SSKJ²
veslonóžec -žca m (ọ̑) nav. mn., zool.
1. vodne ptice s plavalno kožico med vsemi štirimi prsti, ki so obrnjeni naprej, Pelecaniformes: potapljavci in veslonožci
2. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci; ceponožci
SSKJ²
vésna -e ž (ẹ̄)
1. pesn. pomlad: cvetoča vesna; prihod vesne
2. nav. mn., etn., po ljudskem verovanju vsako od bajeslovnih ženskih bitij, ki prihajajo februarja z gora v dolino budit naravo: pripoved o vesnah
3. agr. zgodnji krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom in belo kožo: saditi vesno / krompir vesna
SSKJ²
vesolján in vesoljàn -ána m (ȃ; ȁ á)
prebivalec vesolja, ki ni zemljan; vesoljec: zgodbe o vesoljanih; zemljani in vesoljani
SSKJ²
vesólje -a s (ọ̑)
1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju
2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja meja vidnega, zaznavnega vesolja
// prostor zunaj zemeljske atmosfere: izkoriščati, osvajati vesolje; izstreliti satelit v vesolje
● ekspr. podrlo se mu je njegovo otroško vesolje njegov otroški svet
SSKJ²
vesóljec -jca m (ọ̑)
kdor je usposobljen za vesoljske polete: vesoljci so pristali na luni; uriti vesoljce; obleka za vesoljce
// prebivalec vesolja, ki ni zemljan: fantastični film o vesoljcih
SSKJ²
vesóljen -jna -o prid. (ọ̄)
1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa
2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna / vesoljno vladanje pravice
// nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje
3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja
● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev)
♦ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; pravn. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse Katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta
SSKJ²
vesóljka -e ž (ọ̑)
ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete: vrnitev prve vesoljke na zemljo
// prebivalka vesolja, ki ni zemljanka: vesoljka je pristala na Zemlji / nagrado za najboljše maske so prejele vesoljke in čarovnice
SSKJ²
vesóljnost -i ž (ọ̄)
1. značilnost vesoljnega: vesoljnost pojava / komika govori o vesoljnosti čustev
♦ rel. vesoljnost evangelija
2. vesoljni svet: človek si domišlja, da presega vesoljnost; biti delec vesoljnosti
● knjiž. pred njim se je razgrinjala bela severna vesoljnost belo severno prostranstvo; knjiž. pri Goetheju je poudaril njegovo vesoljnost vsestranskost, vsebinsko, duhovno bogatost
SSKJ²
vesóljski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vesolje:
a) vesoljska energija / vesoljski plini / vesoljski prostor
b) vesoljske raziskave / vesoljski poleti / vesoljski potnik / vesoljski strokovnjak / vesoljska obleka; vesoljska tehnika / ekspr. vesoljski sprehod zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj vesoljske kabine; publ. vesoljska doba doba po prvem poletu v vesolje; vesoljska ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete; vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij; vesoljska tekma tekma v vesoljskih raziskavah, poletih
♦ aer. vesoljsko letalo vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj; teh. vesoljska kabina kabina vesoljske ladje
SSKJ²
vesóljstven -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. vesoljski: vesoljstveni pojavi
● knjiž. zasejati v človeku vesoljstveni nemir bivanjski; knjiž. protislovje poganja vesoljstveni razvoj celotni
SSKJ²
vesóljstvo -a s (ọ̑)
celota bivajočega: mesto človeka v vesoljstvu / vesoljstvo predmetov / duševno vesoljstvo
// knjiž. vesolje, svet1: odkrivati, spoznavati vesoljstvo; nekdaj so mislili, da je zemlja središče vesoljstva
SSKJ²
véspa -e ž (ẹ̑)
lažje motorno kolo z majhnimi kolesi italijanske tovarne Piaggio: peljati se na vespi, z vespo; vespa in lambreta
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véspar -ja m (ẹ̑)
kdor vozi vespo: srečanje vesparjev; mopedisti in vesparji
SSKJ²
vespíst -a m (ȋ)
kdor vozi vespo: vespist se je pri nesreči poškodoval
SSKJ²
vést1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑)
1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti
// s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest
2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče / ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel / ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev
3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe
4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦ pravn. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti
SSKJ²
vést2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑)
kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče
SSKJ²
vestálka -e ž (ȃ)
pri starih Rimljanih vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje Veste, zaščitnice družine: v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke
● knjiž. vestalka družinskega ognjišča mati
SSKJ²
vestálski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vestalke: vestalska čistost, vestnost / vestalske device
SSKJ²
vésten1 -tna -o prid., véstnejši (ẹ̄)
ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti: vesten delavec ne zamuja; vesten prevajalec, učenec; biti vesten / najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar; vesten plačnik
// ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti: njihovo delo, plačevanje je vestno / odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah
    véstno prisl.:
    vestno izpolnjevati obveznosti
SSKJ²
vésten2 -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vest, občutek: vestna, moralna merila / vestna svoboda svoboda vesti
SSKJ²
véstern tudi western -a [véstərən in véstərn] m (ẹ̄)
film o Divjem zahodu: gledati, predvajati vestern / ameriški, italijanski vestern
SSKJ²
vestfálski -a -o prid. (ȃ)
zgod., v zvezi vestfalski mir mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne:
SSKJ²
vêsti1 vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é)
1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi
2. knjiž. omogočati, da kdo
a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd
3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi1: to vede do zmede, v zmedo
    vêsti se 
    1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar
    // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna
    2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva
    ●     zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo
    vedé star.:
    vede konja, ni slišal korakov za seboj
    vedóč -a -e:
    vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek
SSKJ²
vésti2 vézem in vêsti vêzem nedov. (ẹ́; é)
delati okras na tkanino z uporabo šivanke in niti: vesti prt; vesti s svilo, z zlatom; ročno, strojno vesti / vesti monogram, vzorec; pren. mraz veze rože na šipe
    vézen -a -o in vezèn -êna -o:
    vezena bluza
SSKJ²
vestibúl -a m (ȗ)
knjiž. večji prehodni prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje gostov, obiskovalcev; preddverje: stopiti v vestibul; sprejeti goste v vestibulu; marmornat vestibul; vestibul hotela / vestibul prvega nadstropja
♦ anat. votlina notranjega ušesa, v katero se odpirajo polkrožni kanali in polž
SSKJ²
vestibuláren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vestibul: vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat ravnotežni organ; vestibularni živec živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec
♦ med. vestibularna avra avra z občutkom neravnotežja, omotičnosti
SSKJ²
vestíčar -ja m (ȋ)
publ. novinar, ki poroča o dnevnih novicah:
SSKJ²
vêstija in véstija -e ž (ē; ẹ̄)
1. star. jopa: obleči vestijo / pletena vestija
2. zastar. telovnik: žametna vestija; vestija s posrebrenimi gumbi
SSKJ²
véstnik -a m (ẹ̑)
1. glasilo kake organizacije, ustanove: izdajati vestnik / uradni vestnik bilten / Planinski vestnik; Pomurski vestnik
2. zastar. sel, znanilec: poslati v vas vestnika / jaz sam bom vestnik vašega obiska
SSKJ²
véstnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost vestnega človeka: vsi so poznali njeno vestnost; vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti / strokovna, znanstvena vestnost / v svoji vestnosti že pretiravajo / z veliko vestnostjo paziti na otroka
SSKJ²
vestón -a m (ọ̑)
alp. puhasti jopič za nizke temperature: obleči veston
SSKJ²
vešálo -a s (á)
1. mn. vislice: obesiti upornike na vešala / obsojen na smrt na vešalih / ekspr. biti zrel za vešala
2. obešalo: sneti zajemalko z vešala
♦ grad. ostrešje z vešali ostrešje s strešnim povezjem, pri katerem se obremenitev po sohah prenaša na natezno vez
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véšč -a -e prid. (ẹ̄)
1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec
2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak
● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem
    véšče prisl.:
    vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko
SSKJ²
véšča -e ž (ẹ́)
1. nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči: vešče letajo, ekspr. plešejo okoli luči, ognja; krila vešče; moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči
♦ zool. vešče majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae; moknata vešča katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis farinalis; velika voščena vešča katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim zarodom, Galleria mellonella
// evfem. vlačuga, prostitutka: (nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah
2. slabš. ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno: vešča ga je očarala s svojo lepoto; dekle je nevarna, pretkana vešča
3. slabš. hudobna ženska, navadno stara: kaj vse je ta vešča lagala o meni / kot psovka molči, vešča stara
4. etn., po ljudskem verovanju žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja ljudi: nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče / blodne vešče; pren. za svetlo veščo sreče blodim (A. Medved)
5. star. čarovnica: vešča dela točo; vešče jezdijo na metlah po zraku / sežigati vešče na grmadah ženske, obdolžene čarovništva
6. zastar. padarica, mazačka: vešča je pripravila zdravilo
SSKJ²
veščák -a m (á)
knjiž. kdor zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti strokovno; poznavalec, strokovnjak: ti dve vrsti gob ločujejo le veščaki; pravni, živinorejski veščak
SSKJ²
veščákinja -e ž (á)
knjiž. ženska, ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti strokovno; poznavalka, strokovnjakinja: kitarska veščakinja; veščakinja v pravnih zadevah
SSKJ²
véščec -a [veščəc] m (ẹ̄)
1. star. čarovnik: veščeci delajo točo
2. zastar. padar, mazač: vaški veščec mu je naredil zdravilo
♦ zool. veščec zelo strupena riba Indijskega in Tihega oceana, ki se zakopava do polovice telesa v morsko dno, Synanceia verrucosa; veščeci nočni metulji z močnim telesom in ozkimi, dolgimi prednjimi krili; somračniki; borov veščec somračnik, katerega gosenice živijo na iglavcih, Hyloicus pinastri
SSKJ²
véščica1 -e ž (ẹ́)
manjšalnica od vešča 1: veščice letajo okoli luči
SSKJ²
veščíca2 tudi véščica -e ž (í; ẹ̄)
star. čarovnica: veščice delajo točo
SSKJ²
veščína -e ž (í)
1. lastnost, značilnost veščega: manjka mu veščine; organizacijska, pogajalna veščina; veščina v ravnanju s puško / delati z veliko veščino / dokazati veščino zagovarjanja
2. dejanje, dejavnost, ki zahteva to lastnost: plavanje je veščina; izpopolnjevati se v veščini; akrobatske, vojaške veščine
♦ šol. pisanje, risanje in druge učne veščine nekdaj predmeti v osnovni šoli, ki zahtevajo to lastnost
SSKJ²
véščost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost veščega človeka: občudovati veščost koga; pridobiti si veliko veščost; veščost v igranju, zapeljevanju / strokovna, umetniška veščost / v njegovih pesmih je preveč veščosti in premalo navdiha
SSKJ²
véšda tudi véš da člen. (ẹ̄)
pog. seveda: to vešda ni res / ali boš prišel? Vešda; prim. vedeti
SSKJ²
véter -tra m, mn. vetrôvi stil. vétri (ẹ̑)
zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru
// gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astron. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter
SSKJ²
veterán -a m (ȃ)
1. star, doslužen vojak: veterani iz druge, prve svetovne vojne; društvo veteranov / vojni veterani
♦ zgod. starorimski vojak, ki je po odsluženju vojaške službe dobil denarno odpravnino ali zemljišče in državljanske pravice
2. s prilastkom starejši in izkušen delavec na določenem področju: gledališki, smučarski veterani; veteran vesoljskih poletov
SSKJ²
veteránec -nca m (ȃ)
star. veteran: vojaške parade so se udeležili tudi veteranci
SSKJ²
veteránka -e ž (ȃ)
1. stara, doslužena vojakinja: vojna veteranka
2. s prilastkom starejša in izkušena delavka na določenem področju: športna veteranka
SSKJ²
veteránski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na veterane: veteransko društvo / veteranske zgodbe / veteranski generali
SSKJ²
veterína -e ž (í)
1. veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil živalskega izvora, živinozdravstvo: študirati veterino
2. pog. veterinarska fakulteta: študent veterine
SSKJ²
veterinár -ja m (á)
strokovnjak za veterino, živinozdravnik: veterinar je pregledal bolno žival
SSKJ²
veterinárka -e ž (á)
strokovnjakinja za veterino, živinozdravnica: odpeljati žival k dežurni veterinarki; terenska, uradna veterinarka / diplomirana veterinarka
SSKJ²
veterinárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na veterinarje ali veterino, živinozdravniški: veterinarski pregled psa / veterinarski tehnik / veterinarski študij; veterinarska terminologija / veterinarska fakulteta / veterinarska postaja; organizirati veterinarsko službo
SSKJ²
veterinárstvo -a s (ȃ)
veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil živalskega izvora, živinozdravstvo: razvoj, zgodovina veterinarstva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véti vêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
1. nav. 3. os., knjiž. gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: vela je rahla sapa; od reke veje mrzel veter
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda veje prijeten hlad; skozi okno veje vonj po travi / iz njih sta vela moč in odločnost; od njega veje zdravje / iz knjige veje rodoljubje
3. nar. vejati: veti žito z vejalnikom
SSKJ²
vétje -a s (ẹ́)
glagolnik od veti: vetje vročega vetra iz puščave / vetje vonja po vijolicah
SSKJ²
véto -a m (ẹ̑)
pravn. pravica koga, da z nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa, zakona: član predsedstva je uporabil veto / dati, vložiti veto na predlagani zakon; pravica (do) veta / absolutni veto s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon; odložilni ali suspenzivni veto ki povzroči odložitev sklepa, zakona
SSKJ²
vétrc -a m (ẹ̑)
manjšalnica od veter: vetrc prinaša duh po cvetju; pihal je slab vetrc; topel, večeren, vlažen vetrc / ozračje je mirno, brez vetrca
♦ gastr. španski vetrc belo pecivo iz beljakov in sladkorja
SSKJ²
vétrček -čka m (ẹ̑)
ekspr. manjšalnica od veter: vetrček je rahlo pihljal
SSKJ²
vetrén -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. vetroven: dan je bil oblačen in vetren / drevo je raslo na vetrenem kraju
SSKJ²
vetrênje -a s (é)
glagolnik od vetriti: vetrenje prostorov
SSKJ²
vétrič -a m (ẹ̑)
manjšalnica od veter: hladen vetrič pihlja z morja; ekspr. vetrič se igra z njenimi lasmi
SSKJ²
vétriček -čka m (ẹ̑)
ekspr. manjšalnica od veter: vetriček je rahlo napenjal jadra
SSKJ²
vétrih -a m (ẹ̑)
pog. zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic; vitrih: odpreti z vetrihom
SSKJ²
vetrílen -lna -o prid. (ȋ)
ki je za vetrenje, zračenje: vetrilne naprave; vetrilna odprtina
SSKJ²
vetrílnik -a m (ȋ) knjiž.
1. ventilator: vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik
2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik
SSKJ²
vetrílo -a s (í)
1. knjiž. ventilator: izključiti vetrilo / namizno vetrilo
2. knjiž. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: napraviti vetrilo v stropu hleva
3. teh. priprava, ki daje, oddaja močen tok zraka: dovajati zrak v peč z vetrili / batno vetrilo
SSKJ²
vetríti -ím nedov., vétri in vêtri (ī í)
1. zračiti: vetriti stanovanje
2. s premikanjem povzročati gibanje, premikanje česa v obliki vetra: pahljače so vetrile zrak
3. ekspr. povzročati, da se določeno neprimerno, neurejeno stanje spreminja: napredne ideje so vetrile ozračje
SSKJ²
vétrn -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veter: vetrni sunek / vetrno vreme vetrovno / vetrna stran hriba stran, izpostavljena vetru / vetrni jopič jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom; vetrni mlin mlin na veter; knjiž. vetrna šipa vetrobransko steklo
♦ aer. vetrni kanal vetrovnik; strojn. vetrna turbina turbina, ki izkorišča kinetično energijo vetra
SSKJ²
vétrnica -e ž (ẹ̑)
1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter: vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami
// taka naprava za določanje smeri vetra: vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik; vetrnica na strehi
2. krila, lopate te naprave: vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca; vetrnice mlina na veter
3. nav. mn., star. naoknica, oknica: odpreti, zapreti vetrnice; okna z zaprtimi vetrnicami
// žaluzija: dvigniti, spustiti vetrnice
4. ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: ne drži besede, prava vetrnica je
5. bot. nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone: vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica
6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria: na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica; stražna vetrnica ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata
7. mn., nar. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice: zboleti za vetrnicami
♦ geogr. jama, iz katere piha
SSKJ²
vétrnik -a m (ẹ̑) knjiž.
1. vetrolov: soba pri vetrniku
2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi
● knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom
♦ glasb. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik
SSKJ²
vetrnjáča -e ž (á)
1. nar. vejalnik: sipati žito v vetrnjačo
2. zastar. mlin na veter: postaviti vetrnjačo
SSKJ²
vetrnják -a m (á)
ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: vetrnjak obljube seveda ni izpolnil / ljubezenski, politični vetrnjak
SSKJ²
vetrnjákinja -e ž (á)
ekspr. nestanovitna, neznačajna ženska: lahkomiselna vetrnjakinja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vetrnjáški -a -o prid. (á)
ekspr. nestanoviten, neznačajen: vetrnjaški človek, fant; zdel se jim je preveč vetrnjaški / ima vetrnjaški značaj
// ki izraža, kaže nestanovitnost, neznačajnost: vetrnjaški pogled / vetrnjaška pesem
SSKJ²
vetrnjáštvo -a s (ȃ)
ekspr. nestanovitnost, neznačajnost: hitro so spoznali njegovo vetrnjaštvo / donhuansko, kruhoborsko vetrnjaštvo
SSKJ²
vetrobrán -a m (ȃ)
objekt, ki varuje, ščiti pred vetrom: postaviti, zgraditi vetrobran; lesen vetrobran; vetrobran ob železniški progi / vetrobran iz drevja, grmovja
// avt. vetrobransko steklo: brisalci na vetrobranu
SSKJ²
vetrobránski -a -o prid. (ȃ)
avt., v zvezi vetrobransko steklo sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem: brisati vetrobransko steklo
SSKJ²
vetrocvétka -e ž (ẹ̑)
nav. mn., bot. rastline, ki jih oprašuje veter: žužkocvetke in vetrocvetke
SSKJ²
vetrogónčič -a m (ọ̑)
knjiž., ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: na vetrogončiča se ni zanesti
SSKJ²
vetrokàz -áza m (ȁ á)
meteor. priprava za določanje smeri vetra: vetrokaz kaže, da piha jugozahodnik
SSKJ²
vetrolòm -ôma m (ȍ ó)
gozd. polom drevja zaradi vetra: vihar je v gozdu povzročil vetrolom
SSKJ²
vetrolòv -ôva m (ȍ ō)
manjši prostor pri vhodu, ki zmanjšuje vdor hladnega zraka v notranje prostore poslopja: vstopiti v vetrolov / zgraditi vetrolov
SSKJ²
vetrolôvka -e ž (ȏ)
navt. lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje: obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje
SSKJ²
vetromér -a m (ẹ̑)
meteor. priprava za merjenje hitrosti vetra in določanje njegove smeri: meriti sunke vetra z vetromerom
SSKJ²
vétrov -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veter: vetrova moč / pesn. poleteti na vetrovih perutih
SSKJ²
vetrôven -vna -o prid. (ō ȏ)
nanašajoč se na pihanje vetra: vetroven dan; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek sunek vetra
♦ aer. vetrovni kanal vetrovnik; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra
    vetrôvno prisl.:
    vetrovno pihati / v povedni rabi jutri bo vetrovno
SSKJ²
vetrovít -a -o prid. (ȋ)
knjiž. vetroven: sončen in vetrovit dan; vetrovito vreme / vetrovita ravnina
SSKJ²
vetrôvje -a s (ȏ)
knjiž. več vetrov, vetrovi: vetrovje je postajalo vse močnejše; jesensko vetrovje
SSKJ²
vétrovka -e ž (ẹ̑)
jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom: obleči, sleči vetrovko; rokav vetrovke
♦ bot. rastlina z vijoličastimi prašnimi nitmi in visečimi krilastimi plodovi, Thalictrum aquilegiifolium
SSKJ²
vetrôvnica -e ž (ȏ)
navt. okrogla plošča pri kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi stranmi neba: odčitati kot na vetrovnici
SSKJ²
vetrôvnik -a m (ȏ)
teh. veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo meritev na modelih: postaviti maketo v vetrovnik
SSKJ²
vetrôvnost -i ž (ō)
stanje vetrovnega: zaradi vetrovnosti letalo ni vzletelo / vetrovnost pobočja
SSKJ²
véverica -e ž (ẹ́)
gozdni glodavec temno rjave barve s košatim repom, ki živi na drevju: veverica muklja; veverica pleza, skače po drevju; pleza kot veverica
● ekspr. poglej, kakšna veverica je ljubka, živahna ženska
♦ zool. leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; siva veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véveričji -a -e prid.(ẹ́)
nanašajoč se na veverice: veveričji rep / veveričje gnezdo / opice veveričje velikosti; brki, košati kot veveričji rep
    véveričje prisl.:
    plezati po veveričje
SSKJ²
véverička -e ž (ẹ́)
manjšalnica od veverica: v roki je držal mlado veveričko
● ekspr. plesati s črnooko veveričko z ljubko, živahno žensko
SSKJ²
veveríčkati se -am se nedov. (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko loviti se po drevesih: otroci se veveričkajo
SSKJ²
véverka -e ž (ẹ́)
knjiž. veverica: veverka spleza na drevo; stekla je hitro kot veverka
SSKJ²
véz1 -a m (ẹ̑)
1. star. vez2: trden vez
2. navt. privez: gradnja novega veza
SSKJ²
véz2 -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑)
1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez
// agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu
2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi
// kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi
// strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez
3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa)
4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem
// navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi
5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha
6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez
♦ fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; jezikosl. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne
SSKJ²
véza -e ž (ẹ̑)
pog. zveza: veza je prekinjena; dobiti vezo po telefonu / potoval bi z vlakom, pa so slabe veze / že dolgo nima več z njo vez stikov / imeti dobre veze; službo je dobil po vezah; veze in poznanstva
● pog. o tem nima blage veze prav nič ne ve; pog. odgovarjati mu je brez veze nesmiselno, nepotrebno; pog. kar tako, brez veze se je prijavil brez resnega namena
SSKJ²
vezáč -a m (á)
kdor veže: vezači snopov
SSKJ²
vezáj -a m (ȃ)
grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed: napisati vezaj; vezaja v besedi belo-modro-rdeča zastava
♦ glasb. znak v obliki loka, ki povezuje dve ali več not iste višine
SSKJ²
vezálec -lca [vezau̯ca] m (ȃ)
1. kdor veže: vezalec snopov
2. povezovalec: nastopil je kot vezalec oddaje
SSKJ²
vezálen -lna -o prid. (ȃ)
ki veže, povezuje: vezalna priprava / vezalne sile
♦ aer. vezalno pasovje pasovi, s katerimi se pritrdi padalo na telo; elektr. vezalni načrt načrt, ki prikazuje medsebojno povezavo električnih aparatov; jezikosl. vezalni veznik; vezalno priredje priredje, v katerem drugi stavek izraža hkratno obstajanje ali zaporedje glede na prvi stavek
SSKJ²
vezálka -e [drugi pomen vezau̯ka tudi vezalka] ž (ȃ)
1. ozek, trden, navadno tkan trak za zavezovanje čevljev: odvezati, vdeti vezalko; tovarna vezalk in trakov / čevlji na vezalke
2. ženska, ki veže: vezalka snopov
SSKJ²
vezánje -a s (ȃ)
glagolnik od vezati: vezanje snopov / vezanje trt h kolom / tekmovanje v vezanju šopkov / vezanje črk v zloge in besede / vijaki za vezanje kovinskih, lesenih delov / stroški tiskanja in vezanja / vezanje uvoza na izvoz / vezanje prostega dušika iz zraka
SSKJ²
vézanka -e ž (ẹ́)
1. knjiž. poletna solata z valjasto glavo; vezivka: vezanka in rezivka
2. nav. mn., zastar. čevlji na vezalke: obuti vezanke
SSKJ²
vézanost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost vezanega: vezanost snopov / moralna, nazorska, pravna vezanost; vezanost na predpise / zaradi vezanosti v gledališču ni sprejel filmske vloge / vezanost na tradicijo / vezanost pogodbe na pogoje / vezanost valute na vrednost zlata
SSKJ²
vezátev -tve ž (ȃ)
nar. vzhodno privezovanje, vez2: vezatev trsja
SSKJ²
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico / vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
// na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave
2. delati, da je kaj
a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
// delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki / vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
// delati, da je kdo dolžen
a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega
9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
// omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico
13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
// nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
♦ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati kredit na tujo valuto; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; jezikosl. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem območju
    vežóč -a -e:
    most, vežoč otok s celino
    vézan -a -o:
    na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga
    ●     vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen ali v resni zvezi
    ♦     fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati
    ♦     glasb. vezano označba za način izvajanja legato
SSKJ²
vezáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava evrskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom
2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo
3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips
4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava
5. jezikosl. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava
SSKJ²
vézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna
♦ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; jezikosl. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti
SSKJ²
vezenína -e ž (í)
okrasni izdelek, navadno na tkanini, narejen z vezenjem: izdelovati vezenino; svilena, zlata vezenina; vzorec vezenine; bluza z vezenino / narodna vezenina; ročna, strojna vezenina; pren. vezenina spominov; pesn. pravljična vezenina trav
♦ obrt. arabska vezenina pri kateri so večje oblike prevezene z zlato mrežico; bela vezenina narejena z belo nitjo na belo tkanino
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vezenínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vezenino: vezeninska ornamentika / vezeninski stil
SSKJ²
vézenje in vêzenje -a s (ẹ́; é)
1. glagolnik od vesti vezem: ukvarjati se z vezenjem; ročno, strojno vezenje; šivanje in vezenje / igla, prejica za vezenje
2. kar se veze, je izvezeno: v naročju je imela vezenje / belo, zlato vezenje z belo, zlato nitjo
SSKJ²
vézica -e ž (ẹ̑)
1. obrt. prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije: prilepiti vezice
2. anat. sluznična guba, ki omejuje gibanje organa: vezica ustnice
SSKJ²
vezílec -lca [vezilca in veziu̯ca] m (ȋ)
kdor se poklicno ukvarja z vezenjem: vezilci in tkalci
SSKJ²
vezílen1 -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vezenje: vezilni vzorec / vezilni okvir; vezilna svila / vezilna tehnika
♦ obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze
SSKJ²
vezílen2 -lna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na vezilo: vezilni običaji / vezilno darilo
2. veziven: vezilni material / vezilna lastnost cementa
SSKJ²
vezílja -e ž (í)
ženska, ki se poklicno ukvarja z vezenjem: prt je delala izurjena vezilja; vezilje in čipkarice
SSKJ²
vezíljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vezilje ali vezilstvo: veziljska sposobnost / veziljski oddelek
SSKJ²
vezílnica -e ž (ȋ)
delavnica, obrat za vezenje: delati v vezilnici
SSKJ²
vezílo -a s (í) star.
1. darilo, zlasti za god ali rojstni dan: za god je dobil lepa vezila / poročno vezilo
2. vez2, povezava: otrok je bil trdno vezilo med njima
SSKJ²
vezílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vezenje ali vezilstvo: vezilski okvir / vezilski oddelek; vezilska obrt
SSKJ²
vezílstvo -a s (ȋ)
obrt za izdelovanje vezenin: čipkarstvo in vezilstvo
// podjetje, delavnica za to obrt:
SSKJ²
vezír -ja m (ī) zlasti v fevdalni Turčiji
1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec
2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni
SSKJ²
vezírski -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na vezirje: vezirska moč / vezirski naslov
SSKJ²
vezírstvo -a s (ȋ)
vezirski naslov: izgubiti vezirstvo
SSKJ²
vezíst -a m (ȋ)
voj. vojak enote zvez: kurirji in vezisti
SSKJ²
vezíšče -a s (í)
knjiž. mesto, kjer se križata dve niti; vezna točka: vezišče niti
SSKJ²
vezívast -a -o prid. (í)
knjiž. ki je iz vezivnega tkiva: vezivaste ovojnice
SSKJ²
vezíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vezivo: vezivni material; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli veznimi
♦ anat. vezivno tkivo tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele; biol. vezivno tkivo tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije
SSKJ²
vezívka -e ž (ȋ)
vrtn. poletna solata z valjasto glavo: vezivka in rezivka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vezívnost -i ž (ȋ)
značilnost vezivnega: vezivnost lepila, malte
SSKJ²
vezívo -a s (í)
1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe
♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva
2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo
3. kar se uporablja za vezanje; vez2: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva
4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom
SSKJ²
vézje -a s (ẹ̑)
1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja
2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem; pren. razrahljano vezje sveta
SSKJ²
vezljívost -i ž (í)
1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim: vezljivost malte / medčloveška vezljivost
2. jezikosl. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo: vezljivost glagolov, pridevnikov
SSKJ²
véznica -e ž (ẹ̑)
1. anat., navadno v zvezi očesna veznica očesna sluznica: vnetje očesne veznice
2. navt. vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova: gredelj, veznice in rebra
3. knjiž. črta, ki povezuje dve točki: narisati veznico / črta veznica
SSKJ²
vézničen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veznica 1: veznično tkivo / veznični katar
SSKJ²
véznik -a m (ẹ̑)
1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
♦ grad. opečni zidak, prečno položen v zid
2. jezikosl. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed
SSKJ²
vézniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veznik: vezniški del naprave / vezniški sloj zidakov / v sestavku moti velika vezniška nakopičenost / vezniški stavek stavek, ki ga uvaja veznik; vezniška beseda beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila
SSKJ²
vezováti -újem nedov. (á ȗ)
star. praznovati god, rojstni dan koga: v nedeljo so vezovali očeta
SSKJ²
vêža -e stil. -é ž (é)
prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati: stopiti v vežo; mračna, obokana veža; veža in stopnišče / zakleniti vežo vežna vrata / hotelska, kolodvorska veža hotelska, kolodvorska avla
● star. božja veža svetišče, cerkev; mrliška veža prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ etn. vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši
SSKJ²
véžba -e ž (ẹ̑)
nav. mn., voj. žarg. vaja, urjenje: hoditi na vežbe / strelske vežbe / vojaške vežbe
SSKJ²
vežbálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. vadben: vežbalni prostor
SSKJ²
vežbalíšče -a s (í)
knjiž. vadišče: vaditi na vežbališču; vojaško vežbališče; vežbališče za športne konje
SSKJ²
véžbanje -a s (ẹ̑)
knjiž. vadenje, urjenje: redno, vztrajno vežbanje / vežbanje novincev
SSKJ²
véžbati -am nedov. (ẹ̑)
knjiž. vaditi, uriti se: vojaki vežbajo / vežbati koračnico / vežbati se v strojepisju
SSKJ²
vêžen in véžen -žna -o prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na vežo: vežni tlak / vežna vrata
SSKJ²
vêžica -e ž (é)
manjšalnica od veža: stopiti v vežico
● mrliška vežica prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ etn. vhodni prostor z ognjiščem v bohinjski hiši
SSKJ²
véžiti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
postajati vegast, kriv: deske se na soncu vežijo
SSKJ²
vglábljanje -a s (á)
glagolnik od vglabljati se: vglabljanje v študij
SSKJ²
vglábljati se -am se nedov. (á) knjiž.
1. širiti se v globino česa: plesen se vglablja v liste / pogled se vglablja sam vase
2. poglabljati se: vglabljati se v delo, študij
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vglobíti se -ím se dov., vglóbil se (ī í)
knjiž. poglobiti se: vglobiti se v delo / vglobiti se v pesem
● knjiž. vglobiti rastlino z loncem vred v zemljo zakopati
SSKJ²
vgnêsti vgnêtem dov., stil. vgnetó; vgnêtel in vgnétel vgnêtla, stil. vgnèl vgnêla (é)
z gnetenjem spraviti v kaj: vgnesti rozine v testo
SSKJ²
vgozdíti -ím in vgózditi -im dov., vgózdil (ī í; ọ̄)
narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda: vgozditi klin v špranjo; konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr. vgozditi brado med dlani
SSKJ²
vgráden -dna -o prid. (ȃ)
ki je namenjen za vgraditev v kaj: vgradni aparat, štedilnik; vgradni sistem; vgradna omara; vgradna svetila
SSKJ²
vgradítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vgraditi: za vgraditev pripravljen beton / vgraditev merilnih naprav / vgraditev umetnine v prostor
SSKJ²
vgradíti -ím dov., vgrádil (ī í)
1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali / celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja
● publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela
♦ kem. kalcij se vgradi v kosti
2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal
// knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem
    vgrajèn -êna -o:
    plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les
SSKJ²
vgrádnja -e ž (ā)
glagolnik od vgraditi: vgradnja različnih materialov / vgradnja motorjev
SSKJ²
vgrajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vgrajevati: vgrajevanje betona, lesa / vgrajevanje prisluškovalnih naprav / vgrajevanje politike v družbeno življenje
SSKJ²
vgrajeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. ob graditvi česa delati, da prihaja kaj kam kot sestavni del: vgrajevati kamne, les v zid / vgrajevati nosilne stebre
2. z namestitvijo, pritrditvijo delati, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgrajevati montažne elemente; vgrajevati merilne naprave v plošče
// knjiž. delati, da kaj postane sestavni del česa sploh: vgrajevati nove elemente v načrte
SSKJ²
vgravírati -am dov. (ȋ)
vrezati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: vgravirati ime, napis; vgravirati v baker, steklo
    vgravíran -a -o:
    prstan z vgraviranim datumom
SSKJ²
vgrêbsti vgrêbem dov., vgrébel vgrêbla (é)
z grebenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vgrebsti jamico, žleb v podlago
    vgrebèn -êna -o tudi vgrêben -a -o:
    vgrebeni okraski na glinasti posodi
SSKJ²
vhòd vhóda m (ȍ ọ́)
1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: braniti, stražiti vhod; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod; skrivni vhod v grad / kamnit vhod
♦ anat. vhod v nožnico; elektr. vhod del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal; rač. vhod (računalnika) del računalniškega sistema, ki prenaša podatke v procesno enoto
2. vstop, prihod: preprečiti komu vhod; slovesen vhod v mesto
SSKJ²
vhóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vhod: kamnit vhodni obok; vhodna odprtina; vhodna vrata / vhodna kontrola
♦ elektr. vhodni signal signal na vhodu električne, elektronske naprave; vhodna napetost napetost na vhodu električne naprave; rač. vhodni niz podatkov; vhodna naprava ali enota ki posreduje računalniku zunanje podatke, ukaze uporabnika; vhodno-izhodna enota ali naprava ki posreduje podatke med sistemom, navadno računalnikom, in zunanjim okoljem, navadno uporabnikom
SSKJ²
vhodíšče -a s (í)
star. vhod: zapeljati skozi vhodišče; vhodišče v palačo
SSKJ²
ví vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑)
1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo
// pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta
2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi
3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime
4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima
5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva
SSKJ²
vía prisl. (ȋ)
knjiž. po poti čez, po poti skozi; skozi2: potovati v Zagreb via Zidani Most / blago poslati via Ljubljana
SSKJ²
viadúkt -a m (ȗ)
mostu podoben objekt čez suhe globinske ovire: zgraditi viadukt; peljati čez viadukt, po viaduktu; mostovi in viadukti
SSKJ²
via facti [víja fákti] prisl. (ȋ, ȃ) knjiž.
1. samo po sebi, dejansko: ti nazori ponekod via facti dobivajo veljavo; poostrili so merila in se tako via facti približali kulturnim središčem
2. samovoljno, s silo: via facti izterjevati denar
SSKJ²
viágra -e ž (ȃ)
zdravilo za odpravljanje težav z erekcijo znamke Viagra: jemati viagro; zdravnik je določil odmerek viagre; tabletka viagre; oglas, recept za viagro
SSKJ²
víba -e ž (í)
knjiž. spirala: narisati vibo / viba polževe hišice / pot se v vibah vije na vrh
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
víbast -a -o prid. (í)
knjiž. spiralast: dvigati se v vibastih zavojih / vibasta cev
    víbasto prisl.:
    prah se vibasto vrtinči
SSKJ²
vibrácija -e ž (á)
1. glagolnik od vibrirati: vibracija žaginega lista / vibracija glasu / čustvene, razpoloženjske vibracije
2. kratek, hiter nihaj, tresljaj: meriti, zaznavati vibracije; zračne vibracije; frekvenca vibracij / povečati trdnost betona z vibracijami
SSKJ²
vibracíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vibracijo: vibracijska hitrost / vibracijski signal; vibracijska naprava / vibracijska masaža
♦ med. vibracijska bolezen poškodbe v organizmu zaradi tresenja pri delu; teh. vibracijski valjar; vibracijsko sito
SSKJ²
vibrafón -a m (ọ̑)
glasb. glasbilo s kovinskimi ploščicami, na katere se udarja z mehkimi kladivci, in valjastimi električnimi resonatorji pod njimi: igrati (na) vibrafon
SSKJ²
vibrafoníst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra vibrafon: nastop vibrafonista
SSKJ²
víbram -a m (ȋ)
alp. narezana guma, zlasti za planinske čevlje: čevlji z debelim vibramom; odtisi vibrama na snegu; v prid. rabi: vibram podplati; vibram guma
SSKJ²
vibráto -a m (ȃ)
glasb. hitro, lahno nihanje višine tona zaradi večje izraznosti, zlasti pri godalih in petju: toni brez vibrata / vibrati pevca, violinista
SSKJ²
vibrátor -ja m (ȃ)
teh. priprava, stroj za proizvajanje kratkih, hitrih nihajev, tresljajev: delati z vibratorjem / električni, ročni vibrator; vibrator za masažo
// tak stroj za zbijanje tal, zgoščevanje betona, asfalta: gradbeni delavci z valjarji in vibratorji
SSKJ²
vibrión -a m (ọ̑)
biol. bakterija v obliki upognjene paličice: uničiti vibrione; vibrioni kolere
SSKJ²
vibríranje -a s (ȋ)
glagolnik od vibrirati: vibriranje motorja / čustveno vibriranje
SSKJ²
vibrírati -am nedov. (ȋ)
1. nihati, tresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna vibrira; motor, sveder je začel močno vibrirati; vibrirati z veliko frekvenco / glas mu vibrira / ekspr. ozračje je vibriralo od številnih glasov
// teh. preizkušati, utrjevati s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: vibrirati beton; vibrirati ulitke
2. knjiž. hitro, ponavljajoče se spreminjati glede na moč, stopnjo: v njej je vibriral strah, da se moti / razpoloženja vibrirajo
SSKJ²
vibríren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vibriranje: vibrirni stroj; vibrirna miza / vibrirna masaža
SSKJ²
víbrováljar in víbro váljar -ja m (ȋ-á)
teh. žarg. vibracijski valjar: delati z vibrovaljarjem
SSKJ²
víc -a m (ȋ)
nižje pog. šala, dovtip: smejati se vicem; pripovedovati vice; masten, nedolžen vic / politični, ribiški vic / v povedni rabi to bi bil vic, če bi mu vse odnesli
● nižje pog. biti za vice šaljiv, neresen; nižje pog. no, in v čem je vic tega prizadevanja smisel, namen
SSKJ²
vícati -am nedov. (ȋ)
star. mučiti, trpinčiti: moža je vicala in goljufala / vozniki se vicajo po slabi cesti
● star. vicati se v peklu v krščanskem okolju trpeti
    vícan -a -o:
    vicane duše
SSKJ²
více víc ž mn. (ī ȋ)
1. v krščanstvu kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih: trpljenje duš v vicah; pekel, vice in nebesa / priti v vice; trpi kakor duša v vicah zelo
● star. jemati duše iz vic v krščanskem okolju z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja
♦ rel. časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani
2. ekspr. neprijetno, neugodno stanje: mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice / vsakdo mora skozi te vice
SSKJ²
vice... ali více... predpona v sestavljenkah (ȋ)
za izražanje
a) doseganja za stopnjo nižjega družbenega, službenega položaja: viceadmiral, viceprefekt, viceprezident
b) namestništva: viceguverner, viceregent
SSKJ²
víceadmirál -a m (ȋ-ȃ)
vojaški čin v mornarici, za stopnjo nižji od admirala, ali nosilec tega čina: napredovati v viceadmirala
SSKJ²
vicedóm -a m (ọ̑)
zgod., v fevdalizmu namestnik deželnega kneza: urad vicedoma / deželni vicedom
SSKJ²
vicedómski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vicedome: vicedomski dvorec, urad; vicedomsko sodišče / vicedomski arhiv
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
víceguvernêr -ja m (ȋ-ȇ)
namestnik guvernerja: viceguverner banke
SSKJ²
vícekónzul -a m (ȋ-ọ̑)
namestnik konzula: imenovan je bil za vicekonzula
SSKJ²
vícešampión -a m (ȋ-ọ̑)
publ. posameznik ali moštvo, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju doseže drugo mesto: postati vicešampion / vicešampion državnega prvenstva
SSKJ²
vice versa [více vêrza] prisl. (ȋ, ȇ)
knjiž. nasprotno, narobe: kapital kroži kot blago, nato kot denar in vice versa
SSKJ²
vicinálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. krajeven, stranski: vicinalna cesta, železnica
SSKJ²
víd -a m (ȋ)
1. čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev: vid mu peša, ekspr. ga izdaja; teh žarkov z vidom ne zaznamo; imeti dober, oster vid; okvare vida; sluh in vid / izgubiti vid oslepeti
2. zastar. videz: ohraniti lep vid / na vid se mu je zdelo vse v redu; po vidu ga ne poznam
3. star. dan1, svit: kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid / stopil je iz teme na vid / do vida, za vida priti
● pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti
♦ jezikosl. lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; glagolski vid
SSKJ²
Víd -a m (ȋ)
med., v zvezi svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu:
SSKJ²
videást -a m (ȃ)
kdor se (poklicno) ukvarja s snemanjem in urejanjem videoposnetkov: uveljavljeni videast; deluje kot glasbenik, kipar, slikar in videast
SSKJ²
videástka -e ž (ȃ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s snemanjem in urejanjem videoposnetkov: intervju z videastko; režiserka, slikarka in videastka
SSKJ²
vídec -dca m (ȋ)
1. kdor na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari: pesnik je bil tudi videc; slavni vidci in vedeži / videc prihodnjega razvoja
2. knjiž. kdor (dobro) vidi: ni boljšega vidca od njega
♦ rel. kdor notranje doživi, izkusi kaj nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov
SSKJ²
vídem -dma m (í)
zgod. cerkveno posestvo: podložniki na vidmu
SSKJ²
víden1 -dna -o prid., vídnejši (í ī)
1. ki se vidi, opazi: vidni del ledene gore; vidni sledovi; grad je viden daleč naokoli; vidne ploskve predmeta; postaviti kaj na vidno mesto; dobro, jasno, razločno viden; viden pod mikroskopom, s prostim očesom / vidni in slišni znaki; vidna znamenja časti / komaj viden smehljaj; napake, pomanjkljivosti so vse bolj vidne / z vidnim užitkom, zadovoljstvom je to naredil; pokazal je vidno zanimanje zanjo
2. ki se s prostim očesom vidi: vidna in nevidna živa bitja
3. ki je tako narejen, izdelan, da se vidi: viden šiv, vbod / vidna in nevidna vrata / znamenje na trgu je vidni spomin na kugo
4. dovolj velik, da se da videti, spoznati: viden napredek, razvoj; brez vidnega vzroka se je razjezil; imeti vidno prednost; vidno poudarjanje svobodomiselnih idej / prvi vidnejši vzpon slovenskega filma večji
5. publ. pomemben, ugleden: viden politik, znanstvenik; postal je vidna osebnost / igrati vidno vlogo; doseči, imeti vidno mesto v družbenem življenju
● vidni svet svet, ki se da videti
♦ fiz. vidni spekter spekter, ki se da videti z normalnim človeškim očesom; vidna svetloba; vidno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; gost. vidni lom razbitje posode, za katero se ve, kdo ga je povzročil; grad. vidni beton neometan, navadno gladek beton; med. vidno polje območje, ki se vidi z enim očesom ali z obema
    vídno prisl.:
    vidno pešati, popuščati; komaj vidno se zdrzniti
SSKJ²
víden2 -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vid: vidni dražljaji; vidne zaznave / vidni živec / vidni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar vidi
♦ anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; vidne čutnice; psih. vidna prevara; psiht. vidne halucinacije
    vídno prisl.:
    vidno in slušno prizadeti otroci
SSKJ²
vídenje -a s (í)
1. glagolnik od videti: dobro, ostro videnje; sposobnost za videnje v mraku; videnje in slišanje / po enkratnem videnju si ga ni mogel zapomniti / videnje bistva / režiserjevo videnje drame
2. rel. notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov: imeti videnje; Bog mu je poslal videnje / apokaliptična videnja; videnje apostola Janeza o koncu sveta
3. notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: pesnikova videnja groze, smrti / sanjsko videnje
4. kar se da na osnovi kakih znakov predvideti za neznane, prihodnje stvari: videnja so se izpolnila, uresničila
SSKJ²
vídeo -a m (ȋ) pog.
1. z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi; videoposnetek: ogledati si video; na festivalu so podelili nagrado za najboljši video; snemanje videa / domači video videoposnetki, narejeni s snemalno opremo za domačo rabo, namenjeni predvajanju v domači hiši, domačem stanovanju / glasbena skupina je napovedala izid novega videa videospota
// medij, nosilec takega posnetka: kupiti video; digitalni video; za praznike sva si sposodila kup videov
2. priprava za snemanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s pomočjo magnetnega traku; videorekorder: vključiti video
3. dejavnost, ustvarjanje, katerega izrazna oblika je posnetek zaporedja slik, podob, ki dajejo vtis gibanja: teoretično in praktično spoznavanje filma in videa; v prid. rabi: video varnostni nadzor; video posnetek videoposnetek; video igrica videoigrica; video kamera videokamera
SSKJ²
video... ali vídeo... prvi del zloženk (ȋ)
nanašajoč se na vidni del televizijskega, filmskega prikazovanja, slikoven: videorekorder, videotehnika; videotonski / videoposnetek in video posnetek / videonadzor in video nadzor / videoumetnica in video umetnica
SSKJ²
vídeoárt in vídeo árt -a m (ȋ-ȃ)
eksperimentalna umetnost, katere izrazna oblika je videoposnetek: postopki videoarta; film, grafika in videoart / znana imena iz sveta videoarta
SSKJ²
vídeodatotéka in vídeo datotéka -e ž (ȋ-ẹ̑) rač.
datoteka, ki vsebuje videoposnetek: pretvoriti videodatoteko v drug format; izmenjava, pošiljanje, predvajanje videodatotek; format (zapisa), velikost videodatoteke
SSKJ²
vídeodélo in vídeo délo -a s (ȋ-ẹ́)
umetniško delo, posneto na magnetni trak ali računalniški medij: predstavljati, prikazovati videodelo; izbor, razstava, zbirka videodel; grafike, instalacije, slike in videodela / dokumentarno videodelo
SSKJ²
vídeodísk in vídeo dísk -a m (ȋ-ȋ) rač.
optični disk za shranjevanje in predvajanje videoposnetkov: digitalni, laserski videodisk; predvajalnik videodiskov; zgoščenka in videodisk
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vídeodokumentácija in vídeo dokumentácija -e ž (ȋ-á)
dokumentacija česa na videoposnetkih: razstavo dopolnjuje videodokumentacija posameznih restavratorskih faz; izdelava videodokumentacije
// dokumentacija gradiva, posnetega na magnetni trak ali na računalniški medij: videodokumentacija koroških narečij
SSKJ²
vídeodomofón in vídeo domofón -a m (ȋ-ọ̑)
domofon s kamero ob vhodnih vratih in ekranom v stanovanju: priključek za videodomofon
SSKJ²
vídeoekrán in vídeo ekrán -a m (ȋ-ȃ)
ekran za predvajanje videoposnetkov: koncert so spremljali na videoekranu / prenosni videoekran
SSKJ²
vídeofílm in vídeo fílm -a m (ȋ-í)
film, posnet z videokamero, namenjen predvajanju: videofilm, ki se predvaja v galeriji, je sestavljen iz posnetkov posameznih slik; snemati dokumentarne videofilme; videofilm o življenju ptic, rib; projekcija videofilma
SSKJ²
videofón -a m (ọ̑)
ptt videotelefon: pogovarjati se po videofonu; zidni videofon
SSKJ²
videográm -a m (ȃ)
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi: knjižnice izposojajo videograme z različnimi vsebinami; predvajati videogram; razmnoževati videogram; fonogram in videogram
// medij, nosilec takega posnetka: proizvajalci videogramov; različne vsebine na videogramu; videogram s skladbami iz izbora
SSKJ²
vídeoígra in vídeo ígra -e ž (ȋ-ȋ)
igra na elektronski napravi, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu: zabavati se z videoigrami; igranje videoiger; industrija, izdelovalci videoiger; ljubitelji videoiger / računalniška videoigra
SSKJ²
vídeoígrica in vídeo ígrica -e ž (ȋ-ȋ)
igra na elektronski napravi, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu: igrati videoigrice; biti zasvojen z videoigricami; izdelovalci videoigric; reklama za priljubljeno videoigrico / računalniška videoigrica; videoigrice za mobitel
SSKJ²
vídeoinstalácija tudi vídeoinštalácija in vídeo instalácija tudi vídeo inštalácija -e ž (ȋ-á)
umetniška predstavitev, posneta na magnetni trak ali računalniški medij: videoinstalacija prikazuje različne vsakdanje situacije z obilico ironije; adaptirati delo, slog v videoinstalacijo; objekti videoinstalacije; ogled videoinstalacije; fotomontaža in videoinstalacija / otvoritev videoinstalacije
SSKJ²
vídeoizhòd in vídeo izhòd -óda m (ȋ-ȍ ȋ-ọ́) rač.
vtičnici podobna priprava, ki omogoča prenos slike iz računalnika ali druge elektronske naprave prek kabla na ekran: fotoaparat ima vgrajen videoizhod, ki omogoča ogled slik na televiziji; povezati projektor z videoizhodom; analogni, digitalni videoizhod; kartica, kamera z videoizhodom
SSKJ²
vídeokábel in vídeo kábel -bla m (ȋ-á)
kabel, ki omogoča prenos slike, videoposnetkov z računalnika ali druge elektronske naprave na ekran: priloženi videokabel je bil prekratek; priključitev videokabla
SSKJ²
vídeokámera in vídeo kámera -e ž (ȋ-ȃ)
elektronska optična naprava, s katero se sekvenca slik pred napravo prenaša na računalniški medij ali magnetni trak: poročni obred je posnel z videokamero; digitalna videokamera; varnostna videokamera na bencinski črpalki, v bolnišnici; videokamera z visoko ločljivostjo; fotoaparat in videokamera
SSKJ²
vídeokártica in vídeo kártica -e ž (ȋ-ȃ) rač.
del strojne opreme, ki jo je mogoče dodatno vgraditi v računalnik in omogoča hitrejšo obdelavo videoposnetkov: analogna, digitalna videokartica; videokartica z digitalnim videoizhodom; računalnik z videokartico; grafična kartica in videokartica
SSKJ²
vídeokaséta -e ž (ȋ-ẹ̑)
kaseta z magnetnim trakom, slikovna kaseta: vložiti videokaseto
SSKJ²
vídeoklúb in vídeo klúb -a m (ȋ-ȗ)
ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja videokasete, DVD-je; videoteka: izposojati si filme v videoklubu; registrirani videoklub / požar v videoklubu
SSKJ²
vídeokomunikácija in vídeo komunikácija -e ž (ȋ-á)
komunikacija med prostorsko oddaljenimi udeleženci, ki se vidijo in poslušajo s pomočjo videoopreme, računalnikov, prenosnih telefonov: omogočiti, vzpostaviti videokomunikacijo; uporaba računalniške videokomunikacije; avdio- in videokomunikacija / dvosmerna videokomunikacija
SSKJ²
vídeokonferénca in vídeo konferénca -e ž (ȋ-ẹ̑)
konferenca, na kateri s pomočjo uporabe videoopreme, informacijske tehnologije sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci: izvesti, organizirati večtočkovno videokonferenco; udeleženci videokonference; zaslišanje prek videokonference; kamere in druga oprema za videokonferenco
SSKJ²
vídeokonferénčen -čna -o prid. (ȋ-ẹ̑)
nanašajoč se na videokonferenco: videokonferenčni sistem; videokonferenčna naprava, oprema; videokonferenčna povezava, tehnologija / videokonferenčno predavanje
SSKJ²
vídeomateriál in vídeo materiál -a m (ȋ-ȃ)
gradivo, ki ga sestavljajo videoposnetki: pregledovati videomaterial; posneti videomaterial na zgoščenko; videomaterial za analizo, izobraževanje; DVD z ekskluzivnim videomaterialom; avdio- in videomaterial
SSKJ²
vídeomédij in vídeo médij -a m (ȋ-ẹ́)
1. izrazni način, ki informacije posreduje s sliko, videoposnetkom, zlasti prek računalnika: nekateri umetniki so odločilno vplivali na razvoj videomedija; predstavitev prek videomedija; slikar z izkušnjo videomedija / aktivnosti, delo na področju videomedija
2. priprava za shranjevanje, prenos in predstavitev videoposnetkov: visokozmogljivi videomedij; delo z videomedijem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vídeomontáža in vídeo montáža -e ž (ȋ-ȃ)
načrtno povezovanje, urejanje videoposnetkov v enovito, skladno celoto: analogna, digitalna videomontaža; program za videomontažo na terenu
SSKJ²
vídeonadzòr in vídeo nadzòr -ôra m (ȋ-ȍ ȋ-ó)
sistematično pregledovanje, spremljanje poteka določene dejavnosti, stanja česa s pomočjo videokamer, videoposnetkov: izvajati, uvesti videonadzor v delovnih prostorih; posnetki videonadzora v trgovini; določbe pravilnika o videonadzoru; stavba pod videonadzorom; oprema, sistem za videonadzor
// oprema, sistem za tako pregledovanje: bencinska črpalka je opremljena z videonadzorom
SSKJ²
vídeonadzóren -rna -o prid. (ȋ-ọ̑)
nanašajoč se na videonadzor: videonadzorni posnetek; videonadzorni sistem; videonadzorna kamera
SSKJ²
vídeonapráva in vídeo napráva -e ž (ȋ-ȃ)
naprava za snemanje in predvajanje videoposnetkov: analogna, digitalna videonaprava; prenosna, zunanja videonaprava; videonaprava za nadzor prometa
SSKJ²
vídeoopréma in vídeo opréma -e ž (ȋ-ẹ̑)
oprema za snemanje in predvajanje videoposnetkov: izdelovalci profesionalne videoopreme; trgovina z videoopremo; avdio- in videooprema
SSKJ²
vídeopirát in vídeo pirát -a m (ȋ-ȃ)
kdor s spleta nezakonito prenaša, širi, razmnožuje videoposnetke ali njihove kopije: kazni za videopirate / spletni videopirati
SSKJ²
vídeopirátstvo in vídeo pirátstvo -a s (ȋ-ȃ)
pojavljanje in dejavnost videopiratov: pregon, zatiranje videopiratstva; problematika videopiratstva; razmah, razširjenost videopiratstva
SSKJ²
vídeoplés in vídeo plés -a m (ȋ-ẹ̑)
umetnost, katere izrazna oblika je umetniško zmontiran in zrežiran videoposnetek plesa: pri videoplesu snemalec sledi gibalni dinamiki; projekcija videoplesa
SSKJ²
vídeoposnétek in vídeo posnétek -tka m (ȋ-ẹ̑)
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi: ogledati si digitalni videoposnetek; predvajanje, urejanje, obdelava amaterskih videoposnetkov; prenos spletnega videoposnetka; videoposnetek z visoko ločljivostjo; fotografije in videoposnetki
SSKJ²
vídeopredstavítev in vídeo predstavítev -tve ž (ȋ-ȋ)
predstavitev s pomočjo videoposnetkov: ogledati si videopredstavitev predstave, razstave; posneti dvominutno videopredstavitev s terena
SSKJ²
vídeopredvajálnik in vídeo predvajálnik -a m (ȋ-ȃ)
elektronska priprava za predvajanje videoposnetkov: digitalni videopredvajalnik; prenosni videopredvajalnik; zaslon visokoločljivostnega videopredvajalnika; kamera, televizija in videopredvajalnik
SSKJ²
vídeoprojékcija in vídeo projékcija -e ž (ȋ-ẹ́)
prenašanje videoposnetkov in slik z optično pripravo na projekcijsko platno, steno: ogledati si videoprojekcijo; predstaviti projekt s pomočjo videoprojekcije; videoprojekcija posnetkov; predavanje z videoprojekcijo
SSKJ²
vídeoprojéktor in vídeo projéktor -ja m (ȋ-ẹ́)
priprava za projiciranje videoposnetkov in slik: film na platno projicira videoprojektor; digitalni videoprojektor; multimedijski videoprojektor
SSKJ²
vídeorekórder -ja m (ȋ-ọ́)
priprava za snemanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s pomočjo magnetnega traku: posneti televizijsko oddajo z videorekorderjem
SSKJ²
vídeosignál in vídeo signál -a m (ȋ-ȃ)
signal, ki prenaša sliko: digitalni videosignal; prenos videosignala; pretvornik videosignala; prikaz videosignala
SSKJ²
vídeospôt in vídeo spôt -a m (ȋ-ȏ)
videoposnetek, ki je namenjen predstavitvi pesmi glasbenega izvajalca: posneti videospot; glasbeni videospot; videospot skupine / dobrodelni videospot
SSKJ²
vídeospôtovski -a -o prid. (ȋ-ȏ)
nanašajoč se na videospot: videospotovski režiser; videospotovska dramaturgija, koreografija, produkcija / film je posnet v videospotovski estetiki
SSKJ²
vídeosténa in vídeo sténa -e ž (ȋ-ẹ́)
velik ekran, sestavljen iz več manjših ekranov, ki se za predvajanje slik, videoposnetkov uporablja na večjih javnih prireditvah: postavitev ozvočenja in videostene; projekcija na veliki videosteni / videostena z neposrednim prenosom tekme
SSKJ²
vídeotéhnik -a m (ȋ-ẹ́)
strokovnjak za videotehniko s srednjo izobrazbo: zaposliti videotehnika
SSKJ²
vídeotéhnika -e ž (ȋ-ẹ́)
rad. tehnika prenašanja slikovnih signalov: razvoj videotehnike
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
videotéka -e ž (ẹ̑)
1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja videokasete, DVD-je: izposoditi si film v videoteki; lastnik videoteke; izposoja v videotekah / spletna videoteka
2. sistematično urejena zbirka videokaset, DVD-jev: domača videoteka; obsežna videoteka
SSKJ²
vídeotéks -a m (ȋ-ẹ̑)
rad. prenašanje informacij po telekomunikacijskem omrežju na zahtevo uporabnika, pri katerem se dobi želeni podatek na zaslonu televizijskega sprejemnika: sprejeti informacijo po videoteksu
SSKJ²
vídeotékst -a m (ȋ-ẹ̑)
rad. prenašanje računalniško pripravljenih informacij v obliki besedil, risb po televiziji, ki se lahko sprejemajo s televizijskim sprejemnikom brez dodatne naprave: teletekst in videotekst
SSKJ²
vídeotelefón -a m (ȋ-ọ̑)
ptt telefon, pri katerem se uporabnika tudi vidita: uvesti videotelefon; vzpostaviti zvezo po videotelefonu; ekran videotelefona / satelitski videotelefon
SSKJ²
vídeoumétnica in vídeo umétnica -e ž (ȋ-ẹ̑)
umetnica, katere izrazno sredstvo je video: razstava priznane videoumetnice; režiserka, slikarka in videoumetnica
SSKJ²
vídeoumétnik in vídeo umétnik -a m (ȋ-ẹ̑)
umetnik, katerega izrazno sredstvo je video: pogovor z mladimi videoumetniki o njihovem delu; glasbeniki, slikarji in videoumetniki
SSKJ²
vídeoumétnost in vídeo umétnost -i ž (ȋ-ẹ́)
umetnost, katere izrazno sredstvo je video: sodobna videoumetnost; pionir videoumetnosti; razstava videoumetnosti; fotografija in videoumetnost
SSKJ²
vídeti -im nedov. in dov. (í ȋ)
1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno videti; videti kaj s prostim očesom; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku to videti, so vsi ostrmeli ko so to videli
// nepreh. biti sposoben z vidom zaznavati: otrok ne vidi, je slep; kljub starosti še dobro vidi; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč
2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem: filma, slike nisem videl; videti najnovejšo razstavo; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr. to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl; publ. jutri bomo v mestu videli nov film ga bodo predvajali / ekspr. videl je že pol sveta prepotoval, spoznal
3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem: ko je videl, da mu sledijo, se je skril; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano
// spoznati, ugotoviti sploh: ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto; zdaj bomo videli, če kaj znaš; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja: kar poskusite, boste že videli; to bomo šele videli
4. zaznavati, da kaj je, obstaja: videti spremembo; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli po mojem mnenju ni treba tako hiteti
5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj: po drevju je videl, da se bliža pomlad; videti je, da bo lepo vreme; vidi se, da sta iz mesta / ekspr. konca pogajanj še ni videti
6. dov., ekspr. priti skupaj s kom: ko ga bom videl, mu bom povedal; nikoli več se nista videla; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič se že poznava
7. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: na sliki vidimo dele stroja; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi redko prihajaš v našo družbo
8. v zvezi z v biti mnenja, da kaj kje je, obstaja: v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika; v ženski vidijo predvsem mater
9. ekspr. skrbeti za koristi, ugodnosti koga: mati je videla samo hčer; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju pomagati mu
10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo: pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili; bilo je videti, kot da se izmika
11. v zvezi rad videti izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: radi bi videli, da bi se vrnil; ne vidi rada, da kadim; rajši vidim, da greste / ekspr.: vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim vsakemu je všeč, vsakemu ugaja; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne
12. v medmetni rabi izraža
a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi: vidite, kako se bliska; vidiš, oni tam si je zlomil nogo; vidiš, mavrica
b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje: vidiš, za to gre; takole se to dela, vidiš; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite
c) nejevoljo, nezadovoljstvo: vidiš, kakšen si; ga vidiš, kako se dela lepega; čakamo, ali ne vidiš; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili
č) podkrepitev trditve: ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl; boš videl, kako ga bova premagala; sam vidiš, kako je zaposlen
d) začudenje, presenečenje: da ste jo videli, kako je jedla; (ga) vidiš, kako zna, če hoče; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim
e) spodbudo: no, vidiš, saj gre
● ekspr. dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl tudi po ves mesec je bil zdoma; ekspr. njegova glava že dolgo ni videla glavnika že dolgo se ni počesal; ekspr. kdo je že kaj takega videl izraža ogorčenje, zgražanje; pog. pazi, da te kdo ne vidi ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil; ekspr. česa takega svet še ni videl izraža veliko občudovanje, zgražanje; ekspr. posojenega denarja ni videl nikoli več ni ga dobil nazaj; ekspr. belega kruha takrat še videli nismo nikoli ga nismo jedli; ekspr. šole od znotraj še videl ni v šolo sploh ni hodil; pog., šalj. videti Abrahama dočakati petdeset let; iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. on vidi le denar samo za denar, materialne koristi mu je; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; ekspr. vse zvezde je videl zelo se je udaril; zelo je bil tepen; ekspr. videl mu je v srce (s)poznal je njegove misli, čustva; ekspr. mene na gostiji ne bodo videli gostije se ne bom udeležil; ekspr. le kaj vidi na njej izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. zdaj vidim to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. žensk ne mara niti videti ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi; ekspr. živega ga ne morejo videti zelo ga sovražijo; ekspr. skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače); ekspr. vse vidi črno je pesimistično razpoložen; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. hitro je videl, koliko je ura spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. bil je v stiski, nikamor naprej ni videl ni našel izhoda iz stiske; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev; ekspr. rad bi videl tistega, ki bi to zmogel po mojem mnenju tega ne zmore nihče; ekspr. veselje ga je bilo videti vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. kar vidim ga, kako bo presenečen živo si predstavljam; zelo bo presenečen; ekspr. nočem te več videti nočem, da bi bil še v moji bližini; pog. rada se vidita zaljubljena sta drug v drugega; pog. toliko dela ima, da se ne vidi iz njega zelo veliko; ekspr. bil je lačen, da se je skozenj videlo zelo; ekspr. otroci rastejo, da se kar vidi zelo hitro; zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; več oči več vidi; o svetem Vidu se skozi noč vidi je noč najkrajša
    vídeti se s prislovnim določilom
    izraža položaj osebka glede na možnost njegove zaznave z vidom: iz hotela se vidi morje; od tukaj se Triglav ne vidi; s hriba se vidi daleč naokrog
    vidèč -éča -e:
    videč kri, je omedlela; umaknil se je, videč temne postave; slepi in videči ljudje; sam.: videči in slepi
    vidévši zastar.:
    to videvši, se je zelo razjezil
    víden -a -o:
    dogodek je bil različno viden in opisan; pogosto videna reklama; sam.: obšla ga je groza nad videnim
SSKJ²
vidévati -am nedov. (ẹ́)
večkrat videti: starca so videvali pred hišo; po stenah so videvali napise z gesli / v teh pesmih videva nadaljevanje ljudskega izročila / videva jo vsak dan; z domačimi se videva samo zvečer / teh rastlin pri nas skoraj ne videvamo ni
SSKJ²
vídez -a m (ȋ)
1. z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti česa: polepšati, skaziti, spremeniti videz; tkanina ima lep videz; videz, obstojnost in druge lastnosti / opisati videz napadalca; srajco je mogoče popraviti brez škode za njen videz; vas je imela nekoč drugačen videz je bila drugačna; mesto dobiva slovesen videz / človek z mrkim videzom; ženska prijetnega videza; resen, smešen videz junaka; kamnina zrnastega videza / ženska s ciganskim videzom taka kot ciganka; obleka ji daje gosposki videz jo dela gosposko / poznava se samo na videz
2. kar se kaže na zunaj: videz je eno, resnica pa drugo; dajati, ustvarjati, vzbujati videz, da je vse v redu; lažni, površinski videz; videz sistematičnosti / ohraniti miren videz na zunaj ostati miren; to je delal le zaradi videza / na videz je čvrst, zdrav; po videzu je bolan; biti podoben po videzu; soditi po videzu / videz je, da se dobro razumeta / zunanji videz stvari
● evfem. hiše na koncu vasi so skromnega videza slabe, revne; ekspr. po vsem videzu ji on ne pomeni veliko kakor je videti, kakor kaže; videz vara resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled; prim. navidez
SSKJ²
vídezen -zna -o prid. (ȋ) zastar.
1. navidezen: videzna premoč
2. viden1: kresove so kurili na videznih krajih
SSKJ²
vídež -a m (ȋ) zastar.
1. vid: videž mu peša
2. videz: po neurju je bil videž gozdov strašen
3. vidno mesto: postaviti na videž / ko je bil z videža, je pospešil korak
● zastar. resnica mora na videž se mora izvedeti
SSKJ²
vídia -- v prid. rabi (ȋ)
teh. ki je iz zelo trde zlitine volframovega karbida, kobalta in titana: vidia ploščice / vidia nož, sveder
SSKJ²
vidík -a m (ȋ)
izhodišče kriterija za presojanje česa: razprava daje nove vidike; časovni, ekonomski, narodni vidik; razpravljati o čem s širšega, teoretičnega vidika
// podoba, videz, v kakršnem se kaže kaka stvar, pojav: različni vidiki družbenega življenja; vidik problema
● na vidiku publ. na vidiku so novi spopadi kaže, da bo prišlo do novih spopadov; publ. zemlja na vidiku, je vzkliknil mornar vidim zemljo; publ. ustvarjanje pod vidikom celote s stališča celote
SSKJ²
vídikon -a m (ȋ)
elektr. snemalna elektronka pri televizijski kameri:
SSKJ²
vidimírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. overoviti: vidimirati prepis / vidimirati listino
SSKJ²
vidírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. z znakom v označiti, da je kaj napisanega videno: vidirati dopis / vidirati izdatke
♦ pravn. vidirati maloobmejno prepustnico nekdaj strinjati se, da se po določbah meddržavnega sporazuma izda državljanu sosednje države maloobmejna prepustnica; šol. vidirati domače naloge
SSKJ²
vídkinja -e ž (ȋ)
ženska, ki na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari: izpoved vidkinje / pesnica je bila tudi vidkinja
SSKJ²
vidljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se vidi, opazi; viden1: vidljivi in otipljivi izrastki / vidljivi uspehi
SSKJ²
vidljívost -i ž (í)
1. možnost videti kaj, zlasti glede na lastnosti ozračja: vidljivost se izboljšuje, slabša; megla zmanjšuje vidljivost; dobra vidljivost / vidljivost je pod sto metrov; majhna vidljivost
2. knjiž. vidnost: vidljivost prometnih znakov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vídnost -i ž (í)
1. lastnost, značilnost vidnega: upoštevati vidnost barv; jasna, komaj zaznavna vidnost zvezd; vidnost in slišnost
2. vidljivost: zaradi megle je vidnost zmanjšana
SSKJ²
vídoma prisl. (ī)
knjiž. vidno: vidoma osupniti, ustrašiti se / moč viharja je vidoma rasla
SSKJ²
vídov -a -o prid. (ȋ)
med., v zvezi vidov ples svetega Vida ples: bolnik ima vidov ples
SSKJ²
vidovdánski -a -o prid. (ȃ)
zgod., v zvezi vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921:
SSKJ²
vídovica -e ž (ȋ)
med. svetega Vida ples: imeti vidovico / dedna vidovica
SSKJ²
vidovín -a m (ȋ)
knjiž. vampir, volkodlak: trdili so, da je vidovin
SSKJ²
vidovít -a -o prid. (ȋ)
knjiž. jasnoviden: vidovit človek / Cankarjeve vidovite črtice
SSKJ²
vidovítost -i ž (ȋ)
knjiž. jasnovidnost: umetnikova vidovitost
SSKJ²
vídra -e ž (ī)
ob vodah živeča roparska žival vitkega telesa in kratkih nog: ohranjanje vidre; populacija vider; bobri, podlasice in vidre / loviti vidre; krzno vider / bruhal je kakor vidra zelo
♦ zool. morska vidra večja vidra z dolgimi veslastimi zadnjimi nogami, ki živi ob obalah severnega Tihega oceana, Latax; ruska vidra norka
SSKJ²
vídrar -ja m (ȋ)
lov. lovec na vidre: kunar in vidrar
SSKJ²
vídrast -a -o prid. (ī)
tak kot pri vidri: žival z vidrastim telesom
SSKJ²
vídrin -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vidre: vidrino meso / vidrino krzno
SSKJ²
vidrovína -e ž (í)
vidrino krzno: kapa iz vidrovine
SSKJ²
vídrovka -e ž (ī)
kučma, kapa iz vidrinega krzna: na glavah so imeli vidrovke
SSKJ²
vídski -a -o prid. (ȋ)
jezikosl. nanašajoč se na (glagolski) vid: vidska sprememba glagola
SSKJ²
vídva védve tudi vídve védve tudi vídve zaim., váju (dvéh) tudi vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé) tudi vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh) tudi vàs dvéh stil. váma (dvéma), váma (dvéma) (ȋ ẹ̑)
1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj; naredi več kot vidva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sta pa vidva na vrsti; tudi vedve morata proč; elipt. kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda; pog. vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: vidva in sosedje se dobro razumete; vedve z materjo sta gotovo utrujeni
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vama še ni treba hiteti; vama ne bo nihče nič rekel; pri vaju je vedno prijetno; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali; obe vaju bodo tožili
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: včeraj vaju ni bilo na predstavi; lahko vama je žal; kako je zdaj z vama? kakšen je vajin položaj
2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: stric vama je umrl; bil vama je kot oče / star. za vaju prihodnost gre vajino
3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to vama je bil vihar; prim. ti, vi
SSKJ²
vídžêj -a m (ȋ-ȇ)
kdor s tehniko urejanja, mešanja izvornih videoposnetkov poustvarja videoprojekcijo, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe: v umetniški skupini sodeluje kot vidžej [VJ]
SSKJ²
vidžêjanje -a s (ȇ)
poustvarjanje videoprojekcije s tehniko urejanja, mešanja izvornih videoposnetkov, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe: različni načini vidžejanja; naprave za vidžejanje / zgodovina vidžejanja
SSKJ²
vietkóngovec -vca m (ọ̑)
v času narodnoosvobodilnega boja v Vietnamu pripadnik Fronte narodne osvoboditve: napad vietkongovcev
SSKJ²
vietnamizácija -e ž (á)
umik tuje, zlasti ameriške vojske iz države in uvedba pomoči domači vojski: vietnamizacija Iraka, Kolumbije; politika vietnamizacije / vietnamizacija vojne; ekspr. recept za vietnamizacijo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vietnámski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Vietnam: vietnamska mesta / vietnamski jezik / vietnamski sindrom skupek simptomov, značilnih za duševno motnjo, ki je posledica udeležbe v bojih, zlasti v vietnamski vojni
SSKJ²
vietnámščina -e ž (ȃ)
vietnamski jezik: radio je oddajal v vietnamščini
SSKJ²
vígenj -gnja m (ī)
ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem; kovaško ognjišče: vzeti podkev iz vignja; najti ostanke vignja; vigenj in nakovalo / vigenj žari žerjavica v vignju
SSKJ²
vígenjc -a [vigənjc] m (ī)
nekdaj (žebljarska) kovačnica: postaviti vigenjc ob vodi; vigenjc s petimi ognjišči
// kovaško ognjišče za izdelavo žebljev: nasuti oglje v vigenjc
SSKJ²
vigílija -e ž (í)
rel. dan, večer pred velikim praznikom: to se je zgodilo na vigilijo pred Marijinim praznikom / božična vigilija; velikonočna vigilija velika sobota
// obred na ta dan, večer: petje psalmov pri vigiliji
SSKJ²
vigna in vínja -e [vínja] ž (í)
bot. fižolu podobna kulturna rastlina z zelo dolgimi zavitimi stroki ali njeni sadovi, Vigna: sveža vigna; seme vigne / dolga vigna
SSKJ²
vigónj -a m (ọ̑)
tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: izdelovati vigonj; v prid. rabi: vigonj preja
SSKJ²
vigónjka -e ž (ọ̑)
tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: presti vigonjko; obleka iz vigonjke
SSKJ²
vígred -i ž (ȋ)
nar. koroško pomlad: vigred je prišla; od vigredi je že zdoma / na vigred se je vrnil ob koncu zime ali v začetku pomladi
SSKJ²
vígreden -dna -o prid. (ȋ)
nar. koroško pomladen, pomladanski: vigredno jutro / vigredna dela / vigredni čas / vigredni veter
SSKJ²
vígredi prisl. (ȋ)
nar. koroško spomladi: vigredi je pasel ovce
SSKJ²
vígvam -a m (ȋ)
pri severnoameriških Indijancih koča, šotor iz kož ali lubja: odšel je v svoj vigvam
SSKJ²
vihálo -a s (á)
priprava za vihanje: vihalo za pločevino
SSKJ²
víhanje -a s (í)
glagolnik od vihati: vihanje brkov / vihanje okuženih listov
SSKJ²
vihár -ja m (ȃ)
1. močen veter, navadno ob neurju: zunaj divja, ekspr. besni, buči, tuli vihar; vihar je lomil, ruval drevje; vihar nastane, se pojavi; vihar poneha, se poleže, umiri; hrast se upira, ekspr. kljubuje viharju; hud, silovit vihar; prišel je kakor vihar hitro in hrupno / orkanski vihar orkan; peščeni vihar ki dviga, vrtinči pesek; snežni vihar ki dviga, vrtinči sneg; tropski vihar; pren., ekspr. v njenem srcu divja vihar
2. ekspr. hrup, nemir: ob teh besedah je v dvorani nastal vihar; pomiriti vihar v razredu
// prepir, polemika, razburjanje: ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar; razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti; družinski viharji
3. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: človeštvo je preživelo že dosti viharjev; vihar revolucije, vojne
4. ekspr., s prilastkom velika mera, stopnja česa: dvorano je preplavil vihar navdušenja; dogodek je izzval vihar ogorčenja
// velika množina česa neurejenega: vihar klicev; utišati vihar protestov
● ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ fiz. magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu
SSKJ²
vihárček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od vihar: pomladni viharček; viharček na morju
SSKJ²
viháren -rna -o prid. (á ā)
1. nanašajoč se na vihar: viharni sunki; viharni vrtinec / viharni veter / viharen dan; viharno obdobje / viharno vreme / viharno morje / viharno ozračje
2. ekspr. zelo hiter, živahen: viharen ples / viharen razvoj tehnike
3. ekspr. zelo močen, silovit: viharno ploskanje / viharno navdušenje / viharna čustva
4. ekspr. poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov; nemiren, buren1: viharni časi / viharno življenje
5. ekspr. čustveno neuravnovešen, razburljiv: viharen fant / viharen značaj
● ekspr. viharna razprava ostra
    vihárno prisl.:
    viharno govoriti, spodbujati; viharno ploskati nastopajočim / v povedni rabi jutri bo vroče in viharno
SSKJ²
viháriti -im nedov. (á ȃ)
1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej
2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju
3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti
4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan
● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je
SSKJ²
vihárnica -e ž (ȃ)
nav. mn., zool. srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane; viharnik: viharnice in galebi
SSKJ²
vihárnik -a m (ȃ)
1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik
// ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik
2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik; nazori viharnikov
♦ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vihárniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na viharnike ali viharništvo: viharniška dramatika / viharniško obdobje / viharniško doživljanje stvari
SSKJ²
vihárništvo -a s (ȃ)
lit. nemško literarno gibanje ob koncu 18. stoletja, ki je v nasprotju z razsvetljenskim poudarjanjem razuma zagovarjalo ustvarjalnost na osnovi čustev: dediščina, vpliv viharništva; ideje viharništva / gibanje viharništva
SSKJ²
vihárnost -i ž (á)
ekspr. čustvena neuravnovešenost, razburljivost: njena viharnost ga je presenetila; viharnost mladine
SSKJ²
víhati -am nedov. (í)
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: vihati lase s krtačo; vihati pločevino; pred ogledalom si je vihal brke
● ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje
// dajati, polagati del ob robu na del pred njim: vihati hlačnice, rokave
    víhati se 
    dobivati del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: listi se vihajo od vročine; vogali preproge se že vihajo / psu se rep viha navzgor
SSKJ²
víher -hra m (ī)
1. vet. sprednji, izbočeni del hrbta pri nekaterih živalih: jezdec se je naslonil konju na viher; pobožati psa po vihru / naježen viher
2. zastar. vihar: pridivjal je viher
● nar. ima viher na temenu (lasni) vrtinec
SSKJ²
vihljáti -ám nedov. (á ȃ)
na rahlo vihati, viti: veter mu vihlja lase
SSKJ²
víhra -e ž (ȋ)
1. vihar: vihra se je počasi umirila; kot vihra je planila v sobo; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra
2. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: čutiti posledice vojne vihre; vihra revolucije
3. ekspr. vihrav človek: kaj hoče ta vihra od mene; težko je vzgajati tako vihro
● ekspr. ob teh besedah je v razredu nastala vihra hrup, nemir; ekspr. članek je povzročil pravo vihro prepir, polemiko, razburjanje
SSKJ²
vihráč -a m (á)
ekspr. vihrav človek: fant je pravi vihrač
SSKJ²
vihránje -a s (ȃ)
glagolnik od vihrati: vihranje zastav
SSKJ²
víhrast -a -o prid. (ī)
vihrav: bila je pridna, samo vihrasta / vihrast značaj
SSKJ²
vihráti -ám nedov. (á ȃ)
1. viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka: trakovi, zastave vihrajo / dirjajočemu konju vihra griva; lasje ji vihrajo v vetru; na klobuku mu vihra nojevo pero; hiti, da plašč vihra za njim
// preh. delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče giblje: veter vihra zastave / burja je vihrala krošnje dreves / ekspr. nobena sapa ni vihrala gladine valovila
2. ekspr. hitro, razburjeno iti: vihrati proti kraju nesreče; vihrati po stanovanju; vihrati z dolgimi koraki / vihrati gor in dol po ulici / jezdeci vihrajo iz mesta; konji vihrajo dirjajo; različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine se preseljevala, delala pohode
// hitro, silovito se premikati: oblaki vihrajo čez pokrajino
3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v krošnjah dreves vihra veter / v pokrajini vihra požar / tod je vihrala huda bitka; vojna vihra že dve leti / v njem vihrajo čustva
● ekspr. vihrati z rokami neurejeno, silovito kriliti
    vihráje :
    vihraje mimo, je nekaj kričal
    vihrajóč -a -e:
    teče, vihrajoč s plaščem; vihrajoča zastava
SSKJ²
vihràv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje
// ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave
2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj
// ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma
// ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja
3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme
    vihrávo prisl.:
    vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje
SSKJ²
vihrávec -vca m (ȃ)
ekspr. vihrav človek: otroci so bili sami vihravci / še tak vihravec se z leti umiri
SSKJ²
vihrávka -e ž (ȃ)
ekspr. vihrava ženska: mlada vihravka
SSKJ²
vihrávost -i ž (á)
lastnost, značilnost vihravega človeka: zaradi vihravosti je poškodoval dosti predmetov / ekspr.: mladostna vihravost; vihravost značaja / ekspr. nestanovitnost in vihravost
SSKJ²
víhrica -e ž (ȋ)
viharček: vihrica se je polegla
● nar. v vihrici je pozabila zapreti vrata v naglici
SSKJ²
víhrn -a -o prid. (ȋ)
zastar. viharen: vihrno morje / vihrn sneg od viharja nanesen
● zastar. včasih je bil bolj vihrn vihrav
SSKJ²
vihrovít -a -o prid. (ȋ)
zastar. viharen: začel se je vihrovit april / vihrovito vreme
SSKJ²
vihtênje -a s (é)
glagolnik od vihteti: vihtenje palice v roki / celodnevno vihtenje sekire ga je utrudilo
SSKJ²
vihtéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi
2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce
// ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati
● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu
    vihtéti se 
    z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta
    vihtèč -éča -e:
    vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vihtíti -ím nedov. (ī í)
star. vihteti: vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč
SSKJ²
víja medm. (ȋ)
pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi: ... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven
SSKJ²
vijáča -e ž (á) nar. dolenjsko
1. vihar: sredi popoldneva se je začela huda vijača
2. naglica: saj ni potrebna taka vijača, bomo že naredili
SSKJ²
vijáček -čka m (á)
manjšalnica od vijak: vijaček se je izgubil; odviti, priviti vijaček
● ekspr. mi smo le drobni vijački v stroju nepomembni deli skupnosti
SSKJ²
vijáčen -čna -o prid. (ā)
nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica
♦ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom
    vijáčno prisl.:
    vijačno zavit
SSKJ²
vijáčenje -a s (ā)
1. glagolnik od vijačiti: loviti sulce z vijačenjem
2. pritrjevanje, povezovanje z vijakom, vijaki: vijačenje okvira; vijačenje in varjenje
SSKJ²
vijáčiti -im nedov. (á ȃ)
rib. loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice na (ribiško) kolesce: muhariti in vijačiti
    vijáčiti se knjiž.
    viti, zvijati se podobno navoju pri vijaku: figure se vrtijo in vijačijo
SSKJ²
vijáčnica -e ž (ȃ)
1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica
2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica
♦ glasb. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem
SSKJ²
vijáčnik -a m (ȃ)
knjiž. izvijač: priviti vijak z vijačnikom
SSKJ²
viják -a m (á)
1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake
● publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov
2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak
♦ glasb. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
SSKJ²
vijákar -ja m (ȃ)
knjiž. helikopter: ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem
SSKJ²
vijakárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelavo vijakov: dela v vijakarni
SSKJ²
vijákast -a -o prid.(á)
po obliki podoben navoju pri vijaku: vijakasti podstavki / vijakast zavoj
    vijákasto prisl.:
    vijakasto zavit strok
SSKJ²
vijákov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vijak: vijakova glava / vijakov list
SSKJ²
víja vája vèn1 [vija vaja vən] prisl. (ȋ, á, ə̏)
ekspr. izraža, da je dejanje brez cilja, smisla: živeti vija vaja ven
● ekspr. z njim je vija vaja ven končano, opravljeno
SSKJ²
víja vája vèn2 [vija vaja vən] medm. (ȋ, á, ə̏)
pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev: vija vaja ven, ti ne loviš
● vija vaja ven, je zaklical in zavihtel klobuk končano
SSKJ²
víjavica -e ž (ȋ)
zastar. vihar: vijavica je ponehala / snežna vijavica
SSKJ²
víjec -jca m (ȋ)
knjiž. izvijač: priviti vijak z vijcem
SSKJ²
vijeglávka -e ž (ȃ)
zool. ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo, Jynx torquilla: detli in vijeglavke
SSKJ²
vijóla -e ž (ọ̑)
zastar. vijolica: trobentice in vijole
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vijólica -e ž (ọ̑)
divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica
♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija
SSKJ²
vijóličast -a -o prid.(ọ̑)
moder z rahlim rdečkastim odtenkom: vijoličast cvet; vijoličasta obleka; vijoličasta svetloba; bledo, temno vijoličast; modro vijoličast / vijoličasta barva
    vijóličasto prisl.:
    vijoličasto pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijoličasto rdeč ali vijoličastordeč; sam.: ženska v vijoličastem
SSKJ²
vijóličen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vijolico: vijolični listi; vijolični vonj / vijolični parfum
// vijoličast: vijolična barva
♦ rel. vijolična barva v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti
    vijólično prisl.:
    vijolično pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijolično moder ali vijoličnomoder
SSKJ²
vijúga -e ž (ú)
neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak
// ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz
♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; jezikosl. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol
SSKJ²
vijúganje -a s (ū)
glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem
♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno
SSKJ²
vijúgast -a -o prid.(ú)
1. ki ima obliko vijuge: vijugast vzorec na čipki; vijugasta črta, sled
2. ki se vijuga: cesta je ozka in vijugasta / iz dimnika se kadi vijugast dim
    vijúgasto prisl.:
    pot se vijugasto vzpenja; vijugasto našit trak
SSKJ²
vijúgati -am nedov. (ū)
1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave
2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal
// zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici
    vijúgati se 
    1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga
    2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim
    vijugajóč -a -e:
    vijugajoč se dim
SSKJ²
vijúgav -a -o prid.(ú)
1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim
2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor
    vijúgavo prisl.:
    reka vijugavo teče med polji
SSKJ²
vijúgavica -e ž (ū)
zastar. zavoj, vijuga: vijugavice suhih strug
SSKJ²
vijúgavost -i ž (ú)
lastnost, značilnost vijugavega: vijugavost poti, reke
SSKJ²
vík -a m (ȋ)
star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh
● ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj
SSKJ²
víka -e ž (ī)
zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika
SSKJ²
víkanje1 -a s (ī)
glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje
♦ jezikosl. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
SSKJ²
víkanje2 -a s (ī)
1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice
2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje
3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje
SSKJ²
vikár -ja m (á)
rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge
// duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik
SSKJ²
vikariát -a m (ȃ) rel.
1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije
// upravna enota Katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija
2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat
SSKJ²
vikárij -a m (á)
rel. vikar: patriarhov vikarij
SSKJ²
víkati1 -am nedov. (ī)
uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika
● pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro
SSKJ²
víkati2 -am tudi víčem nedov. (ī)
1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili
2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala
3. star. kričati, vpiti2: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem
SSKJ²
víkend -a m (ȋ)
1. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi vikend s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo
2. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov; v prid. rabi: vikend paket vikendpaket; vikend hiša, hišica; gradnja vikend naselja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
víkend... prvi del zloženk (ȋ)
nanašajoč se na konec tedna: vikendpaket in vikend paket, vikendhišica in vikend hišica
SSKJ²
víkendar -ja m (ȋ)
pog. lastnik vikenda: pot so naredili vikendarji
SSKJ²
vikendáš -a m (á)
pog. lastnik vikenda: prodajati parcele vikendašem
SSKJ²
vikendáški -a -o prid. (á)
1. nanašajoč se na vikendaše: vikendaški lobi; vikendaški sosedje; vikendaška domačija; vikendaško naselje
2. nanašajoč se na vikend2: vikendaški izlet; vikendaški popotniki, športniki
SSKJ²
vikendáštvo -a s (ȃ) pog.
preživljanje prostega časa v vikendih in počitniških hišicah: zimsko vikendaštvo / kultura vikendaštva
// preživljanje prostega časa ob sobotah in nedeljah na izletih in piknikih: družinsko vikendaštvo; razmah vikendaštva
SSKJ²
víkendpakét in víkend pakét -a m (ȋ-ẹ̑)
turistični aranžma za konec tedna, ki vključuje tudi dodatne storitve, npr. uporabo hotelskega bazena, centra dobrega počutja: podariti trojni vikendpaket; privoščiti si vikendpaket; romantični vikendpaket za dve osebi; vikendpaket v toplicah
SSKJ²
víkendski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vikend: vikendsko naselje / vikendski mir / vikendski turizem
SSKJ²
víkinški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Vikinge: vikinška ladja; ostanki vikinškega mesta / vikinški muzej
SSKJ²
víkniti -em dov. (í ȋ)
1. ekspr. vzklikniti: od presenečenja vikniti
2. star. zakričati, zavpiti: jezno je viknila
SSKJ²
vikónt -a m (ọ̑)
v Franciji plemič, za stopnjo nižji od grofa: poročiti se z vikontom / dobiti naslov vikont / biti povišan v vikonta
SSKJ²
vikontésa -e ž (ẹ̑)
v Franciji žena vikonta: s poroko je postala vikontesa
SSKJ²
viktimizácija -e ž (á)
glagolnik od viktimizirati: prepoved diskriminacije in viktimizacije; raziskava viktimizacije; anketa o viktimizaciji / viktimizacija prostitutk / kultura viktimizacije
♦ pravn. (primarna) viktimizacija proces, v katerem oseba postane žrtev kaznivega dejanja; sekundarna viktimizacija neprimerna obravnava, odnos državnih organov, sodišč, okolja do žrtve kaznivega dejanja
SSKJ²
viktimizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. neprimerno, netaktno obravnavati žrtev kaznivega dejanja, diskriminacije ali z njo povezane osebe: namigovanja, da so tudi ženske lahko nasilne, jih kot žrtve še bolj viktimizira; viktimizirati otroke med sodnim procesom
2. razglašati koga za žrtev: viktimizirati samega sebe
SSKJ²
viktimologíja -e ž (ȋ)
veda o žrtvah kaznivih dejanj: ukvarjal se je z raziskovanjem viktimologije; predavanja o viktimologiji; kriminologija, penologija in viktimologija / kriminološka viktimologija
SSKJ²
víktor -ja m (ȋ)
slovenska nagrada za medijske dosežke na področju popularne kulture: prejeti viktorja; viktor strokovne komisije; viktor za medijske dosežke; viktor za življenjsko delo; dobitnik viktorja
SSKJ²
viktórija -e ž (ọ́)
1. knjiž. zmaga: trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik zmagovalci so vpili: viktorija
2. nekdaj kočija za dve osebi z zložljivo streho: grofica se je odpeljala z viktorijo
♦ agr. krompir neodporne domače sorte z belim mesom
SSKJ²
viktorijánec -nca m (ȃ)
angleški aristokrat, meščan z lastnostmi, značilnimi za viktorijansko dobo: puritanski viktorijanec
SSKJ²
viktorijánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.: viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog; viktorijanska morala
SSKJ²
vikúnja -e ž (ú)
zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje
SSKJ²
víla1 -e ž (ȋ)
razkošneje grajena hiša z vrtom: sezidati vilo in urediti vrt okoli nje; vila ob morju / enodružinska vila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
víla2 -e ž (ȋ)
mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila
SSKJ²
víla blók in vílablók -a m (ȋ, ọ̑)
razkošnejše večnadstropno stanovanjsko poslopje z večjimi stanovanji, navadno na ugledni lokaciji: zgradili so nov vila blok s šestimi stanovanji; garaža, stanovanje v vila bloku
SSKJ²
vilája -e ž (ȃ)
v nekaterih arabskih državah višja upravna enota: razdeliti državo na vilaje; načelnik vilaje
SSKJ²
vilajét -a m (ẹ̑)
v Turčiji, nekdaj višja upravna enota: bosanski vilajet
● knjiž., ekspr. koroški vilajet Koroška kot dežela, v kateri so Slovenci v podrejenem položaju
SSKJ²
vílar -ja m (ȋ)
lov. jelen ali srnjak z vilastim rogovjem: šilar, vilar in šesterak
SSKJ²
vílast -a -o prid. (í)
podoben vilam, orodju: vilaste veje
♦ lov. vilasto rogovje rogovje, ki ima na vsakem rogu po en odrastek
    vílasto prisl.:
    vilasto razraslo deblo
SSKJ²
víle víl ž mn. (í ȋ)
orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami
● grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
SSKJ²
viléda -e ž (ẹ̑)
pog. gobasta krpa iz umetne snovi za uporabo v gospodinjstvu: pobrisati z viledo; v prid. rabi: vileda krpa
SSKJ²
vilenják -a m (á)
po ljudskem verovanju človek nadnaravne moči, varovanec vil: vile, vilenjaki in divji možje
SSKJ²
vílice -lic ž mn. (í ȋ)
priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe
// temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu
♦ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; glasb. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati
SSKJ²
víličar -ja m (ī)
teh. vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena: prevažati tovor s traktorji in viličarji; voznik viličarja
SSKJ²
viličaríst -a m (ȋ)
teh. žarg. voznik viličarja: dela kot viličarist
SSKJ²
víličast -a -o prid. (í)
podoben vilicam: viličast izrastek; viličasta cepitev žil; viličasta ribja koščica
♦ lov. viličasti lov lov, pri katerem so lovci razporejeni v obliki črke V; teh. viličasti ključ
    víličasto prisl.:
    viličasto razcepljen
SSKJ²
víličen -čna -o prid. (ī)
nanašajoč se na vilice: vilični roglji
♦ teh. vilični nakladalnik viličar
SSKJ²
víličenje in vilíčenje -a s (ī; ī)
knjiž. cepljenje: viličenje debla
♦ geogr. odtok vode z enega območja v dve porečji; bifurkacija
SSKJ²
víličiti se in vilíčiti se -im se nedov. (í ȋ; í ȋ)
knjiž. cepiti se, vejiti se: žila, živec se viliči / grapa se viliči v dva jarka
SSKJ²
víličke -ličk ž mn. (í ȋ)
manjšalnica od vilice: žličke, viličke in nožki
SSKJ²
vilínec -nca m (ȋ)
1. lepemu, mlademu moškemu podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi: zmaji, vile in vilinci
2. nav. mn., pri J. R. R. Tolkienu tako bitje, ki kot prvorojeno izmed vseh zemeljskih bitij varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo: v Srednjem svetu vilinci (prvorojeni) že od samega začetka bijejo boj z zlom; hobiti, orki in vilici
SSKJ²
vilínji -a -e prid. (ȋ)
vilinski: vilinji studenec / dekletova vilinja postava
SSKJ²
vilínka -e ž (ȋ)
1. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi; vila2: naša mlada vodička je spominjala na vilinko; nakit gozdnih palčkov in vilink
2. pri J. R. R. Tolkienu prvorojeno zemeljsko bitje, ki varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo: vilinki Arwen in Galadriel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vilínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na vile, vilince ali vilinke: vilinski pajčolan; vile so plesale vilinsko kolo / vilinski kralj / vilinska lepota, milina
2. ekspr. nenavadno, izredno lep: njen vilinski obraz; vilinska deklica
    vilínsko prisl.:
    vilinsko vitko telo
SSKJ²
vílja -e ž (ī)
nar. dan, večer pred velikim praznikom; vigilija: božična vilja
SSKJ²
viljámovka -e ž (ȃ)
debela hruška zeleno rjaste barve: kompot iz viljamovk
// žganje, ki je prevzelo okus te dodane hruške: piti viljamovko / pleterska viljamovka
SSKJ²
vilovína -e ž (í)
bot. trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria: na strmih kamnitih pobočjih rastoča vilovina
SSKJ²
vílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vilo, hišo: okrasje na vilskih zidovih / vilska četrt
SSKJ²
vím -a m (ȋ)
pog. drobno mlet kremenčev pesek, navadno s kemičnimi dodatki, za čiščenje predmetov z drgnjenjem: potresti vim; očistiti z vimom / kupiti tri vime škatle, posode tega peska
SSKJ²
vímček -čka m (ȋ)
bot. gozdna rastlina z rdeče-rumenimi cveti v grozdih, Epimedium: cvetenje vimčka v maju
SSKJ²
víme -na s (í)
1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev: teliček, žrebiček sesa iz vimena; kozje, kravje vime; nabreklo, težko vime; vime, polno mleka; vime z velikimi seski; umivanje vimena / krava že dela vime vime se ji napenja pred porodom; krava ima tele pod vimenom doji; jagnje od vimena ki še sesa
// zastar. mlečne žleze samic sesalcev: mačka ima vime na prsih in trebuhu; vime psice
2. nizko dojka: ženska si je razkrila vimena
♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko
SSKJ²
vimenják -a m (á)
bot. gozdna ali travniška rastlina z belimi ali zelenkasto belimi cveti in tanko ostrogo, Platanthera: vimenjak že cveti / dvolistni vimenjak
SSKJ²
vímenski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na vime: vimensko tkivo / vimenske bolezni
SSKJ²
vímperg -a m (ī)
um. trikotni gotski okrasni element nad portalom, oknom: vimpergi cerkvenega stolpa
SSKJ²
vínar1 -ja m (ȋ)
1. nekdaj avstrijski novec za pol krajcarja: kovati vinarje / žemlja je pred prvo svetovno vojno stala štiri vinarje
2. ekspr. kovanec majhne vrednosti: odštej mu tiste vinarje / beli vinar v ljudski pesmi svetel, srebrn srednjeveški novec; belič
● star. ne bo te stalo niti vinarja popolnoma nič; star. plačati vse do zadnjega vinarja popolnoma vse; star. gledati na vsak vinar biti varčen; biti skop; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
♦ num. vinar srebrnik majhne vrednosti, kovan na Dunaju od 13. do 15. stoletja; zgod. plačevati tedenski vinar davščino za deželno obrambo proti Turkom
SSKJ²
vinár2 -ja m (á)
1. kdor se (poklicno) ukvarja z vinarstvom: posvetovanje slovenskih vinarjev; vinogradniki in vinarji
// strokovnjak za vinarstvo s srednješolsko izobrazbo: zaposliti se kot vinar; učbenik za vinarje
2. zastar. vinogradnik: vinarji so grozdje že obrali
SSKJ²
vinárna -e ž (ȃ)
gostinski lokal, kjer se streže zlasti z vinom: piti v vinarni; dunajske vinarne; pivnice in vinarne
SSKJ²
vinárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vinarje ali vinarstvo: vinarska opravila / vinarska zadruga / vinarski strokovnjak
SSKJ²
vinárstvo -a s (ȃ)
1. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem grozdja v vino in z nego vina: ukvarjati se z vinarstvom; vinogradništvo in vinarstvo s kletarstvom / inženir vinarstva
2. zastar. vinogradništvo: vinarstvo in vrtnarstvo
SSKJ²
vínaz -a m (ȋ)
izdelek iz polivinilklorida, azbesta in dodatkov: talne obloge iz vinaza; podolit in vinaz; v prid. rabi: vinaz ploščice
SSKJ²
víncar -ja m (ī)
zastar. vinogradnik: biti kmet in vincar
● zastar. rožnik deževen – vincar reven če je junij deževen, vinogradnik nima dobre letine
SSKJ²
vínce -a s (ī)
ekspr. manjšalnica od vino: piti vince; rdeče, rujno vince; kozarec vinca / vince v sodih že vre / trte so spet rodile vince grozdje, iz soka katerega bo nastalo vino; iz grozdja stiskati vince sok, iz katerega bo nastalo vino
SSKJ²
vincentínka -e ž (ȋ)
rel. redovnica reda, ki se ukvarja s strežbo bolnikom po domovih: bolniku streže vincentinka; usmiljenke in vincentinke / sestra vincentinka
// usmiljena sestra: v bolnišnici delajo vincentinke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vínčece -a [vinčəce] s (ī)
manjšalnica od vince: piti vinčece; rumeno, sladko vinčece; kozarec vinčeca
SSKJ²
vínček -čka m (ȋ)
ekspr. manjšalnica od vino: piti vinček; sladek vinček; liter vinčka
SSKJ²
vínčestrka in vinčéstrka -e ž (ȋ; ẹ̑)
voj. puška repetirka ameriške proizvodnje s cevastim magazinom pod cevjo: streljati z vinčestrko
SSKJ²
vínčkar -ja m (ȋ)
ekspr. kdor rad pije vino: biti vinčkar
SSKJ²
vindicírati -am dov. in nedov. (ȋ)
pravn. zahtevati vrnitev svoje stvari: vindicirati izgubljeno, ukradeno stvar
SSKJ²
víndišarski -a -o prid. (ȋ) v avstrijskem okolju
1. za nasprotnike pripadnosti koroških Slovencev slovenskemu narodu nanašajoč se na Vindišarje: vindišarski jezik / vindišarska teorija teorija, po kateri del prebivalcev avstrijske Koroške govori slovenščini samo sorodno slovansko narečje in predstavlja posebno narodnostno skupnost
2. slabš. slovenski: vindišarske pesmi; vindišarska vas
SSKJ²
víndiški -a -o prid. (ȋ)
v avstrijskem okolju vindišarski: vindiški jezik / kot psovka vindiški pes
SSKJ²
víničar -ja m (ȋ)
1. do 1945 kdor za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku, denarju obdeluje tuj vinograd: haloški viničarji; siromaštvo viničarjev; vinogradniki in viničarji
2. zastar. vinogradnik: bogat, ugleden viničar
SSKJ²
viničaríja -e ž (ȋ)
do 1945 hiša, navadno z manjšim zemljiščem, v kateri stanuje viničar: živeti v viničariji; razpadajoča viničarija; vinograd z viničarijo
SSKJ²
viničáriti -im nedov. (á ȃ)
do 1945 za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku, denarju obdelovati tuj vinograd: viničariti na nekdaj lastnem vinogradu
SSKJ²
víničarjev -a -o (ȋ)
svojilni pridevnik od viničar: viničarjeva žena
SSKJ²
víničarka -e ž (ȋ)
viničarjeva žena: v vinogradu je delala vsa družina: viničar, viničarka in otroci
SSKJ²
víničarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na viničarje ali viničarstvo: viničarska hiša / viničarske obveznosti; viničarsko razmerje / viničarska knjižica knjižica s podatki o viničarskem razmerju; sam.: poročil se je z viničarsko
SSKJ²
víničarstvo -a s (ȋ)
do 1945 obstoj viničarjev: nastanek, zgodovina viničarstva
SSKJ²
vinifikácija -e ž (á)
agr. predelava grozdja od stiskanja do obstojnega vina z značilnimi lastnostmi: proces vinifikacije
SSKJ²
viníka in vínika -e ž (í; ȋ)
1. vrtn. okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus: z viniko obrasel zid
2. nar. (vinska) trta, trs: negoval je vsako viniko posebej
SSKJ²
viníl -a m (ȋ)
polivinil: proizvodnja vinila
♦ kem. enovalentni nenasičeni organski radikal
SSKJ²
vinílen -lna -o prid. (ȋ)
polivinilen: vinilna masa
SSKJ²
vinílka -e ž (ȋ) pog.
vinilna plošča: opraskana, rabljena vinilka; zbirka starih vinilk; glasba na vinilkah; ovitek, gramofon za vinilke; vinilke in zgoščenke
SSKJ²
vinílkloríd -a m (ȋ-ȋ)
kem. brezbarven plin, iz katerega s polimerizacijo nastane polivinilklorid: prepoved uporabe vinilkloridov / polimeri iz vinilkloridov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vinja gl. vigna
SSKJ²
vínjak1 -a m (ȋ)
naravna žgana pijača iz vina, ki se stara v lesenih sodih: piti vinjak; kozarček, steklenica vinjaka / elipt., pog. spiti tri vinjake kozarčke vinjaka
SSKJ²
vínjak2 tudi vínjek -a m (ȋ)
nar. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt; vinogradniški nož: obrezovati trte z vinjakom
// priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: obsekavati drevje z vinjakom
SSKJ²
vínjen -a -o prid. (ȋ)
ki se mu zaradi zaužite alkoholne pijače zmanjša sposobnost normalnega, razsodnega mišljenja, ravnanja: vinjen človek; najti koga vinjenega; malo vinjen; bil je vinjen, ne pa pijan / biti v vinjenem stanju vinjen
SSKJ²
vínjenost -i ž (ȋ)
stanje vinjenega človeka: njegova vinjenost je postajala vse bolj opazna / v vinjenosti povzročiti nesrečo
SSKJ²
vinjéta -e ž (ẹ̑)
1. majhna, preprosta okrasna risba, zlasti na začetku ali koncu besedila: narisati vinjeto; z vinjetami okrašena knjiga
2. nalepka za vozilo, ki dokazuje plačilo cestnine: kupiti vinjeto; predvidena cena letne, mesečne, polletne vinjete; uvedba vinjet; vožnja brez vinjete / avtocestna vinjeta; sistem cestninjenja z vinjetami
3. nekdaj nalepka z majhno risbo in naslovom izdelovalca, trgovca: lepiti vinjete na stekleničke z zdravili
4. lit. dekadenčna, impresionistična črtica, zlasti Cankarjeva: pisati vinjete; zbirka vinjet / literarna vinjeta
SSKJ²
vinjéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vinjeto: vinjetna risba / vinjetna črtica; vinjetna proza
SSKJ²
vínkalica -e ž (ȋ)
nar. zahodno ovinek: ni se mu ljubilo delati vinkalice in se je nameril kar naravnost / steza se je v vinkalicah dvigala na pobočje v serpentinah, vijugah
SSKJ²
vinkulácija -e ž (á)
glagolnik od vinkulirati: vinkulacija hranilne knjižice / vinkulacija na geslo, z geslom
SSKJ²
vinkulírati -am dov. in nedov. (ȋ)
fin. omejiti razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem, vezati: vinkulirati hranilno knjižico; vinkulirati na geslo, z geslom / vinkulirati vrednostni papir na ime prepovedati prenos na drugega upravičenca
    vinkulíran -a -o:
    vinkulirana zavarovalna polica
SSKJ²
víno -a s (í)
1. alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju: vino teče iz soda; dati komu vina in kruha; piti, točiti vino; pridelovati vino; opiti se z vinom; čisto, motno vino; kislo, naravno vino; to vino je pitno; liter, steklenica vina; razstava vin / arhivsko vino navadno najvišje kakovosti, ki je vsaj tri leta zorelo; belo, rdeče vino; buteljčno, odprto vino; desertno vino; kakovostno vino (z geografskim poreklom) iz več sort grozdja z ožjega geografskega območja z izraženimi sortnimi lastnostmi; lahko ki vsebuje do 9 odstotkov alkohola, močno vino ki vsebuje več kot 12 odstotkov alkohola; ledeno vino iz grozdja, natrganega na ledeni trgatvi; namizno vino brez geografskega porekla najnižje kakovostne stopnje, narejeno iz več sort grozdja; namizno vino z geografskim poreklom iz ene ali več sort grozdja s širšega geografskega območja; pelinovo vino v katerem je bil namočen pelin; peneče (se) vino ki ima dosti ogljikovega dioksida; polsuho vino ki ima v enem litru do 15 g sladkorja; predikatno vino vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu; sladko vino ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja; suho vino ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; vrhunsko vino (z geografskim poreklom) iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi; žlahtna vina / vino vre vinski mošt; ekspr. vino človeka razvname, zmeša alkohol v vinu; pijan od vina; ekspr. iskati tolažbo v vinu v čezmernem pitju vina; ekspr. utopiti jezo, žalost z vinom
● ekspr. iz njega govori vino v pijanosti ne premisli, kaj reče; šalj. vino mu je stopilo, šlo, zlezlo v glavo opil se je, v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. vino ga je spravilo pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. vino je prišlo za njim ga je opijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. naliti, natočiti komu čistega vina povedati mu resnico brez olepšavanja; zastar. žgano vino žganje; preg. v vinu je resnica vinjen človek pove, česar sicer ne bi povedal
♦ agr. gazirati, rezati, starati, žveplati vino; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb; rel. darovati (pri maši) kruh in vino; mašno vino
// navadno s prilastkom alkoholna pijača iz sadnega soka po alkoholnem vrenju sploh: češnjevo, malinovo, ribezovo, šipkovo vino / sadna vina
2. pesn. kar opija, omamlja koga: njegove besede so bile vino našim ušesom
// s prilastkom opojnost, omamnost: vino ljubezni, sanj; staro, močno vino modrosti
SSKJ²
vinogôrski -a -o prid. (ó)
zastar. vinoroden, vinogradniški: vinogorski kraji
♦ pravn. vinogorski zakon gorske bukve; zgod. vinogorski gospod gorski gospod
SSKJ²
vinógrad -a m (ọ́)
zemljišče, na katerem je posajena vinska trta: gnojiti vinograd; kupiti vinograd z zidanico; delati, kopati v vinogradu; vinogradi po gričih; meje vinograda / terasasti vinograd
// trte, ki rastejo na takem zemljišču: obnavljati, pomladiti vinograd; zasaditi vinograd
● vznes. Gospodov vinograd in vinograd Gospodov cerkev; vznes. delavci v Gospodovem vinogradu duhovniki, redovniki
♦ agr. kraljica vinogradov vinska trta s sivo rdečim enoletnim lesom in debelimi, jajčastimi rumenimi jagodami v velikih grozdih ali grozdje te trte
SSKJ²
vinográden tudi vinógraden -dna -o prid. (ȃ; ọ́)
nanašajoč se na vinograd: vinogradno kolje / vinogradni nasad / vinogradni predel vinogradniški
SSKJ²
vinográdnica -e ž (ȃ)
ženska, ki se ukvarja z vinogradništvom: uspešna vinogradnica; vinogradnica in sadjarka
SSKJ²
vinográdnik -a m (ȃ)
kdor se ukvarja z vinogradništvom: tečaj za vinogradnike; biti poljedelec in vinogradnik
// lastnik vinograda: vinogradniki in viničarji
SSKJ²
vinográdniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vinogradnike ali vinogradništvo: vinogradniško delo / vinogradniška zadruga / vinogradniško območje; vinogradniška tla / vinogradniški nož nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt; vinogradniške breskve necepljene breskve, ki rastejo navadno po vinogradih; vinogradniško kolje
♦ agr. vinogradniška motika trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji
SSKJ²
vinográdništvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vinske trte in pridelovanjem grozdja: obnoviti vinogradništvo; ukvarjati se z vinogradništvom; vinogradništvo in vinarstvo / zaslužek od vinogradništva pridelovanja grozdja, vina
SSKJ²
vinográdski tudi vinógradski -a -o prid. (ȃ; ọ́)
knjiž. vinograden, vinogradniški: vinogradsko kolje
SSKJ²
vinopívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor (rad) pije vino: Francozi so večji vinopivci kot Slovenci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vinoróden -dna -o prid. (ọ̄)
ki ima pogoje za (dobro) uspevanje vinske trte: vinorodni griči, kraji / vinorodno podnebje
SSKJ²
vinotéka -e ž (ẹ̑)
urejen prostor za hranjenje, prodajo ustekleničenih kakovostnih vin: urediti vinoteko; kupovati vino v vinoteki
SSKJ²
vinotòč tudi vinotóč -óča m (ȍ ọ́; ọ̑)
1. točilnica, prodajalna vina zlasti za pitje zunaj lokala: odpreti vinotoč; prinesti vino iz vinotoča / knjiž. vinotoč pod vejo začasni vinotoč, v katerem se prodaja, toči domače vino
2. točenje, prodajanje vina lastne pridelave: dovoliti vinotoč / črni, zakoniti vinotoč; zaslužek od vinotoča
● knjiž. postati dvorni vinotoč dvorni točaj (vina)
SSKJ²
vinotòk -óka m (ȍ ọ́)
1. star. oktober: vinotok je bil sončen / (meseca) vinotoka so noči že hladnejše; petega vinotoka 1869
● star. če je vinotoka mraz in burja brije, prosinca in svečana sonce sije če je zgodaj mraz, je navadno tudi kmalu toplo
2. zastar. krčmar, gostilničar: ustrežljiv vinotok
SSKJ²
vinotŕžec -žca m (ȓ)
star. trgovec, prekupčevalec z vinom: veleposestnik in vinotržec
SSKJ²
vinovòd -óda m (ȍ ọ́)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za pretakanje vina: velika vinska klet z vinovodom
SSKJ²
vínski -a -o prid. (í)
1. nanašajoč se na vino: vinski pridelek / vinski madež; vinska omama / vinski duh / vinski kis; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš; vinske gorice / vinski list seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu; vinski mošt grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži; vinski sejem; pog. vinska kapljica vino; vinske sorte grozdja sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino; vinska trta kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina / vinska kraljica ženska, izbrana za najboljšo na tekmovanju s področja vinogradništva, vinarstva in vinske kulture
// vinoroden, vinogradniški: vinski griči, kraji
// ekspr. pivski1: vinski tovariš; vinska družba
● šalj. vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; star. vinske mušice vinski bratci
2. ekspr. vinjen, opit: vinski človek; biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinska kislina kislina, ki je zlasti v grozdnem soku; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; biol. vinske kvasovke kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino; bot. vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; gastr. vinsko zelje rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk; tur. vinska cesta turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči; zool. vinske mušice mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila
    vínsko prisl.:
    vinsko govoriti; vinsko rdeč modrikasto temno rdeč
SSKJ²
vínskost -i ž (í)
knjiž. vinjenost, opitost: od vinskosti motne oči / v vinskosti rad kriči in razgraja
SSKJ²
vínstvo -a s (ȋ)
zastar. vinogradništvo: ukvarjati se z vinstvom; kraji, ugodni za vinstvo / sodi za vinstvo vinarstvo
SSKJ²
vínščak -a m (ī) zastar.
1. vinogradnik: bil je vinščak in gostilničar
2. trgovec, prekupčevalec z vinom: napadati vinščake pri tovorjenju vina
3. oktober: trgati grozdje sredi vinščaka
SSKJ²
vínt -a m (ȋ)
nekdaj ruska in poljska igra s kartami za štiri igralce, pri kateri igrata dva proti drugima dvema: igrati vint; partija vinta
SSKJ²
vínta -e ž (ȋ) nižje pog.
1. (zaganjalna) ročica: priviti vinto na os; z vinto goniti, vrteti stroj / z vinto zaganjati motor avtomobila z zaganjalno kljuko
2. vitel: potegniti drevo z vinto
3. dvigalka: z vinto dvigniti del avtomobila
● nižje pog. vinta za lesne svedre vrtalo
SSKJ²
vintage -- [víntič] v prid. rabi (ȋ)
ki je značilen za izbrana kakovostna oblačila, navadno starejša od dvajset let: vintage slog; vintage moda, trgovina; vintage obleka in obleka vintage
SSKJ²
víntati -am nedov. (ȋ) nižje pog.
1. vrteti (gonilno) ročico: vintati z vso močjo
2. pritiskati na koga, privijati koga: vintati dolžnika / pri zasliševanju so ga vintali
SSKJ²
víntgar -ja m (ī)
zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji; tesen1: reka teče skozi vintgar, po vintgarju; divji, skalnat vintgar / Iški vintgar
SSKJ²
vióla -e ž (ọ̑)
glasb. godalni instrument, ki ima od violine za kvinto nižji tonski obseg: zaigrati melodijo na violo; strune viole; skladba za violo / učiti, vaditi violo igranje tega instrumenta
SSKJ²
vióla d'amóre vióle d'amóre ž (ọ̑, ọ̑)
glasb., nekdaj violi podobno glasbilo s štirimi strunami, na katere se igra, in štirimi sozvenečimi strunami: igrati violo d'amore
SSKJ²
vióla da gámba vióle da gámba ž (ọ̑, ȃ)
glasb., nekdaj čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami: igrati violo da gamba
SSKJ²
violéten -tna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. vijoličen, vijoličast: rastlina z violetnimi cveti / violetna barva
SSKJ²
violína -e ž (ȋ)
godalni instrument s štirimi strunami in visokim tonskim obsegom: igrati (na) violino; uglasiti violino; zvoki violine; skladba za violino / učiti, vaditi violino igranje tega instrumenta; ekspr. violine tega orkestra so bile na koncertu odlične violinisti; igranje violinistov
● ekspr. biti druga violina, igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; prva violina ekspr. turizem je prva violina tega področja najpomembnejša gospodarska veja; ekspr. biti prva violina Slovenije najboljši violinist; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč
♦ glasb. druga, prva violina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
violiníst -a m (ȋ)
kdor igra violino: igranje, nastop violinista / spremljati violinista s klavirjem
SSKJ²
violinístka -e ž (ȋ)
ženska, ki igra violino: koncert violinistke
SSKJ²
violínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na violino: violinski lok / violinski virtuoz / violinska skladba; violinski solo
♦ glasb. violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja; violinski koncert koncert za violino in orkester
SSKJ²
violíst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra violo: violist kvarteta; virtuozna igra violista
SSKJ²
violístka -e ž (ȋ)
glasb. ženska, ki igra violo: violistka in pevka
SSKJ²
violončelíst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra violončelo: kot solist nastopa znani violončelist
SSKJ²
violončelístka -e ž (ȋ)
glasb. ženska, ki igra violončelo: koncert uveljavljene violončelistke; kvintet violončelistk; violončelistka in violinistka
SSKJ²
violončélo -a m (ẹ̑)
glasb. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom: igrati (na) violončelo; zvoki violončela; skladba za violončelo / učiti, vaditi violončelo igranje tega glasbila
SSKJ²
VÍP -- m (ȋ) krat.
kdor je zaradi svojega vpliva, pomembnosti, slave deležen posebnih ugodnosti: prostor za VIP; prvi del zloženk: VIP-loža; VIP-šotor
SSKJ²
vipávec -vca m (ȃ)
vino z Vipavskega: piti vipavca; liter vipavca
SSKJ²
vipávski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Vipavo: vipavske hiše / vipavska vina / vipavska juha jota / Vipavska dolina
SSKJ²
vír1 -a m (ȋ)
1. voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir: zaradi suše je vir presahnil; bister, hladen vir; piti vodo iz vira / zajeti vodo pri viru / živi vir
// star. studenec, studenček: mimo teče vir; šumljanje vira
2. navadno s prilastkom stvar, od katere, iz katere kaj prihaja, se dobiva: sonce, ogenj in drugi svetlobni, toplotni viri / nafta je pomemben vir energije / obnovljivi viri energije [OVE] viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa / publ. gospodarsko zaostala območja so viri delovne sile / najti nove denarne vire; šola, knjige in drugi viri znanja
// kar omogoča, povzroča nastanek, nastajanje česa: močvirje je vir okužb; tovarne, odpadne vode in drugi viri onesnaževanja / otrok je vir sreče; delo je vir zadovoljstva
// publ. denar, denarna sredstva, ki jih kdo dalj časa daje: v sklad se stekajo različni viri / vzdrževati šolo iz krajevnih virov
3. stvar, besedilo, oseba, ki daje obvestilo, podatek o čem: viri o tem poročajo, ekspr. molčijo; v opombah navesti vire in literaturo; proučevati vire; materialni, pisni, slikovni viri; ustni viri; vir informacij / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
● nar. vir tolmun; publ. spoznati francosko umetnost pri viru na kraju, območju, kjer nastaja; ekspr. on je naš najzanesljivejši vir daje najzanesljivejša obvestila, podatke
SSKJ²
vír2 -a m (ȋ)
zastar. velika uharica: slišati hukanje vira
SSKJ²
vírček -čka m (ȋ)
manjšalnica od vir, izvir: izpod skale žubori virček / ekspr. pisec ni pozabil navesti nobenega vira niti virčka nepomembnega vira
SSKJ²
virgínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Virginijo: virginski tobak
♦ vrtn. virginski brin okrasno drevo z rdeče rjavo skorjo in luskastimi listi, Juniperus virginiana; zool. virginski jelen ameriški jelen z dolgim, sploščenim, zgoraj temno rjavim in spodaj belim repom, Odocoileus americanus
SSKJ²
vírh -a m (ȋ)
nar. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti; kopitnik: virh cveti; dati, povezati virh v cvetnonedeljsko butaro
// kadilo iz te rastline: natresti virha na žerjavico
SSKJ²
virílen -lna -o prid. (ȋ)
1. knjiž. moški2: virilen glas / virilen nastop možat, odločen
2. pravn., v nekaterih državah ki je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju in glasuje zasebno: biti virilni član deželnega zbora / imeti virilni glas v parlamentu
SSKJ²
virilíst -a m (ȋ)
pravn., v nekaterih državah kdor je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju in glasuje zasebno: škof in rektor univerze sta bila virilista; virilisti in voljeni člani parlamenta
● knjiž. velesile so virilisti Varnostnega sveta nevoljeni stalni člani
SSKJ²
vírje -a s (ȋ)
1. svet z izviri: hoditi po virju / virje reke
2. nar. vrtinčast tolmun: V tistem hipu so dospeli do mesta, kjer se tik vasi Brodov suče ravno pod potjo globoko, zeleno virje (I. Tavčar)
SSKJ²
vírman in virmán -a m (ȋ; ȃ) fin.
1. prenos sredstev z ene proračunske postavke na drugo: upravni organ je zagotovil potrebna sredstva z virmanom
2. pisno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; prenosni nalog: podpisati virman; z virmanom nakazati plačilo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vírmanski in virmánski -a -o prid. (ȋ; ȃ)
nanašajoč se na virman: gotovinski in virmanski promet / virmansko plačevanje / virmanski nalog prenosni nalog
SSKJ²
virmírati -am dov. in nedov. (ȋ)
fin. prenesti določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika: virmirati milijon evrov
// prenesti sredstva z ene proračunske postavke na drugo:
SSKJ²
virológ -a m (ọ̑)
strokovnjak za virologijo: virolog in bakteriolog
SSKJ²
virologíja -e ž (ȋ)
veda o virusih: strokovnjak za virologijo
SSKJ²
virolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na virologijo: virološke raziskave / virološki laboratorij
SSKJ²
viroslôvje -a s (ȏ)
nauk o (znanstvenih) virih: načela viroslovja / pravno viroslovje
SSKJ²
viróza -e ž (ọ̑)
bolezen, ki jo povzročajo virusi: zdraviti virozo; viroza krompirja
SSKJ²
virózen -zna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na virozo: virozna rastlina / virozne bolezni virusne bolezni
SSKJ²
vírštanjčan -a m (ȋ)
vino iz okolice Virštanja: prisegal je na virštanjčana; avtohtoni virštanjčan; žganje z virštanjčanom / beli, rdeči virštanjčan
SSKJ²
virtuálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki je, deluje, poteka v računalniškem okolju ali na internetu in posnema resničnost: virtualni ogled; virtualni prostor; virtualni sprehod po galeriji, muzeju / virtualna davčna asistentka; virtualna knjižnica, pisarna, trgovina, učilnica; virtualne organizacije / virtualni prijatelji; virtualni svet; virtualna podoba; virtualna realnost navidezna resničnost; virtualno življenje
2. knjiž. mogoč, potencialen: videti v drevescu virtualno drevo / virtualni učinek
♦ fiz. virtualni premik namišljeni majhen premik iz ravnovesne lege, kot ga dopuščajo vezi; virtualna slika navidezna slika; žel. virtualna dolžina proge dolžina proge, katere vzponi in krivine so preračunani v vodoravne in ravne odseke
    virtuálno prisl.:
    biti virtualno močnejši
SSKJ²
virtualizácija -e ž (á)
prenos česa v računalniško okolje z namenom posnemati resničnost: virtualizacija strežnikov; podpora virtualizaciji; področje virtualizacije; orodja za virtualizacijo
SSKJ²
virtualizírati -am dov. in nedov. (ȋ) rač.
narediti, da kaj obstaja, deluje, poteka v računalniškem okolju in posnema resničnost, zlasti dejansko opremo, programe: virtualizirati nabor ukazov, operacijski sistem; virtualizirati pomnilnik, računalnik, vhodno-izhodne enote / naš svet in naše izkušnje se vse bolj virtualizirajo
    virtualizíran -a -o:
    virtualizirani program, strežnik; virtualizirano okolje
SSKJ²
virtuálnost -i ž (ȃ)
knjiž. možnost, potencialnost: prehod iz virtualnosti v realnost
SSKJ²
virtuóz -a m (ọ̑)
kdor do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: pianist se razvija v virtuoza; kitarski, klavirski, violinski virtuoz
// ekspr., navadno s prilastkom kdor v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: košarkarski virtuoz / virtuoz jezika, verza
SSKJ²
virtuózen -zna -o prid. (ọ̑)
ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: virtuozen pianist, umetnik / virtuozni gibi; virtuozna roka
// ekspr. ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: virtuozen smučar / virtuozen diplomat / virtuozen poznavalec jezika zelo dober
// ki kaže tako obvladovanje: virtuozna igra / virtuozna skladba / ekspr. virtuozno znanje
    virtuózno prisl.:
    virtuozno igrati; virtuozno oblikovana melodija
SSKJ²
virtuózinja -e ž (ọ̑)
ženska, ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: koncert znane virtuozinje / virtuozinja na violino
// ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: virtuozinja v tenisu
SSKJ²
virtuóznost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost virtuoznega: občudovati pianistovo virtuoznost; skladba zahteva veliko virtuoznost / ekspr. virtuoznost košarkarja / virtuoznost igre / drobne virtuoznosti izvajalca / obvladati kaj do virtuoznosti
SSKJ²
virulénca -e ž (ẹ̑)
1. med. sposobnost povzročiti bolezen: zmanjšati virulenco bacila, bakterije
2. knjiž., ekspr. sposobnost prevzeti, pridobiti koga: filozofija na višku svoje virulence
SSKJ²
virulénten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. med. sposoben povzročiti bolezen: bacil kuge je dolgo virulenten; virulentne bakterije; pren., ekspr. fašizem je bil virulentna klica družbe
2. knjiž., ekspr. sposoben prevzeti, pridobiti koga: virulenten nazor / virulenten problem z daljnosežnimi posledicami, nevaren
SSKJ²
viruléntnost -i ž (ẹ̑)
1. med. sposobnost povzročiti bolezen: virulentnost bacilov
2. knjiž., ekspr. sposobnost prevzeti, pridobiti koga: delo je še dolgo po izidu ohranilo svojo virulentnost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vírus -a m (ȋ)
1. nav. mn., biol. zelo majhen organizem, ki se razmnožuje le v živih celicah in povzroča nalezljive bolezni: virusi se razmnožujejo; okužiti se z virusi; prenašalec virusov / bakterijski virusi bakteriofagi; človeški, rastlinski virusi; virus gripe, stekline; pren., ekspr. okužiti se z virusom ošabnosti, razvrata
2. rač. računalniški program, ki se je sposoben razmnoževati in širiti z enega računalnika na drugega, pogosto z namenom povzročati škodo: v računalniku se je pojavil virus; iskati, odpraviti virus / računalniški virus
SSKJ²
vírusen -sna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na virus: virusni delci / virusni laboratorij
2. ki ga povzročajo virusi: virusne bolezni; virusna epidemija; virusna gripa, pljučnica
SSKJ²
virusologíja -e ž (ȋ)
veda o virusih; virologija
SSKJ²
viržínka -e ž (ȋ)
tanjša, daljša cigara s slamico, ki se pred kajenjem izvleče: kaditi viržinko; havane in viržinke
SSKJ²
vís1 -a m (ȋ)
šport. viseči položaj; vesa: preiti iz visa v stojo; vis na drogu
SSKJ²
vís2 -- m (ȋ)
star., v prislovni rabi, navadno v zvezi z v v višino: meriti v vis dva metra / rasti v vis in šir
// kvišku, navzgor: dvigniti koga v vis / pot drži v vis / skakati v vis od veselja
● nižje pog. roke v vis roke kvišku
SSKJ²
vis-à-vis1 tudi vizaví [vizaví] prisl. (ȋ)
pog. nasproti1: vis-à-vis sedi naš znanec; kje stanuješ? Vis-à-vis v tisti hiši
    vis-à-vis -a in vizaví -ja m
    kdor je, sedi nasproti: pogovarjati se s svojim vis-à-visom
SSKJ²
vis-à-vis2 tudi vizaví [vizaví] predl. (ȋ)
pog., z dajalnikom ali rodilnikom nasproti2: stanovati vis-à-vis gostilne / konkurenčna sposobnost domačega gospodarstva vis-à-vis inozemstvu se manjša
SSKJ²
viscerálen -lna -o prid. (ȃ)
anat. droboven: visceralni živci; visceralne mišice / visceralni organi / visceralni občutki
SSKJ²
visélnice -nic [viseu̯nice in viselnice] ž mn. (ẹ̑)
zastar. vislice: obesiti tatu na viselnice
SSKJ²
visênje -a s (é)
glagolnik od viseti: visenje na vrvi, žeblju / visenje zemljišča / očitati komu pogosto visenje v gostilni
SSKJ²
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í)
1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se / ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● šah. žarg. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
    visé knjiž.:
    vise na veji se gugati viseč
    visèč -éča -e:
    telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
    ●     viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
    ♦     gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
SSKJ²
viskáča -e ž (á)
zool. južnoameriški glodavec z zgoraj rdečkasto sivo in spodaj belo, gosto, mehko dlako, Lagostomus maximus: podzemski rovi viskača; samica viskača
SSKJ²
víski tudi whisky -ja [víski] m (ȋ)
žgana pijača iz žita: piti viski; pijan od viskija / pog.: dvojni viski dvojna navadna mera viskija; elipt. popiti dva viskija kozarca viskija / irski, kanadski, škotski viski; ječmenov, koruzni, rženi viski; viski s sodo; kozarec za viski nizek, proti vrhu razširjen kozarec brez podstavka
SSKJ²
viskónt -a m (ọ̑)
1. v Angliji plemič, za stopnjo nižji od earla ali grofa: poročiti se z viskontom / dobiti naslov viskont / povišati koga v viskonta
2. grofov sin ali mlajši brat:
SSKJ²
viskóza -e ž (ọ̑)
kem. težko tekoča snov, pridobljena iz celuloze, za izdelovanje umetne svile, celofana: viskoza zori; tovarna viskoze
SSKJ²
viskózen -zna -o prid. (ọ̑)
1. težko tekoč, židek: med je viskozen; viskozna snov; olje je bolj viskozno kot voda
2. nanašajoč se na viskozo: viskozno predivo; viskozna vlakna / viskozna svila / viskozni postopek
3. fiz. ki se upira pretakanju v ceveh in gibanju teles v njem: nafta je viskozna
♦ psih. viskozni značaj po Kretschmerju značaj, za katerega je značilna previdnost, sumničavost, vztrajnost, neprilagodljivost
SSKJ²
viskoziméter -tra m (ẹ̄)
fiz. priprava za merjenje viskoznosti: vliti tekočino v viskozimeter
SSKJ²
viskozitéta -e ž (ẹ̑)
fiz. viskoznost: viskoziteta barv, lakov, olja
SSKJ²
viskóznost -i ž (ọ̑)
lastnost viskoznega: viskoznost lepila, medu / meriti viskoznost; nizka, visoka viskoznost; viskoznost nafte, plina
♦ šport. mišična viskoznost lastnost mišic, da se upirajo spreminjanju svoje oblike, mišična židkost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
viskóznosten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na viskoznost: viskoznostna stopnja olja / viskoznostna tabela
SSKJ²
vísli -i ž mn. (ȋ)
zastar. vislice: obesiti razbojnika na visli
SSKJ²
víslice -lic ž mn. (ȋ)
1. priprava iz pokončnega in nanj čelno počez pritrjenega trama za izvrševanje smrtne kazni z obešenjem: postavljati vislice; viseti na vislicah / ekspr. pazi, da ne boš končal na vislicah; obsoditi koga na smrt na vislicah
// ekspr. usmrtitev z obešenjem: izogniti se, uiti vislicam
2. etn. otroška igra, pri kateri se ugibajo črke neznane besede in se za vsako napako nariše ena poteza shematičnih vislic in obešenca: igrati se vislice
SSKJ²
vísliški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vislice: visliška vrv / star. visliški humor obešenjaški humor
SSKJ²
víslo -a s (í)
navt. drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; križ: privezati jadro na vislo
SSKJ²
vis maior -- -- [vís májor] ž (ȋ, ȃ)
1. pravn. nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; višja sila1: ne izpolniti obveznosti zaradi vis maior; poplava, suša, spremenjeni predpisi in druge vis maior
2. knjiž., ekspr. nepremagljiva ovira: uresničitev načrta je preprečila vis maior: oče
SSKJ²
visočánstvo -a s (ȃ)
s svojilnim zaimkom naslov za člane vladarske družine: njegovo visočanstvo vas bo takoj sprejelo / kot nagovor vaše kraljevo visočanstvo
SSKJ²
visočína -e ž (í)
knjiž. višina: mlaj je presegal visočino stolpa / orel je z visočine planil na zajca / stal je na visočini in se razgledoval na vrhu, vzpetini
● knjiž. niso mogli doumeti njegove moralne visočine visokosti, vzvišenosti
SSKJ²
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó)
1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost; ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
// ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah
2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
// ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok
3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
// ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
// ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani
4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
// v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje
6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
// v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
// v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole nekdaj razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
7. ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
// domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok
10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
// biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
11. v zvezi visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu:
● knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jezikosl. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; les., tekst. visoki lesk; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; pravn. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
    visôko prisl.:
    sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč
    ●     ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    visôki -a -o sam.:
    uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem
    ♦     rel. Sin Najvišjega Kristus
SSKJ²
visoko... ali visôko... prvi del zloženk (ō)
nanašajoč se na visok: visokočelen, visokodebeln, visokogorski, visokonapetosten
SSKJ²
visokoaktíven -vna -o prid. (ȋ)
ki deluje močno, učinkovito, z velikim izkoristkom: sistem visokoaktivnih točk na dlaneh in stopalih / visokoaktivno humusno gnojilo / visokoaktivni viri sevanja ki oddajajo veliko količino sevanja
SSKJ²
visokodêbeln -a -o [visokodebələn in visokodebəln] prid. (ȇ)
agr. ki ima visoko deblo: visokodebelno sadno drevje
SSKJ²
visokoenergétski -a -o prid. (ẹ̑)
ki daje veliko energije: visokoenergetsko gorivo
SSKJ²
visokofrekvénčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na visoko frekvenco: visokofrekvenčno območje sprejemnika / visokofrekvenčni tok
SSKJ²
visokogórje -a s (ọ̑)
geogr. visok gorski svet: planinske postojanke v visokogorju; visokogorja in sredogorja
SSKJ²
visokogôrski -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na visokogorje: visokogorski pašniki / visokogorske rastline / visokogorski kras; visokogorski svet gorski svet, navadno nad zgornjo gozdno mejo
SSKJ²
visokokakôvosten -tna -o prid. (ó)
nanašajoč se na visoko kakovost: visokokakovosten izdelek; visokokakovostne storitve; visokokakovostno jeklo; naravni pogoji za visokokakovostna vina
SSKJ²
visokokalóričen -čna -o prid. (ọ́)
ki ima veliko kalorij: visokokalorični napitek; visokokalorična hrana, pijača / visokokalorično kurivo
SSKJ²
visokokrílec -lca m (ȋ)
aer. visokokrilnik: izdelovati visokokrilce
SSKJ²
visokokrílnik -a m (ȋ)
aer. letalo s krili ob zgornjem robu trupa: visokokrilnik in nizkokrilnik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
visôkokvalificíran -a -o prid. (ō-ȋ)
v zvezi visokokvalificirani delavec delavec na delovnem mestu, za katero je potrebna srednješolska izobrazba: vodstveni in visokokvalificirani delavci
SSKJ²
visokoletèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
knjiž. glede na možnosti zelo težko uresničljiv: postavljati si visokoleteče cilje; visokoleteče ideje; visokoleteča pričakovanja
SSKJ²
visokoločljív -a -o prid. (ī í)
ki ima visoko ločljivost: visokoločljivi televizijski sprejemnik; visokoločljivi zaslon; visokoločljiva kamera / visokoločljiva slika
SSKJ²
visokoločljívosten -tna -o prid. (í)
ki ima visoko ločljivost: visokoločljivostni televizijski sprejemnik; visokoločljivostni zaslon; snemanje v visokoločljivostnem formatu / predvajanje visokoločljivostnih vsebin
SSKJ²
visokoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž.
1. domišljav, prevzeten: visokomeren človek / visokomeren odnos do ljudi
2. vzvišen, nevsakdanji: visokomerna ideja; visokomerna pesniška izpoved
    visokomérno prisl.:
    visokomerno se vesti
SSKJ²
visokomérnost -i ž (ẹ́)
knjiž. domišljavost, prevzetnost: motila jih je njegova nedostopnost in visokomernost
SSKJ²
visokomolekuláren -rna -o prid. (ȃ)
kem. makromolekulski: visokomolekularne spojine
SSKJ²
visokomôrski -a -o prid. (ó)
oceanski: visokomorske živali / visokomorska plovba / visokomorski ribolov ribolov na odprtem morju
SSKJ²
visokonakláden -dna -o prid. (ȃ)
ki ima visoko naklado: visokonakladni časopis, tabloid; visokonakladna revija / visokonakladni pisatelj čigar knjige se prodajajo v visoki nakladi
SSKJ²
visokonapétosten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na visoko napetost: visokonapetostna napeljava / visokonapetostni daljnovod; visokonapetostni transformator
SSKJ²
visôkonémški -a -o prid. (ō-ẹ́)
jezikosl. ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih: visokonemški glasovi
SSKJ²
visokonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. dolgonog: visokonog konj, pes; visokonoga štorklja
SSKJ²
visokonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ekspr. domišljav, prevzeten: postati visokonos; visokonosa in neprijazna ženska
SSKJ²
visokoobčutljív -a -o prid. (ī í)
ki hitro zazna ali se odzove na določeno pojavnost, pogoje, spremembe: visokoobčutljiv senzor; reševalci so za iskanje uporabljali visokoobčutljive aparature
SSKJ²
visokooktánski -a -o prid. (ȃ)
teh., v zvezi visokooktanski bencin bencin, ki ima oktansko število okoli sto: proizvodnja visokooktanskega bencina
SSKJ²
visokopét in visokopèt -éta -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́)
ki ima visoko peto: visokopeti čevlji; visokopeti škornji
SSKJ²
visokopétnik tudi visokopêtnik -a m (ẹ̑; ȇ)
nav. mn., knjiž. obuvalo z visoko peto: nosila je črne visokopetnike
SSKJ²
visokoprážen -žna -o prid. (ȃ)
navadno v zvezi visokopražni program program za odpravo škodljivih posledic uživanja drog in dosego popolne abstinence: nekateri odvisniki so vključeni v visokopražni program; visokopražni program za nekdanje odvisnike; predstavitev visokopražnega programa / ustanova z visokopražnim programom
SSKJ²
visokopritlíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na visoko pritličje: visokopritlična hiša / visokopritlično stanovanje
SSKJ²
visokorásel -sla -o [visokorasəu̯] prid. (ā á)
visoko raščen: visokorasli vojaki; visokoraslo dekle / ekspr. visokorasla smreka visoka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
visokoróden1 -dna -o prid. (ọ̄)
ki je visokega, plemiškega rodu: ima visokorodne prednike / v vljudnostnem nagovoru, nekdaj visokorodni gospod
SSKJ²
visokorôden2 -dna -o prid. (ó)
ki dobro rodi: visokorodne sorte pšenice
SSKJ²
visokoródnost -i ž (ọ̄)
knjiž. visok, plemiški rod: postavljal se je s svojo visokorodnostjo
SSKJ²
visôkost1 in visokóst -i ž (ó; ọ̑)
1. lastnost, značilnost visokega: hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti / visokost stropa; ekspr. visokost neba / visokost meril / moralna visokost človeka / zastar.: znan je zaradi svoje visokosti velikosti; z visokosti gledati navzdol z višine
2. ekspr. domišljavost, prevzetnost: zaradi visokosti je nepriljubljen; skromnost in visokost
3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: nastopati z visokostjo kraljice / zavedati se notranje visokosti plemenitosti; visokost čustev
SSKJ²
visokóst2 -i ž (ọ̑)
navadno s svojilnim zaimkom, nekdaj naslov za visoke posvetne in cerkvene dostojanstvenike: obiskala jih bo njegova cesarska visokost / kot nagovor naloga je opravljena, visokost
SSKJ²
visokostêbeln -a -o [visokostebələn in visokostebəln] prid. (ȇ)
ki ima visoko, dolgo steblo: visokostebelne rastline
♦ vrtn. visokostebelna vrtnica visoko na steblo podlage cepljena vrtnica, ki se oblikuje v krošnjo
SSKJ²
visokósten -tna -o prid. (ọ̑)
1. ekspr. domišljav, prevzeten: visokostne gospodične / visokosten obraz, pogled
2. knjiž. vzvišen, dostojanstven: visokostno vedenje vladarice / visokosten duh
    visokóstno prisl.:
    z ljudmi govori visokostno
SSKJ²
visokošólec -lca m (ọ̑)
kdor si pridobiva izobrazbo na visoki šoli: dijaki in visokošolci
SSKJ²
visokošólka -e ž (ọ̑)
ženska, ki si pridobiva izobrazbo na visoki šoli: dom visokošolk
SSKJ²
visokošólski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na visoko šolo: visokošolska mladina / visokošolski predavatelj, učitelj / visokošolski študij; visokošolska izobrazba
SSKJ²
visokotemperatúren -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na sorazmerno visoke temperature: pasterizirati mleko po visokotemperaturnem postopku / visokotemperaturno sušenje lesa
SSKJ²
visokotláčen -čna -o prid. (ȃ)
teh. nanašajoč se na območje sorazmerno visokih tlakov: visokotlačna para / visokotlačni parni kotel; visokotlačna črpalka
SSKJ²
visokotónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na visoke tone: visokotonsko glasbilo
♦ rad. visokotonski lijak visokotonski zvočnik z lijakastim nastavkom; visokotonski zvočnik manjši zvočnik za predvajanje zvokovnih signalov s frekvenco nad 1000 hertzov
SSKJ²
visokoúmen -mna -o prid. (ú ȗ)
knjiž. sposoben prodorno misliti: visokoumen mislec, mož / visokoumna misel
SSKJ²
visokozmogljív -a -o prid. (ī í)
ki zmore zelo dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: visokozmogljiv avtomobil, motor; visokozmogljiv oddajnik, strežnik; visokozmogljiva guma
SSKJ²
víst in whist -a [víst] m (ȋ)
angleška igra s kartami za štiri igralce: igrati vist; partija vista
SSKJ²
vistavizíjski -a -o prid. (ȋ)
film. nanašajoč se na snemanje na filmski trak, ki teče vodoravno skozi kamero, in ustrezno projiciranje na široko platno: vistavizijski film / vistavizijska tehnika
SSKJ²
vístra -e ž (ȋ)
trg. tkanina iz umetne svile: zavese iz vistre
SSKJ²
víš1 -a m (ȋ) nar. koroško
1. vrh1, vzpetina: nad višem se spreletavajo ptice
2. v prislovni rabi, v zvezi na viš kvišku, navzgor: noge moli na viš; na viš pogledati
SSKJ²
víš2 medm. (ȋ)
pog. vidiš, glej: viš, to je tista hiša; viš jo, tam prihaja / viš, kako se imata rada; viš, vse si uničil / viš ga, ta pa zna; prim. videti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
višáj -a m (ȃ)
glasb. znak za zvišanje tona za pol tona: napisati višaj
SSKJ²
víšanje -a s (ȋ)
glagolnik od višati: višanje nasipa / višanje cen / višanje rečne gladine / višanje in nižanje glasu
SSKJ²
víšati -am nedov. (ȋ)
1. delati kaj višje: višati jez, nasip
2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: višati cene, davke; višati proizvodnjo / višati izobrazbeno raven dvigati
♦ glasb. višati intonacijo peti ali igrati na višji tonski višini od predpisane
    víšati se 
    postajati višji: vodna gladina se je hitro višala / glas se ji je višal
    // povečevati se, rasti: življenjski stroški se višajo
SSKJ²
višáva -e ž (ȃ) nav. ekspr.
1. zelo visoko ležeč svet: z višave so gledali v dolino; prvi sneg leži na višavah; hoditi po planinskih višavah / bela cerkvica na višavi hribu, gori
2. prostor, ki je zelo visoko nad zemeljsko površino: zvezde svetijo z višave; letala se dvigajo v višave; pesn. oblaki v sinjih višavah na nebu
♦ rel. slava Bogu na višavah v nebesih
SSKJ²
višávje -a s (ȃ)
obsežnejše območje visokega sveta: azijska višavja; valovito višavje / Golansko višavje
SSKJ²
višávski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na višavje: višavski gozdovi / višavski svet
SSKJ²
víšek -ška m (ȋ)
1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: v športni karieri je že dosegel višek; prenehala je igrati, ko je bila na višku / umetnost ima svoje viške in padce / opera je bila v tem času na višku
// obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti: nastopil je višek poletja / že davno je prekoračil višek svojega življenja
// stopnja največje intenzivnosti: v drugem tednu cvetenje doseže višek; boj je prišel do svojega viška / njegova ustvarjalnost je na višku
2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta roman je višek v svoji zvrsti / koncert filharmonikov predstavlja višek sezone
3. presežek, ostanek: prodati viške hrane; telo oddaja višek toplote / višek delovne sile; tehnološki višek presežek delovne sile zaradi naprednejše, izboljšane tehnologije; kdor zaradi spremembe zaposlitvenih potreb podjetja izgubi zaposlitev
4. star. vrh1, vzpetina: z viška je najlepši razgled / steza gre čez višek grebena / ustavili so se na višku klanca
5. star. višina: skočil je z viška na tla; ptica je šinila v sinje viške
6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi na višek kvišku, navzgor: maček drži rep na višek; dvigniti kaj na višek
● ekspr. udaril ga je, to je višek izraža ogorčenje; ekspr. zanj je višek sreče, če lahko potuje najbolj je srečen
SSKJ²
višína -e ž (í)
1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom
// oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha
2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni
3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave
4. knjiž. vrh1, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine
5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven2: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame
6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona
7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino
● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; pog. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja
♦ astron. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
SSKJ²
višinomér -a m (ẹ̑)
teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov; nositi s seboj kompas in višinomer
SSKJ²
višínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke
2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje
3. v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, elektr. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem
♦ aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas območje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine
SSKJ²
višje... prvi del zloženk
za izražanje višje stopnje, mere: višjegimnazijec, višjeinstančen; višjevrsten
SSKJ²
višjegimnazíjec -jca m (ȋ)
nekdaj učenec višjih razredov osemletne gimnazije: prireditve višjegimnazijcev
SSKJ²
višjeréden -dna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki je višjega reda, višje stopnje: višjeredni duševni pojavi / višjeredna popolnost
SSKJ²
višješólec -lca m (ọ̑)
nekdaj učenec višjih razredov osemletne gimnazije: imeti višješolca za inštruktorja
SSKJ²
višješólka -e ž (ọ̑)
nekdaj učenka višjih razredov osemletne gimnazije: višješolke in višješolci
SSKJ²
višješólski -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na višje razrede osemletne gimnazije: višješolsko glasilo
2. nanašajoč se na višjo šolo: višješolski študenti / višješolska izobrazba višja izobrazba
SSKJ²
víškati -am nedov. (ȋ)
nar. pestujoč dvigovati: ti si pa vsa očetova; ni čuda, če te je vsako minuto nosil na rokah in te viškal (F. Bevk)
SSKJ²
víšnja -e ž (ī)
sadno drevo ali njegov kiselkast dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati višnje; saditi višnje / kompot, liker iz višenj
SSKJ²
víšnjev -a -o prid. (ī)
1. nanašajoč se na višnjo: višnjev cvet; višnjevo drevo / višnjev sok; višnjevo vino
2. vijoličasto moder: višnjevi cveti; višnjeve oči
// knjiž. moder1: lan ima višnjeve cvete; višnjevo nebo / biti višnjev od mraza
    víšnjevo prisl.:
    višnjevo obarvati; višnjevo modra barva; višnjevo rdeča obleka
SSKJ²
víšnjevec -vca m (í)
1. žganje iz višenj: natočil jim je višnjevec
2. knjiž. temno moder poldrag kamen z medeno rumenimi lisami; lazurit, lapis lazuli: nakit iz višnjevca
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
víšnjevkast in višnjévkast -a -o prid. (ī; ẹ̑)
ki ni popolnoma višnjev: višnjevkast plamen / postal je višnjevkast v obraz modrikast
SSKJ²
víšnjevost -i ž (ī)
lastnost višnjevega, vijoličasto modra barva: višnjevost večernega neba / knjiž. višnjevost oči modrina
SSKJ²
víšnji -a -e prid. (ȋ) zastar.
1. vzvišen, plemenit: višnji smisel življenja; višnja lepota
2. božji: višnja moč je ustvarila življenje
SSKJ²
víta -e ž (ī)
vrtn. okrasna vzpenjavka z enojnimi ali sestavljenimi listi, Cissus: gojiti vite
SSKJ²
vitálen -lna -o prid., vitálnejši (ȃ)
1. ki je bistven za ohranjanje življenja: vitalni organi človeka; vitalni procesi v telesu; vitalne funkcije organov; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč življenjska
// knjiž. ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen, osnoven: vitalni pogoji za delo; to je za nas vitalno vprašanje
2. sposoben za življenje, obstajanje: vitalen rod; vitalna živalska vrsta / vitalna družba; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna živa
3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja: kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen; vitalna, razgibana osebnost; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija
♦ filoz. vitalna sila življenjska sila; med. vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja; vitalna kapaciteta pljuč količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu; soc. vitalna statistika statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva; šport. vitalna točka pri karateju mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo
SSKJ²
vitalíst -a m (ȋ)
pristaš vitalizma: zavračati nazore vitalistov
SSKJ²
vitalístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na vitalizem: vitalistična filozofija; vitalistična biološka teorija / vitalistični pesnik, pripovednik / vitalistična lirika
SSKJ²
vitalitéta -e ž (ẹ̑)
publ. vitalnost: vitaliteta iglavcev; vitaliteta naroda / vitaliteta gospodarstva / njegova močna vitaliteta je premagala pasivnost drugih
SSKJ²
vitalizácija -e ž (á)
glagolnik od vitalizirati: vitalizacija možganov, telesa; gel za vitalizacijo in regeneracijo celic / vitalizacija idej, kulture / vitalizacija mesta, obrti, okolja, turizma prenova, obnova, nov zagon
SSKJ²
vitalízem -zma m (ī)
1. filoz. nauk, ki razlaga vse živo z učinkovanjem življenjske sile: zavračati vitalizem v biologiji; vitalizem in mehanicizem
2. knjiž. uveljavljanje, poudarjanje življenjske moči, življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni: z vitalizmom se bojuje proti dogmatizmu in doktrinarstvu / pesniški, ustvarjalni vitalizem
SSKJ²
vitalizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. povzročati, da ima kdo, kaj več življenjske moči, energije: masaža uravnava, poživlja in vitalizira energetske centre; vitalizirati telo / vitalizirati vodo
2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: prizadevali so si vitalizirati kulturo
SSKJ²
vitálnež -a m (ȃ)
ekspr. zelo vitalen človek: težkih nalog so se lotili le največji vitalneži
SSKJ²
vitálnost -i ž (ȃ)
1. sposobnost za življenje, obstajanje: razvoj organizma je odvisen od njegove vitalnosti; sevanje zmanjšuje vitalnost; biološka, socialna vitalnost osebnosti; vitalnost čebelje matice / vitalnost družbe, institucij / vitalnost ideje
2. življenjska moč, volja do udejstvovanja: človek izjemne vitalnosti; občutek povečane vitalnosti; vitalnost mladine
SSKJ²
vitamín -a m (ȋ)
organska snov, potrebna za rast in pravilno delovanje organizma: obogatiti hrano z vitamini; vitamini v zelenih delih rastlin; zboleti zaradi pomanjkanja vitaminov; potreba po vitaminih
♦ med. vitamin A in A vitamin katerega pomanjkanje povzroča motnje v vidu, rasti; vitamin C in C vitamin katerega pomanjkanje povzroča skorbut
SSKJ²
vitaminizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. dodajati vitamine: vitaminizirati mleko
    vitaminizíran -a -o:
    vitaminiziran kruh; vitaminizirana margarina
SSKJ²
vitaminózen -zna -o prid. (ọ̑)
publ. vitaminski: vitaminozna hrana
SSKJ²
vitamínski -a -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na vitamin: vitaminska vrednost živil; vitaminska sestava krme / vitaminski preparat; vitaminske tablete / vitaminska hrana bogata z vitamini
    vitamínsko prisl.:
    vitaminsko obogatiti kruh
SSKJ²
vítek -tka -o prid., vítkejši (ī)
1. skladno raščen in glede na višino primerno ozek, zlasti v pasu: vitek in velik človek; vitka ženska; vitek kot jelka / ima vitko postavo; vitko telo
2. ki ima glede na višino, dolžino primerno majhen obseg, premer: vitka smreka; vitko steblo / vitki prsti; vitke noge / v pasu je vitka
♦ teh. vitki steber steber z velikim razmerjem med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino
SSKJ²
vítel -tla [tudi vitəu̯] m (í)
1. naprava, na katero se navija vrv, žica pri dviganju, vlačenju: z vitlom vleči mrežo na ladjo; vitel za dviganje bremen / motorni, ročni vitel; sidrni vitel za spuščanje in dviganje sidrne verige
2. agr. priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina: vpreči konje v vitel; mlatilnica z vitlom
SSKJ²
víteški -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na viteze: viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska
♦ lit. viteški roman v visokem srednjem veku pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov; od 16. stoletja pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi; rel. viteški red red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom; malteški viteški red viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov; nekdaj viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji
2. knjiž. kavalirski: viteški priklon; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika plemenit, velikodušen
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
víteštvo -a s (ȋ)
1. v srednjem veku viteški sloj: vzpon in propad viteštva / zbiranje viteštva za pohod vitezov
2. viteški naslov: kraljica mu je podelila viteštvo
3. knjiž. plemenitost, velikodušnost: občudovali so njegovo viteštvo
SSKJ²
vítez -a m (ȋ)
1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez
2. plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je povzdignil v viteza
3. rel., navadno s prilastkom član kakega viteškega reda: malteški vitezi
4. naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda: vitez reda hlačne podveze
5. knjiž. kavalir: plesala je s svojim vitezom
● vitezi okrogle mize v viteških romanih vitezi v službi britanskega kralja Arturja; publ. vitezi črno-belih polj šahisti; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; ekspr. srečala je viteza svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega
SSKJ²
vítezov -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na viteze: vitezov ščit
♦ vrtn. vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum
SSKJ²
víti1 víjem nedov. (í)
1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati / viti prejo presti / od zadrege je vila prste
2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
// dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave
3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad / brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
// kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste
4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
// povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo
6. ekspr. močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. »Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,« je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah
    víti se 
    1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci
    // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad
    2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
    a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo
    b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi
    // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj
    3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku
    // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite
    4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo
    // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo
    vijóč -a -e:
    navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica
    vít -a -o:
    vita vrv; močno vita preja
SSKJ²
víti2 víjem nedov. (ī)
knjiž., ekspr. tuliti, zavijati: psi so vili okrog hiše
SSKJ²
vítica -e ž (ī)
tanki brezlistni vejici podoben organ, s katerim se rastlina oprijema opore: odrezati vitico; nitasta, tanka vitica; vitice graha, vinske trte / ornament v obliki stilizirane vitice / vezena vitica
♦ bot. listna vitica v vitico preobražen list; stebelna vitica v vitico preobražen stebelni poganjek
SSKJ²
vítičast -a -o prid. (ī)
1. ki ima vitice: vitičast bršljan, grah; vitičaste rastline
2. podoben vitici: vitičaste noge pri raku; vitičasto okrasje
SSKJ²
vítičevje tudi vitičévje -a s (ī; ẹ̑)
1. več vitic, vitice: močno razraslo vitičevje
2. um. okras v obliki stiliziranih vitic: bogato vitičevje krilnega oltarja
SSKJ²
vítičje -a s (ī)
več vitic, vitice: rastlina se z vitičjem oprijema opore
SSKJ²
vitičnják -a m (á)
nav. mn., zool. majhni morski raki z vitičastimi nogami, ki živijo prirasli na podlago ali kot zajedavci, Cirripedia: ceponožci in vitičnjaki
SSKJ²
vítje -a s (í)
1. glagolnik od viti1: vitje vlaken v prejo / vitje telesa
2. tekst. število zavojev na en meter preje: izračun vitja
SSKJ²
vitkonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima vitke noge: vitkonoge gazele
SSKJ²
vítkost -i ž (ī)
lastnost vitkega: obleka poudarja njeno vitkost; vitkost postave / vitkost prstov
♦ teh. vitkost profila razmerje med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino stebra
SSKJ²
vitkostás in vitkostàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á)
knjiž. vitek: vitkostasi vojaki; vitkostasa lepotica
SSKJ²
vítla -e ž (ȋ)
vitel 1: vlačiti debla z vitlo
SSKJ²
vítlar -ja m (ȋ)
delavec pri vitlu: opraviti izpit za ladijskega vitlarja
SSKJ²
vítlati -am nedov. (ȋ)
1. mešati z lopatastim vretenom: vitlati kože
2. rib. z zamahovanjem s plavutjo, plavutmi odrivati, vrtinčiti: riba je z repno plavutjo vitlala vodo
SSKJ²
vítlo -a s (í)
vitel 1: z vitlom pritegovati in popuščati vrvi
SSKJ²
vítlof tudi witloof -a [vítlof] m (ȋ)
vrtn. radič z velikimi, krhkimi listi v valjastih glavah, belgijski radič: saditi vitlof / radič vitlof
SSKJ²
vitoróg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. ki ima zavite rogove: vitorogi voli
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vítra -e ž (ȋ)
1. tanek trak lesa: cepiti, delati vitre; plesti košare, koše iz viter; klati palico v vitre; povezati z vitro; leskove, vrbove vitre; šop viter
// knjiž. plast3: med ilovico so bile vitre gline / glavne vitre duševnosti
2. nar. prekmursko pramen: dolge vitre las
SSKJ²
vitráj tudi vitrail -a [vitráj] m (ȃ)
um. v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi, slikano okno: vitraji gotskih katedral
SSKJ²
vítrast -a -o prid. (ȋ)
ki je iz viter: vitrast koš
SSKJ²
vitráž -a m (ȃ)
vitraj: gotski vitraži
SSKJ²
vitráža -e ž (ȃ)
1. knjiž. steklo, šipa: vitraže v sobi so počile
2. vitraj: vitraže v katedrali
SSKJ²
vitrážen -žna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vitraž ali vitražo: vitražna tehnika / vitražno slikarstvo
SSKJ²
vítrih -a m (ȋ)
zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic: vlomilec je z vitrihom odklenil vhodna vrata
SSKJ²
vitrína -e ž (ȋ)
kos pohištva z eno stekleno steno ali več za razstavljanje, shranjevanje zlasti manjših predmetov: odkleniti, odpreti vitrino; hraniti zbirko porcelana v vitrini / muzejske vitrine; razstavna vitrina
// temu podobna priprava v trgovinah za prikaz prodajnih predmetov: vitrina z urami in nakitom; vitrine s slaščicami / hladilna vitrina z vgrajeno hladilno napravo za hranjenje hitro pokvarljivih živil v trgovini
SSKJ²
vitriól -a m (ọ̑)
knjiž. žveplova kislina: iznakaziti komu obraz z vitriolom
SSKJ²
vitrít -a m (ȋ)
petr. sestavina premoga brez ohranjene celične strukture: vitrit in fuzit
SSKJ²
vivace [viváče] prisl. (ȃ)
glasb., označba za hitrost izvajanja živo: igrati vivace
    vivace vivacea m
    stavek ali skladba v tem tempu: glasba preide iz vivacea v largo
SSKJ²
vivárij -a m (á)
zaprt prostor za gojenje kopenskih, vodnih živali in rastlin: na šoli so uredili vivarij
SSKJ²
vívat medm. (ȋ)
knjiž. naj živi: vivat svoboda / kot pozdrav vivat, vivat; sam.: trikratni vivat našim športnikom
SSKJ²
vívček -čka m (ȋ)
lesena pipa s kratko ukrivljeno cevjo: iztrkati, natlačiti vivček
SSKJ²
vívek -vka m (ȋ)
zool. po hrbtu zelenkasto črna močvirska ptica z dolgim črnim čopom; priba: vivki vivkajo
SSKJ²
vivipár1 -a m, mn. tudi vivipára s (ȃ)
zool. žival, pri kateri se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče, živorodna žival: proučevati vivipare
SSKJ²
vivipár2 -a -o prid. (ȃ)
zool. živoroden: nekatere ribe so vivipare
SSKJ²
vivipáren -rna -o prid. (ȃ)
1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče; živoroden: viviparne živali
2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: viviparne rastline
SSKJ²
vivisékcija -e ž (ẹ́)
1. rezanje telesa živih živali v raziskovalne namene: opravljati vivisekcijo; protestirati proti vivisekciji
2. knjiž. analiza, razčlenjevanje: intelektualistična vivisekcija; neprizanesljiva vivisekcija družbe
SSKJ²
viviséktor -ja m (ẹ́)
kdor opravlja vivisekcijo: ugotovitve vivisektorjev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vívkati -am nedov. (ȋ)
dajati skovikanju podobne glasove: pribe vivkajo
SSKJ²
víza -e ž (ȋ)
pog. vizum: izdati vizo; zaprositi za vizo; veljavnost vize
SSKJ²
vizavi gl. vis-à-vis1
SSKJ²
vizažíst -a m (ȋ)
strokovnjak za ličenje: priznani vizažist; profesionalni vizažist; poklic vizažista; frizer, stilist in vizažist
SSKJ²
vizažístka -e ž (ȋ)
strokovnjakinja za ličenje: vizažistka je senčila veke in poudarila trepalnice; priznana vizažistka; profesionalna vizažistka
SSKJ²
vizíja -e ž (ȋ)
1. vidna zaznava brez stvarne podlage, privid: doživljati, imeti vizijo; vizije uživalcev mamil
// zaznava prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov: verjeti vizijam; sanjske vizije preteklih, prihodnjih dogodkov; vizije jasnovidcev
2. notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo, videnje: vizije so pri njem izrinile logično sklepanje; preroška vizija pesnika; vizije atomske vojne / v viziji je videl stroj, ki si ga je zamislil
3. izmišljena, fantazijska podoba (česa): slikar je ustvaril kompozicijo iz vizij; fantastična vizija resničnosti v pesmi; z glasbo upodobiti vizijo morja
4. navadno s prilastkom predstava o tem, kakšna naj bi kaka stvar (v prihodnosti) bila: uresničiti je hotel svojo vizijo sveta; dolgoročna vizija razvoja gospodarstva; Platonova vizija države
// knjiž. dojemanje, razumevanje: renesančna vizija človeka; pesem izraža harmonično vizijo narave
♦ psih. psihedelična vizija; psiht. vizija vidna halucinacija, zlasti religiozno mistična; rel. vizija notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov; videnje
SSKJ²
vizíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vizijo: vizijsko doživljanje / povzdigniti resničnost v vizijsko podobo
SSKJ²
vizionár -ja m (á)
1. kdor je sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: štejejo ga med velike filozofe in vizionarje tega stoletja; idealistični, reformatorski vizionarji; vizionarji razvoja človeške družbe; pesnik vizionar
2. knjiž. kdor je sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnovidec: napovedi vizionarjev
SSKJ²
vizionáren -rna -o prid. (ā)
1. sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionaren pesnik, znanstvenik
// ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionarna pesem / upodabljati resničnost v vizionarnih podobah; slikar je ustvaril vizionarno pokrajino / vizionarni cilji, načrti
2. knjiž. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnoviden: dekle je vizionarno / imeti vizionarno moč
    vizionárno prisl.:
    vizionarno napovedati kaj
SSKJ²
vizionárka -e ž (á)
1. ženska, ki je sposobna notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: pesnica vizionarka
2. knjiž. ženska, ki je sposobna ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnovidka: napovedi vizionarke
SSKJ²
vizionárnost -i ž (ā)
lastnost, značilnost vizionarnega: vizionarnost pesnikov / prehod od vizionarnosti v psihološko analizo
SSKJ²
vizionárski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na vizionarje ali vizionarstvo: vizionarsko doživljanje / vizionarski načrti; vizionarska politika / pripisujejo mu vizionarske sposobnosti jasnovidne
SSKJ²
vizionárstvo -a s (ȃ)
notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: umetniško vizionarstvo; utopično vizionarstvo / politično vizionarstvo
● knjiž. verjame v svoje vizionarstvo jasnovidnost
SSKJ²
vizír -ja m (í)
1. naprava za naravnavanje navadno merilnega instrumenta na opazovani predmet, točko: vizirji na daljnogledih geodetskih instrumentov; vizir pri fotografskem aparatu
♦ voj. pripomoček iz koncentričnih obročev za namerjanje strelnega orožja na cilj
2. nekdaj premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz: spustiti vizir; šlem z vizirjem
3. premični del čelade, ki varuje obraz: čelada z mrežastim vizirjem
SSKJ²
vizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od vizirati: streljali so brez viziranja; natančnost viziranja / sposoben je tudi drugačnega viziranja sveta
SSKJ²
vizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. naravnavati vizir na opazovani predmet, točko: vizirati vrh gore
2. knjiž., ekspr. opazovati, obravnavati: vizirati svet in sebe / vizirati literaturo skozi ideološka očala
    vizíran -a -o:
    svet, viziran z očmi pisatelja
SSKJ²
vizíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na viziranje: vizirne priprave
♦ arhit. vizirni križ priprava v obliki črke T za preprosto umerjanje višin med danimi točkami
SSKJ²
vizíta -e ž (ȋ)
1. vsakodnevni zdravniški obhod in pregled bolnikov v bolnišnici: opraviti vizito; iti na vizito; pregledati bolnika pri viziti / glavna vizita
2. knjiž. uradni pregled, preiskava: izogniti se viziti na meji; pri hišni viziti najti nedovoljene predmete
● zastar. hoditi na vizite na obiske
SSKJ²
vizitácija -e ž (á)
1. rel. pregled in presoja delovanja kake cerkvene ustanove po določbah cerkvenega prava: opraviti vizitacijo; priti na vizitacijo; škofovska vizitacija
2. knjiž. uradni pregled, preiskava: vizitacija sumljivih oseb; vizitacija zaporov
SSKJ²
vizitacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vizitacijo: vizitacijsko poročilo / vizitacijsko potovanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vizitátor -ja m (ȃ)
rel. kdor opravlja vizitacijo: poročilo vizitatorja; vizitator kartuzij
SSKJ²
vizíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vizito: vizitni zapiski / vizitna obleka obleka za obiske
SSKJ²
vizitírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. rel. pregledovati in presojati delovanje kake cerkvene ustanove po določbah cerkvenega prava: župnijo je vizitiral škof
2. knjiž. uradno pregledovati, preiskovati: pazniki so vizitirali ležišča jetnikov / doktor ga vizitira
SSKJ²
vizítka -e ž (ȋ)
1. kartonček z imenom, naslovom lastnika: dati vizitko; izmenjala sta si vizitki / vizitka na vratih
// ekspr. kar kaže lastnosti koga: lepo pogrnjena miza je vizitka gospodinje
2. enojen ali prepognjen kartonček za krajša sporočila po pošti v kuverti: prodajati razglednice in vizitke
SSKJ²
vizítnica -e ž (ȋ)
star. vizitka: ponudil mu je svojo vizitnico
SSKJ²
vizuálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vid, viden: vizualni vtis; vizualna predstava; vizualno zaznavanje / vizualni občutek / vizualni učni pripomočki; vizualni učinki / vizualni svet / prikazati kaj z vizualnimi sredstvi / vizualni tip človeka tip človeka, ki si zlasti dobro zapomni to, kar vidi
♦ aer. vizualno letenje letenje, pri katerem pilot ves čas vidi zemljo in se orientira po objektih na njej; lit. vizualna poezija poezija, ki se izraža z likovno podobo grafičnih znakov in njihove razporeditve
    vizuálno prisl.:
    vizualno predstaviti, upodobiti
SSKJ²
vizualizácija -e ž (á)
knjiž. vizualna predstavitev, upodobitev: pri vizualizaciji besedila upoštevati avtorjeva navodila
SSKJ²
vizualizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. vizualno predstaviti, upodobiti: vizualizirati pisateljeve misli v filmu / vizualizirati dramsko besedilo uprizoriti
    vizualizíran -a -o:
    vizualizirano doživetje
SSKJ²
vizuálnost -i ž (ȃ)
sposobnost za vizualno predstavljanje, upodabljanje: te slike kažejo fotografovo vizualnost / vpliv vizualnosti televizije na njeno popularnost
SSKJ²
vízum -a m (ȋ)
dovoljenje za prehod čez mejo določene države, vpisano navadno v potnem listu: izdati vizum; čakati na vizum / sporazum med državama o odpravi vizumov / pog. podaljšati vizum rok veljavnosti vizuma; žigi vizumov
♦ pravn. izhodni ki omogoča tujemu državljanu odhod iz države, prihodni ki omogoča tujemu državljanu prihod v državo, tranzitni vizum ki omogoča tujemu državljanu prehod čez ozemlje države
SSKJ²
vizúra -e ž (ȗ)
1. črta od opazovalčevega očesa ali vizirne naprave do opazovanega predmeta, točke: dolžina vizure
2. knjiž. videnje, vizija: pisateljeva osebna vizura sveta; to je samo ena od mogočih vizur problema
SSKJ²
víža -e ž (ȋ)
1. star. napev: zapisati, zapomniti si vižo; zažvižgati vižo znane pesmi; zlagati viže in besedila
// s prilastkom melodija: igrati operetne viže; otožne viže; plesna viža
2. pog. krajša, navadno narodno-zabavna skladba: godci so igrali vižo za vižo; poslušati poskočne viže in valčke
3. star., v prislovni rabi, v zvezi z na način: na vse viže se je trudil / na tako ali drugačno vižo se bo rešil
● pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; star. na vsako vižo bo prišel gotovo
SSKJ²
vížar -ja m (ȋ)
1. pog. kdor piše, igra narodno-zabavno glasbo: polke in valčki domačih vižarjev
2. nar. (romarski) vojvoda: izbrali so ga za vižarja
SSKJ²
vížati -am nedov. (ȋ)
1. pog. peti, igrati narodno-zabavne pesmi, skladbe: godci so vižali same vesele
2. zastar. voditi1, usmerjati: orači so vižali konje
SSKJ²
vížla -e ž (ȋ)
večji lovski pes s kratko dlako, navadno rjave barve: gojiti nemške ptičarje in vižle / madžarska vižla
SSKJ²
vjédati se -am se nedov. (ẹ́)
knjiž. zajedati se, prodirati: rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike so segale / mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
SSKJ²
vjésti se vjém se dov., 2. mn. vjéste se, 3. mn. vjedó se tudi vjêjo se; vjêj se in vjèj se vjêjte se; vjédel se vjédla se, stil. vjèl se vjéla se (ẹ́)
knjiž. zajesti se, prodreti: prah se vje v obleko / saje so se jim vjedle v roke / jeklene vezi so se mu vjedle v meso / gube so se mu vjedle v obraz / idejna gniloba se je vjedla v svet
    vjéden -a -o:
    v skale vjedena struga
SSKJ²
vkalkulírati -am dov. (ȋ)
ekon. pri kalkulaciji upoštevati v kakem znesku, vračunati: vkalkulirati v ceno prometni davek; vkalkulirati stroške za prevoz; pren., publ. vkalkulirati sporočilnost v umetnino
    vkalkulíran -a -o:
    v ceno je vkalkulirana tudi predvidena podražitev
SSKJ²
vkápati -am in -ljem dov. (ā ȃ)
s kapanjem spraviti v kaj: vkapati zdravilo v uho; vkapati s kapalko
SSKJ²
vkapljáti -ám dov. (á ȃ)
s kapljanjem spraviti v kaj: vkapljati zdravilo v oko
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vklàd vkláda m (ȁ á) star.
1. temelj: debeli leseni vkladi so se začeli majati
2. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog; tabla: vrata s hrastovimi vkladi
● zastar. spraviti prtljago v vklad v ovoj, omot
SSKJ²
vkláda -e ž (ȃ) star.
1. temelj: v strugo so za mostne vklade zabili debela bruna; hiša stoji na trdni vkladi
2. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog; tabla: starinska vrata z izrezljanimi vkladami
SSKJ²
vkládati -am nedov. (ȃ)
star. vlagati, vstavljati: vkladati tramove v zidne odprtine / vkladati snope v kozolec
SSKJ²
vklápljanje -a s (ā)
glagolnik od vklapljati: vklapljanje peči; gumb, ročica, stikalo za vklapljanje / vklapljanje tekstilnih oblog v stanovanjske prostore
SSKJ²
vklápljati -am nedov. (ā)
1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa: vklapljati električno peč; vklapljati s stikalom / grelec vklaplja termostat / vklapljati električni tok
♦ elektr. vzpostavljati za krajši čas električno zvezo s stikalom
2. s premikom mehanizma povzročati delovanje kake priprave, stroja: z ročico vklapljati napravo; vklapljati zavore
3. knjiž. vključevati, vstavljati: oblikovalec v opremo rad vklaplja različne materiale / v svoja predavanja pogosto vklaplja razne anekdote
    vklápljati se publ.
    skladati se, ujemati se s čim: dvorec se lepo vklaplja v pokrajino / izvedba se odlično vklaplja v odrsko sceno
SSKJ²
vklenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vkleniti: vklenitev aretiranca / upirati se vklenitvi v družbene norme
SSKJ²
vkleníti vklénem dov. (ī ẹ́)
1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo
// tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila
// nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v regionalni okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
// spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem
    vklénjen -a -o:
    biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor
SSKJ²
vklénjenec -nca m (ẹ́)
kdor je vklenjen: odpeljati vklenjence
SSKJ²
vklénjenost -i ž (ẹ́)
stanje vklenjenega: vklenjenost kaznjencev / ekspr. rešiti se vklenjenosti v vsakdanje skrbi / ekspr. pretirana vklenjenost v družbene norme / ekspr. vklenjenost v pravilne oblike
SSKJ²
vklépati -am nedov. (ẹ̑)
1. dajati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: jetnike so vklepali / vklepati v lisice
// tesno obdajati in s tem onemogočati neovirano premikanje: led vklepa ladjo / množica ga je vklepala z vseh strani
2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesnjevati: ozke razmere ga vklepajo / tekoči trak delavce vklepa / vklepa ga pomanjkanje, strah
3. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da je kdo čemu podrejen: vklepati ljudi v organizacije / vklepati svoje ravnanje v družbene norme
// spravljati v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vklepati koga v odvisnost, pokorščino
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izražati: pisatelji so vklepali čustva v stroge forme; vklepati misli v pripovedne klišeje
    vklepajóč -a -e:
    rešiti se vklepajočih spon
SSKJ²
vklesáti vkléšem dov., vklêši vklešíte (á ẹ́)
s klesanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vklesati ime, podobo v kamen; vklesati napis na nagrobnik / ekspr. kipar je vklesal v umetnino svoja čustva
// ekspr. narediti, izoblikovati kaj v kaj sploh: razočaranje je vklesalo v njegov obraz trpke poteze
    vklesán -a -o:
    v nadzidek vklesan napis
SSKJ²
vklesávati -am nedov. (ȃ)
s klesanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vklesavati imena v kamen
// ekspr. delati, oblikovati kaj v kaj sploh: težko delo in pomanjkanje vklesavata ostre poteze v njihove obraze
SSKJ²
vklíniti se -im se dov. (í ȋ)
knjiž. vriniti se med kaj in s tem to ločiti: Madžari so se vklinili med Slovane
♦ voj. v ozkem pasu globoko prodreti na sovražnikovo območje zaradi ločitve njegovih enot v obrambi
SSKJ²
vkljúb1 prisl. (ȗ)
star. navkljub1: delati kaj komu vkljub
SSKJ²
vkljúb2 predl. (ȗ)
star., z dajalnikom kljub: vkljub oviram si je utrl pot v boljše življenje; vkljub vsemu preudarjanju ni našla izhoda / prijatelja ostaneva vkljub temu
SSKJ²
vkljúček -čka m (ȗ)
petr. delec, košček snovi, ki ga rudnina zajame pri nastajanju: določiti vrste vključkov; surov magnezij ima mnogo vključkov in primesi
♦ metal. nekovinski delec v kovinski osnovi
SSKJ²
vkljúčenost -i ž (ȗ)
stanje vključenega: okvara zaradi predolge vključenosti aparata / pisateljeva vključenost v kulturno življenje / vključenost podjetij v mednarodno trgovino
SSKJ²
vključevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vključevati: tipka za vključevanje / vključevanje električnega toka / vključevanje mladine v društva / vključevanje našega gospodarstva v mednarodno trgovino / organizirati vključevanje priseljencev v tamkajšnje življenje
SSKJ²
vključeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa: vključevati televizijski sprejemnik, ventilator s pritiskom na gumb; stroj se vključuje in izključuje avtomatsko
♦ elektr. vzpostavljati električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico
2. delati, da postane kaj sestavni del kake enote: vključevati osvojena ozemlja v svojo državo; vključevati manjša podjetja v večja
// delati, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključevati v revijo politične članke / vključevati športno vzgojo v šolsko dejavnost / vključevati rezultate analiz v raziskavo
// imeti za sestavni del: ta zakon vključuje pravico do samoodločbe / publ. tak način dela vključuje napake dopušča, povzroča
3. delati, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključevati ljudi v društva, stranke; vključevati otroke v razne izobraževalne ustanove
4. delati, da kdo sodeluje pri kaki dejavnosti: vključevati v preiskavo nove strokovnjake; vključevati mladino v raziskovanje javnega mnenja / vključevati novince v delo / vključevati koga v zabavo
    vključeváti se 
    1. postajati član kake organizacije, skupnosti: vključevati se v družbo vrstnikov / vključevati se v strokovna društva včlanjati se
    2. postajati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo: dobro se vključevati v razred, skupino
    // tvoriti s čim skladno celoto: naselje se lepo vključuje v pokrajino
    3. začenjati sodelovati pri kaki dejavnosti: vključevati se v moderna gibanja / publ. mladi se vključujejo v industrijo se zaposlujejo v njej / vključevati se v pogovor
    ●     vključevati se v promet pridruževati se vozečim vozilom na cesti
    vključujóč -a -e:
    poslušal jih je, vključujoč se kdaj pa kdaj tudi sam v pogovor
SSKJ²
vključítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vključiti: vključitev radijskega sprejemnika, štedilnika; stikalo za vključitev / vključitev v društvo, odbor / poskrbeti za vključitev bivših obsojencev v družbo / s tem je dosežena vključitev dvorca v pokrajino / vključitev nerazvitih držav v mednarodno trgovino
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vkljúčiti -im dov. (ú ȗ)
1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa: vključiti računalnik, likalnik, televizijski sprejemnik; aparat se vključi s pritiskom na gumb, s stikalom; grelec se vključi avtomatsko / vključiti električni tok
♦ elektr. vzpostaviti električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico
2. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: v podjetje so vključili več novih obratov; v to občino so vključili še nekaj okoliških vasi / nove borce so vključili v drugo četo
// narediti, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključiti pomivalni stroj med kuhinjske elemente / vključiti slovensko književnost v evropsko / vključiti rezultate analiz v raziskavo / vključiti v ceno prevoz všteti; vključiti v program nekaj pevskih točk vstaviti
3. narediti, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključiti koga v športno društvo / vključiti otroke v vzgojno-varstvene ustanove / poskušali so ga vključiti v svojo družbo
4. narediti, da kdo začne sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti v preiskavo različne strokovnjake; vključiti v razpravo nove priče / vključiti koga v igro, pogovor
    vkljúčiti se 
    1. postati član kake organizacije, skupnosti: vključiti se v družbo okoliških otrok / vključiti se v stranko včlaniti se
    2. postati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo: ni se mogel vključiti v novo sosesko
    3. začeti sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti se v akcijo; vključiti se v napredno gibanje, v sodobne politične tokove / vključiti se v delo / vključiti se v zabavo / vključiti se v pogovor
    vključívši star.:
    pospešiti delo, vključivši nove sodelavce
    vkljúčen -a -o:
    pustiti likalnik vključen; rešilni avtomobil z vključeno sireno
SSKJ²
vkljúčno prisl. (ȗ)
1. izraža, da je navedeni končni čas vključen v omejeno časovno obdobje: prošnje je treba oddati do vključno 20. januarja; tečaj bo trajal od ponedeljka do vključno sobote / publ. otrokom do vključno dvanajstega leta je vstop prepovedan do dopolnjenega trinajstega leta
2. izraža, da je kaj upoštevano v kaki količini; skupaj, vred: na tekmovanju bo vključno z našo reprezentanco sodelovalo petnajst držav / piše se tudi z vejico odbor šteje dvanajst članov, vključno s predsednikom; publ. prenočišče, vključno z zajtrkom, stane petdeset evrov prenočišče z zajtrkom
// v členkovni rabi izraža, da se kaj ne izvzema; tudi, celo: lokal je odprt vse dni vključno v nedeljo / piše se tudi z vejico raziskava obravnava pojave modernega življenja, vključno javna komunikacijska sredstva
SSKJ²
vklòp vklópa in vklôpa m (ȍ ọ́, ó)
vklopitev: pregledati napravo pred vklopom; avtomatski vklop aparata
SSKJ²
vklópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vklop ali vklopitev: vklopna ročica; štedilnik z avtomatsko vklopno uro; vklopno stikalo
SSKJ²
vklopítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vklopiti: vklopitev hladilnika; gumb, stikalo za vklopitev / vklopitev dodatnih motorjev
SSKJ²
vklopíti in vklópiti -im dov. (ī ọ̄)
1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa: vklopiti električno peč, računalnik; vklopiti s pritiskom na gumb, stikalo, tipko / vklopiti električni tok
2. s premikom mehanizma povzročiti delovanje kake priprave, stroja: vklopiti stikalo, zavoro; vklopiti žago / vklopiti avtomatsko krmarjenje
♦ elektr. vzpostaviti za krajši čas električno zvezo s stikalom; strojn. vklopiti sklopko
    vklopíti se in vklópiti se pog.
    vključiti se, vživeti se: vklopiti se v družbo
    vklópljen -a -o:
    vklopljen stroj; pustiti likalnik vklopljen
SSKJ²
vklópljenje -a s (ọ̑)
vklopitev: vklopljenje peči, stroja / vklopljenje električnega toka
SSKJ²
vknjížba -e ž (ȋ)
1. fin. zapis poslovnega dogodka v konto: vknjižba izdaje blaga / pregledati vknjižbe
2. pravn. dokončni vpis sprememb v zemljiški knjigi na podlagi listin: vknjižba dolga na posestvo; vknjižba lastninske pravice novega lastnika
SSKJ²
vknjiževáti -újem nedov. (á ȗ)
fin. knjižiti: sproti vknjiževati naročila
SSKJ²
vknjížiti -im dov. (í ȋ)
1. fin. zapisati poslovni dogodek v konto: vknjižiti izdajo blaga, naročilo / vknjižiti pošiljko / sproti vknjižiti vse izdatke
2. pravn. dokončno vpisati spremembe v zemljiški knjigi na podlagi listin: vknjižiti dolg na posestvo; vknjižiti spremembo lastnika
SSKJ²
vkodírati -am dov. (ȋ)
vpisati določene podatke, informacije kam v obliki kode: vkodirati grafične in tekstovne podatke v elektronsko sporočilo; vkodirati podnaslove v filme / del informacij iz kratkoročnega spomina se vkodira v dolgoročni spomin; vkodirati si pomemben spomin v zavest
SSKJ²
vkomponírati -am dov. (ȋ)
knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa; vstaviti, vgraditi: vkomponirati spomenik v naravno okolje / zgodbo je v celoti vkomponiral v roman / v pripoved rad vkomponira osebne spomine
    vkomponíran -a -o:
    spomenik z vkomponiranimi lesenimi elementi; dobro, slabo vkomponiran
SSKJ²
vkòp vkópa m (ȍ ọ́)
glagolnik od vkopati: pred vkopom drogov so teren dobro utrdili / čas, določen za vkop čete; ukaz za vkop
♦ grad. široko korito, izkopano v teren, navadno zaradi graditve prometne poti
SSKJ²
vkopáti vkópljem tudi -ám dov., vkôplji vkopljíte tudi vkôpaj vkopájte; vkôpal (á ọ́, ȃ)
dati, položiti kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasuti: vkopati cevi, električne vode
// dati, položiti spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasuti, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopati mejnike; vkopati drog dva metra globoko / sadike za nekaj časa vkopljemo
● ekspr. skrbi so mu vkopale v čelo globoke gube naredile; ekspr. vkopala je svoj obraz v dlani skrila
    vkopáti se 
    1. zaradi padca, teže prodreti v tla in se delno zakriti: sidro se je z enim krakom vkopalo v dno
    2. voj. narediti, skopati strelske jarke in se namestiti vanje: vojaki so se vkopali; vkopati se do pasu / vkopati se v jarke, okope
    ♦     alp. narediti si zavetišče v snegu
    vkopán -a -o:
    močen veter je izruval vkopane drogove; vojaki, vkopani do pasu; obstati kakor vkopan negibno, togo
SSKJ²
vkopávanje -a s (á)
glagolnik od vkopavati: vkopavanje mejnikov / določiti kraj za vkopavanje čete
SSKJ²
vkopávati -am nedov. (ȃ)
dajati, polagati kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasipati: vkopavati kanalizacijske cevi, električne vode
// dajati, polagati spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasipati, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopavati kole v vinogradu; vkopavati stebre
    vkopávati se 
    1. zaradi padca, teže prodirati v tla in se delno zakrivati: pregrade so se vedno globlje vkopavale v tla
    2. voj. delati, kopati strelske jarke in se nameščati vanje: na povelje so se začeli vojaki vkopavati
SSKJ²
vkorákanje -a s (ȃ)
glagolnik od vkorakati: zmagovalce so ob vkorakanju na stadion navdušeno pozdravili
SSKJ²
vkorákati -am dov. (ȃ)
korakajoč priti v kaj: nastopajoči so vkorakali v dvorano / vkorakati na stadion
● ekspr. tuje čete so vkorakale v deželo jo zasedle
SSKJ²
vkováti vkújem dov. (á ú)
1. s kovanjem pritrditi v kaj: vkovati okrasne obroče na sprednjo stran skrinje; pren., ekspr. njegov osorni glas ga je kar vkoval v tla
// s kovanjem narediti v kaj: vkovati grb, podobo v kovanec
// ekspr. z zelo močnim vplivom narediti, da kdo ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: s prestrogo vzgojo so vkovali vanj pokorščino in ponižnost / vojna leta so vkovala v ljudi strah in nezaupanje
2. nekdaj s kovanjem narediti, da kaj obdaja roke, noge koga, da se ne more svobodno gibati: vkovati obsojenca / vkovati komu roke in noge / vkovati upornike v okove / sužnje so vkovali na skupno verigo
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj tesno obdaja kaj, navadno kot ovira: reka je zamrznila in ladjo vkovala v led / huda zima je potok vkovala v led potok je zamrznil
    vkován -a -o:
    vkovani ujetniki; biti vkovan v okove, verige
SSKJ²
vkràj tudi v kràj prisl. (ȁ)
star. proč, (v)stran: bežati, iti, umakniti se vkraj / živeti enolično in vkraj od raznih prireditev / odrezati, odsekati vkraj / to je treba dati vkraj prenehati se ukvarjati s tem; pospraviti; golazen vkraj spraviti pobiti, uničiti; vkraj vreči zavreči, odvreči / vkraj, nepridiprav izgini, s poti
● star. zvezde gredo vkraj ugašajo; star. iti vkraj spat
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vkráju tudi v kráju prisl. (ā)
star., v zvezi biti vkraju miniti, končati se: noč bo kmalu vkraju / veseli smo, da je ta nevarnost vkraju
// biti opravljen, končan: hiteti moram, da bo delo vkraju
SSKJ²
vkrcalíšče -a s (í)
kraj, prostor za vkrcanje: počakati na vkrcališču
SSKJ²
vkŕcanje -a s (r̄)
glagolnik od vkrcati: določiti kraj in čas vkrcanja; vkrcanje potnikov; dovoljenje za vkrcanje / vkrcanje prtljage
SSKJ²
vkŕcati -am dov. (r̄)
spraviti koga s kopnega na ladjo: vkrcati potnike / vkrcati izletnike na ladjo; vkrcati brodolomce v rešilne čolne
// publ. naložiti, natovoriti (na ladjo): vkrcati blago, tovor; topove so že vkrcali
    vkŕcati se 
    stopiti, oditi s kopnega na ladjo: ko so se potniki vkrcali, je ladja odplula; vkrcati se v Kopru / skrivaj se vkrcati na ladjo / vkrcati se za Ameriko
    // stopiti, oditi v letalo: stevardesa počaka, da se potniki vkrcajo
    ●     šalj. izletniki so se vkrcali na vlak so vstopili v vlak; šalj. vkrcala sta se v podstrešno sobico vselila
    vkŕcan -a -o:
    teža vkrcanega tovora; brodolomci so že vkrcani
SSKJ²
vkrcávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vkrcavati: vkrcavanje potnikov / vkrcavanje tovora
SSKJ²
vkrcávati -am nedov. (ȃ)
spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcavati ujetnike, vojake / vkrcavati na ladjo
// publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcavati vojaško opremo, orožje / vkrcavati vodo v čolne
    vkrcávati se 
    stopati, odhajati s kopnega na ladjo: potniki se vkrcavajo
    // stopati, odhajati v letalo: stevardesa jih je pripeljala do letala in začeli so se vkrcavati
SSKJ²
vkrceválec -lca [ʍkərcevau̯ca tudi ʍkərcevalca] m (ȃ)
navt. delavec, ki skrbi za nalaganje, natovarjanje blaga, tovora na ladjo: dogovor med ladjarji in vkrcevalci
SSKJ²
vkrceválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vkrcevanje: vkrcevalne naprave / določiti vkrcevalno mesto vkrcevališče
SSKJ²
vkrcevalíšče -a s (í)
kraj, prostor za vkrcevanje: urediti vkrcevališče
SSKJ²
vkrcevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vkrcevati: vkrcevanje potnikov
SSKJ²
vkrceváti -újem nedov. (á ȗ)
spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcevati begunce
// publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcevati tovor, žito na ladje
    vkrceváti se 
    stopati, odhajati s kopnega na ladjo: izletniki so se vkrcevali v čolne
    // stopati, odhajati v letalo: potniki za zadnji polet se vkrcujejo
SSKJ²
vkréber [ʍkrebər] prisl. (ẹ̑)
navkreber: iti, lesti vkreber
SSKJ²
vkríž prisl. (í)
star. navzkriž, križem1: dati, zložiti vkriž
● star. to mi hodi vkriž povzroča težave
SSKJ²
vkúhati -am dov. (ú ȗ)
s kuhanjem konzervirati: vkuhati breskve, češnje, fižol; vkuhati sadje, zelenjavo za zimo
    vkúhan -a -o:
    postreči z vkuhanim sadjem
SSKJ²
vkuhávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vkuhavati: vkuhavanje hrušk, sadja / kozarci za vkuhavanje
SSKJ²
vkuhávati -am nedov. (ȃ)
s kuhanjem konzervirati: vkuhavati breskve; vkuhavati sadje za zimo
SSKJ²
vkùp prisl. (ȕ)
skupaj: držati prste vkup; stiskali so se vkup, da jih ni zeblo / pog. sklicati, zbrati (se) vkup sklicati, zbrati (se) / pogosto so bili vkup; učiti se, živeti vkup s kom / v medmetni rabi: otroci, vkup, zdaj je pravi čas; geslo kmečkih upornikov le vkup, le vkup, uboga gmajna / vse vkup se mu je zdelo smešno
● pog., ekspr. to boš sam zmogel, dosti te je vkup si velik, močen; pog. to ni vse vkup nič izraža nezadovoljstvo, nestrpnost; pog. vsi učenci v razredu držijo vkup se razumejo, med seboj podpirajo; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote; pog. denar ti kar vkup leti ga na lahek način zaslužiš; pog. tako sva tudi midva prišla vkup se spoznala, se zbližala; pog. kar boš vkup spravil, ti bodo vzeli zbral, privarčeval; pog. gliha vkup štriha ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro razumejo
SSKJ²
vkúpaj prisl. (ȗ)
star. skupaj: biti, živeti vkupaj; vkupaj sva hodila v šolo
SSKJ²
vkúpe prisl. (ȗ)
star. skupaj: biti, hoditi, živeti vkupe / malo potrpite vsi vkupe
SSKJ²
vkúpen -pna -o prid. (ȗ)
star. skupen: vkupno delo / vkupne koristi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vkúpnost -i ž (ȗ)
star. skupnost: delati za dobro vkupnosti / narodna, šolska vkupnost
● star. druži ju veliko vkupnosti skupnih lastnosti, stvari
SSKJ²
vkváčkati -am dov. (ȃ) obrt.
1. s kvačkanjem vstaviti: vkvačkati kroge, zvezde v prt
2. s kvačkanjem narediti v kaj: v isto mesto vkvačkamo dva stebrička
SSKJ²
vláča -e ž (á)
1. agr. orodje iz med seboj z verigami ali gibljivimi členi povezanih lesenih ali z železom okovanih prečk za ravnanje zemlje: z vlačo ravnati brazde
2. mn., nar. priprava iz skupaj zvezanih vej za spravljanje sena, stelje v dolino: narediti vlače
SSKJ²
vláček -čka m (ȃ)
vlakec: vlaček odpelje čez pol ure / otrok se igra z vlačkom
SSKJ²
vláčen -čna -o prid. (ā)
star. vlečljiv: vlačna sredica slabo pečenega kruha / vlačno blago raztegljivo / vlačen les prožen, žilav
● zastar. vlačna žival vlečna žival
SSKJ²
vláčenica -e ž (ā)
agr. z zemljo pokrita rozga, ki požene korenine: razmnoževati trto z vlačenicami
SSKJ²
vláčenje -a s (á)
glagolnik od vlačiti: vlačenje ladij / vlačenje hlodov iz gozda / vlačenje po policiji / vlačenje z različnimi branami
SSKJ²
vlačílec -lca [wlačilca in wlačiu̯ca; tretji pomen wlačiu̯ca] m (ȋ)
1. vozilo za vleko vozil brez lastnega pogona: vlačilcu se je med vožnjo odpel priklopnik; voznik vlačilca
♦ voj. vlačilec topa
2. navt. ladja za vleko, reševanje ladij: vlačilec je ladjo spravil v pristanišče; morski, rečni vlačilec; krmar vlačilca
3. kdor kaj vleče: vlačilci vozičkov v rudniku
SSKJ²
vlačílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vlačenje ali vlečenje: vlačilni čoln; vlačilna vrv
♦ agr. vlačilna motika motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja; navt. vlačilna steza steza na rečnem bregu za vprego, ki vleče ladjo proti toku; rib. vlačilna mreža mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu
SSKJ²
vlačílka -e ž (ȋ)
rib. ribiška ladja, ki vleče vlačilno mrežo: vlačilka spušča mrežo v vodo
♦ teh. (vrv) vlačilka vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi; vlečna vrv
SSKJ²
vlačíti in vláčiti -im nedov. (ī á)
1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče
2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode
3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal
4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi
5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi
6. nar. branati: orati in vlačiti
● ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati
    vlačíti se in vláčiti se
    1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh
    2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca
    3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil
    4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini
    5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači
    6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami
SSKJ²
vlačljív -a -o prid. (ī í)
star. vlečljiv: testo je vlačljivo
SSKJ²
vlačljívost -i ž (í)
star. vlečljivost: vlačljivost krušne sredice
SSKJ²
vlačníca -e ž (í)
rib. vlačilna mreža: lov z vlačnico / mreža vlačnica
SSKJ²
vlačník -a m (í)
star. vlačilec: vlačniki in potiskači vozičkov
SSKJ²
vlačúga -e ž (ú)
1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: biti vlačuga; pristaniška vlačuga
2. slabš. ženska, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: ta vlačuga ga je že večkrat prevarala / kot psovka vlačuga umazana; star., kot luteranska psovka za katoličane vlačuga babilonska
3. mn., nar. kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: na vlačugah je vozil seno
SSKJ²
vlačúganje -a s (ȗ)
glagolnik od vlačugati se: pijančevanje in vlačuganje
SSKJ²
vlačúgar -ja m (ȗ)
1. moški, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: vlačugarji in vlačuge
2. slabš. moški, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: bil je vlačugar in pijanec / kot psovka prekleti vlačugar
SSKJ²
vlačúgarica -e ž (ȗ)
slabš. vlačuga: zmerjal jo je z vlačugarico
SSKJ²
vlačugáriti se -im se nedov. (á ȃ)
slabš. vlačugati se: brez sramu se vlačugari
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vlačúgarski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na vlačuge, vlačugarje ali vlačugarstvo: vlačugarsko življenje / vlačugarska ženska
SSKJ²
vlačúgarstvo -a s (ȗ)
dejavnost vlačug ali vlačugarjev: brezposelno točajko so obsodili vlačugarstva / vsem je bilo znano njegovo vlačugarstvo
SSKJ²
vlačúgati se -am se nedov. (ȗ)
1. opravljati spolne odnose za plačilo: ženska se vlačuga
2. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: njen mož se vlačuga in pijančuje
SSKJ²
vlačúgica -e ž (ú)
ekspr. vlačuga: mlada vlačugica
SSKJ²
vlačúlje -čúlj ž mn. (ú ȗ)
nar. kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: naložiti seno na vlačulje
SSKJ²
vláda -e ž (ȃ)
1. organ, ki ima vrhovno izvršilno oblast v državi: sestaviti vlado; stranka je zastopana v vladi; nova vlada; organi, predsednik vlade / koalicijska vlada v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank; socialistična vlada; začasna vlada / zamenjati vlado
// navadno s prilastkom najvišji upravni organ v upravni enoti: deželna, pokrajinska vlada
2. vladanje: v času vlade zadnjega kralja
● zastar. vzeti komu vlado oblast; pog. vlada v senci ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah
SSKJ²
vladálec -lca [tudi wladau̯ca] m (ȃ)
zastar. vladar: pravičen vladalec
SSKJ²
vládanje -a s (ā)
glagolnik od vladati: parlament sodeluje pri vladanju; način vladanja
SSKJ²
vladár -ja m (á)
kdor vlada: biti, postati vladar; postaviti koga za vladarja; mogočen vladar; oblast vladarja
● letni vladar v astrologiji planet, ki v letu med dvema zaporednima pomladanskima enakonočjema odločilno vpliva na razmere na Zemlji, zlasti vremenske; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi
SSKJ²
vladaríca -e ž (í)
ženska, ki vlada: vladarica je napovedala vojno; britanska, egipčanska, ruska vladarica; mogočna, odločna vladarica / nesporna vladarica morij, sveta / ekspr. bila je vladarica njegovega srca
SSKJ²
vladáriti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. vladati: kdo vse je že vladaril tej deželi / v kuhinji vladari žena
SSKJ²
vladárjev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vladarja: vladarjeva oblast / vladarjevo ustoličenje
SSKJ²
vladárka -e ž (á)
vladarica: sposobna političarka in pogumna vladarka / absolutna, nesporna vladarka svetovnega smučanja
SSKJ²
vladárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vladarje: vladarska palača / vladarske pristojnosti
SSKJ²
vladárstvo -a s (ȃ)
star. vladanje: ljudje še pomnijo čas njegovega vladarstva
// območje vladanja: veliko vladarstvo
SSKJ²
vládati -am nedov. (ā)
1. odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v državi: takrat je vladal kralj; vladati deželi; vladati ljudstvu; absolutistično, parlamentarno vladati; pren., ekspr. v hiši je vladal mož; ljubezen in lakota vladata svetu
2. biti splošno razširjen: v deželi vlada blagostanje; nad zapuščeno vasjo je vladal mir; pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje / med nami je vladalo veselo razpoloženje; za knjigo je vladalo veliko zanimanje / ekspr. ko so prišli v mesto, je že vladala noč bila
3. star. voditi1, usmerjati: vladal je vprežni par konj s hi in bistahor / lastnica z veliko umnostjo vlada hotel
● zastar. spretno vlada z našim jezikom obvlada naš jezik; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
    vládati se zastar., v zvezi s po
    delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo; ravnati se: po tem zgledu se bomo vladali / ne zna se vladati se vesti
    vladajóč -a -e:
    vladajoči knez; vladajoča stranka
    ♦     gozd. vladajoče drevo drevo, ki ima višjo krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega; sam.: koristi vladajočih
    vládan -a -o:
    vladani sloji; sam.: sodelovanje vlade z vladanimi
SSKJ²
vladavína -e ž (í)
1. navadno s prilastkom politična ureditev: ustavna vladavina je zamenjala absolutizem; parlamentarna vladavina; oblika vladavine
2. vladanje: predsednik je po petnajstih letih vladavine odstopil / zakonitost pomeni zahtevo po vladavini pravice
● knjiž. ni priznal nobene vladavine oblasti
SSKJ²
vláden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vlado: vladna palača; vladna ustanova / vladni ukrepi za oživitev gospodarske dejavnosti; vladna politika / vladna delegacija / vladna koalicija dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi; vladna stranka stranka, ki ima sama ali z drugimi strankami izvršilno oblast
SSKJ²
vladíka -e tudi -a m (í)
1. nekdaj, v črnogorskem okolju vladar, ki je hkrati predstojnik cerkvenoupravne enote svoje države: vladika je sklical posvetovanje na Cetinju / vladika Njegoš
2. vznes. škof: sprejem pri vladiki
SSKJ²
vladikovína -e ž (í)
vznes. škofija: sedež vladikovine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vládin -a -o prid. (ȃ)
vladen: podpirati vladine odločitve
SSKJ²
vládinovec -vca m (ȃ)
zastar. pristaš vlade: kot vladinovec je govoril nemško
SSKJ²
vladohlépen -pna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. ki hlepi po vladanju: vladohlepen človek
SSKJ²
vladohlépnost -i ž (ẹ́)
knjiž. lastnost človeka, ki hlepi po vladanju: očitati komu vladohlepnost
SSKJ²
vladožêljen -jna -o prid. (é ē)
knjiž. željen vladanja: domišljav in vladoželjen človek
SSKJ²
vladožêljnost -i ž (é)
knjiž. lastnost človeka, željnega vladanja: storiti kaj iz vladoželjnosti
SSKJ²
vlága -e ž (á)
manjša količina tekočine, zlasti vode, na površini česa, v čem: vlaga prodira, pronica skozi steno; vlaga se širi v parket; navzeti se vlage; izločati, sprejemati, vpijati vlago; prepereti od vlage; biti občutljiv za vlago; zaščititi stavbo pred talno vlago / ekspr. v očeh je začutil vlago solze
// vodna para v zraku: zrak je nasičen z vlago / zračna vlaga
♦ fiz. higroskopska vlaga ki jo vpije snov iz zraka; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; relativna vlaga razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi
SSKJ²
vlagálec -lca [wlagau̯ca tudi wlagalca] m (ȃ)
1. delavec, ki vlaga: vlagalec sadja v zaboje
2. vlagatelj: vlagalec je dvignil svoj denar / vlagalec pritožbe
SSKJ²
vlagálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vlaganje: vlagalna priprava / vlagalni sistem
SSKJ²
vlagálka -e [wlagau̯ka tudi wlagalka] ž (ȃ)
delavka, ki vlaga: v tiskarni opravljati delo vlagalke
SSKJ²
vlagálnik -a m (ȃ)
teh. priprava za vlaganje: vložiti pole v vlagalnik tiskarskega stroja
♦ agr. vlagalnik gnoja del pluga za spravljanje raztrošenega gnoja v brazdo
SSKJ²
vláganje -a s (ȃ)
glagolnik od vlagati: vlaganje filma v aparat / vlaganje sadja; kozarci za vlaganje / vlaganje prihrankov v delnice / povečati vlaganja v kmetijstvo; investicijsko vlaganje / vlaganje ribjega zaroda
SSKJ²
vlagátelj -a m (ȃ)
kdor vlaga: izplačati vlagateljem obresti / obvestiti vlagatelja o postopku; vlagatelj pritožbe / podatki so vzbudili zanimanje tujih vlagateljev
SSKJ²
vlagáteljica -e ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki vlaga: vlagateljice v delnice; sredstva zasebnih vlagateljic / vlagateljica je dopolnila svojo zahtevo; pritožba vlagateljice; nastopati kot vlagateljica pobude / dolgoročne tuje vlagateljice; država kot pomembna, velika vlagateljica
SSKJ²
vlágati -am nedov. (ȃ)
1. dajati kaj v notranjost česa: vlagati film v kaseto; vlagati listke v škatlo / vlagati stekla v okvire / vlagati snope v kozolec
♦ rač. vlagati disketo v disketno enoto
2. dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vlagati gobe, hruške; vlagati v kis; vlagati za zimo
3. dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci; vlagati v vložišču
4. dajati denar kam, da se poveča njegova količina: vlagati prihranke v banko / vlagati denar v delnice
5. uporabljati denar za povečanje premoženja: veliko vlagati / vlagati denar v nepremičnine
6. ekon. uporabljati del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: vlagati v kmetijstvo, rudarstvo
7. rib. spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vlagati ribe v zunanje bazene
● publ. vlagati vse sile v kaj zelo se za kaj truditi, si prizadevati; publ. v delo vlagajo veliko truda pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo
    vlágan -a -o:
    v razvoj industrije vlagana sredstva
SSKJ²
vlagoljúben -bna -o prid. (ú ū)
knjiž. ki uspeva na vlažnih tleh: vlagoljubna rastlina
SSKJ²
vlagomér -a m (ẹ̑)
meteor. priprava za merjenje relativne vlage v zraku; higrometer: vlagomer in toplomer
SSKJ²
vlák -a m (ȃ)
1. vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče lokomotiva: vlak (se) iztiri, odpelje; vlaki se križajo na postaji; vlak že prihaja, ekspr. sopiha; ujeti, zamuditi vlak; potovati, voziti se z vlakom; odhod, prihod vlaka / natovarjati, raztovarjati vlak; vstopiti v vlak / ekspresni vlak brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki; električni, motorni vlak; lokalni vlak ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; nagibni vlak z nagibnim sistemom, ki omogoča, da se zgornji del vagona nagne za osem stopinj; pospešeni vlak potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na vseh postajah; potniški, tovorni vlak / muzejski vlak vlak iz 19., 20. stoletja, navadno s parno lokomotivo, ki na določenih relacijah vozi v turistične namene
2. večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste: golobji vlak; vlak rib / ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih
// ekspr. večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov: vlak vozov se premika po cesti / vlak sankarjev se je spustil po pobočju
3. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: kolovoz je bil zglajen od vlakov / oče z vilami naklada vlak
● ekspr. bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico nemudoma, takoj; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost
♦ gled. vlak odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme; voj. oklepni vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. maršrutni vlak ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora; mešani vlak iz potniških in tovornih vagonov; nabiralni vlak ki prevaža tovor med postajami; odpravnik vlakov
SSKJ²
vláka -e ž (á)
1. star. vlečenje: mula je bila vajena nošnje, ne pa vlake / pomagati pri vlaki brananju
2. gozd. žlebasta vdolbina v tleh za spravljanje lesa do gozdne ceste, skladišča: po vlakah so spravili hlode k cesti
3. lov. sled, ki se naredi z vlečenjem uplenjene živali po tleh, da se pes po njej uči iskati obstreljeno žival: spustiti psa na začetku vlake
4. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: vpregel se je v veliko vlako sena in jo zvlekel k svislim / povezati veje v vlako
SSKJ²
vlákar -ja m (ȃ)
ekspr. kdor se redno vozi z vlakom na delo, v šolo: v razredu je več vlakarjev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vlákec -kca m (ȃ)
1. ekspr. manjšalnica od vlak: dvakrat na dan pripelje mimo vlakec / turistični vlakec vlakec za prevoz turistov
2. igrača, ki predstavlja vlak: otrok se igra z vlakcem
SSKJ²
vlákence -a [wlakənce] s (ā)
manjšalnica od vlakno: opazovati vlakence pod mikroskopom
SSKJ²
vláknast -a -o prid. (á)
1. ki je iz vlaken: vlaknasta snov / vlaknasto meso z opaznimi, vidnimi vlakni
♦ les. vlaknasta plošča vlaknena plošča
2. ekspr. tanek kot vlakno: vlaknaste korenine
SSKJ²
vláknat -a -o prid. (ȃ)
1. ki je iz vlaken: vlaknata plast kokosovega oreha; vlaknata snov / vlaknato meso z opaznimi, vidnimi vlakni
♦ les. vlaknata plošča vlaknena plošča
2. ekspr. tanek kot vlakno: vlaknati izrastki
SSKJ²
vlaknén -a -o prid. (ẹ̄)
ki je iz vlaken: vlaknena snov
♦ les. vlaknena plošča plošča, narejena pod pritiskom iz lesnih vlaken in fenolnih smol, lepil
SSKJ²
vlaknénka -e ž (ẹ̄)
les. žarg. vlaknena plošča: izdelovanje vlaknenk
SSKJ²
vlaknína -e ž (ī)
1. vlaknata ogrodna snov rastlinskih celičnih sten: sadje vsebuje tudi vlaknino; količina vlaknine v krmi
// teh. vlaknata snov, ki se uporablja za izdelovanje tekstilnih vlaken, papirja: predelovati vlaknine; vlaknina rastlinskega izvora; izdelava vlaknin / naravne, umetne vlaknine; poliamidne vlaknine / tekstilne vlaknine
2. biol. vlaknata snov v strjeni krvi, nastala iz fibrinogena:
SSKJ²
vlákno -a s (á)
podolgovat, tanek delec snovi kot sestavina
a) prediva, niti, tkanine: spresti nit iz vlaken; puliti vlakna iz povesma; dolga, kratka vlakna; debelina, dolžina vlaken / bombažna, lanena vlakna; kemična umetno narejena iz kemičnih, umetnih ali naravnih snovi, sintetična vlakna umetno narejena iz kemičnih, umetnih snovi; kokosova vlakna; listna, semenska vlakna; naravna, umetna vlakna / tekstilna vlakna / optično vlakno tanko upogljivo stekleno vlakno, ki se uporablja za prenos svetlobnega signala
b) rastline, živalskega, človeškega telesa: rezati meso prečno na vlakna; žagati les v smeri vlaken
● ekspr. poznati kaj do zadnjega vlakna zelo dobro; ekspr. biti komu do zadnjega vlakna zvest zelo, popolnoma
♦ anat. mišično vlakno; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; bot. vlakno podolgovata celica z olesenelo ali celulozno membrano; kem. poliamidna vlakna; med. vlakno podolgovat, tanek tkivni delec; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile; steklena vlakna narejena iz omehčanega stekla
SSKJ²
vláknocemènt -ênta m (á-ȅ á-é)
z vlakni armirani cement: vlaknocement je zdravju in okolju neškodljiv; izdelki, plošče iz vlaknocementa
SSKJ²
vláknocemênten -tna -o prid. (á-ē)
nanašajoč se na vlaknocement: vlaknocementni izdelki; vlaknocementna kritina, plošča
SSKJ²
vlaknovína -e ž (í)
vlaknina: uporaba vlaknovin
SSKJ²
vlákoven in vlakôven -vna -o prid. (ȃ; ō)
nanašajoč se na vlak: vlakovni promet / vlakovne zveze
♦ žel. vlakovni odpravnik delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka; vlakovna kompozicija vlak
SSKJ²
vlakovódja -e tudi -a m (ọ̑)
kdor skrbi za pravilno tehnično sestavo vlaka in vodi osebje: vlakovodja tovornega vlaka
SSKJ²
vlámljanje -a s (á)
glagolnik od vlamljati: zalotiti koga pri vlamljanju; povzročati ropot z vlamljanjem; orodje, priprava za vlamljanje
SSKJ²
vlámljati -am nedov. (á)
s silo, na neustrezen način odpirati kaj zaklenjenega, zapahnjenega: ne vlamljajte, saj se bo našel ključ; vlamljati s posebnim orodjem / vlamljati vrata / vlamljati ključavnico
// navadno s prislovnim določilom s takim odpiranjem prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi navadno ponoči vlamljajo v stanovanja / mladoletniki so vlamljali v avtomobile
// s takim odpiranjem prihajati kam sploh: vlamljati v lastno hišo, stanovanje
SSKJ²
vlás -ú in -a m, mn. vlasjé (ȃ)
zastar. las1: njegovi vlasje so sivi
SSKJ²
vlásovec -vca m (ȃ)
med drugo svetovno vojno pripadnik iz sovjetskih vojnih ujetnikov sestavljenih enot sovjetskega generala Andreja Vlasova, ki se je predal nemškemu okupatorju: vlasovci so ga ubili; oddelek vlasovcev
SSKJ²
vlastelín -a m (ȋ)
knjiž. zemljiški gospod: mogočen vlastelin
SSKJ²
vlastodŕžec -žca m (ȓ)
zastar. oblastnik: vojaški vlastodržci
SSKJ²
vlasúlja -e ž (ú)
zastar. lasulja: nositi vlasuljo
♦ zool. voščena vlasulja bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami; voščena vetrnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vláški -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na Vlahe: vlaška naselbina / krščanski vlaški staroselci
2. zastar. italijanski: dobro govoriti vlaški jezik
SSKJ²
vlát -í ž (ȃ)
nar. prekmursko lat1: odtrgati vlat / krmiti z vlatmi s (koruznimi) storži
SSKJ²
vlážen -žna -o prid., vlážnejši (á ā)
1. ki je (delno) pokrit z manjšo količino tekočine, zlasti vode: vlažen asfalt, tlak; vlažen od potu, rose
// ki je prepojen z manjšo količino tekočine, zlasti vode: vlažen robec; vlažna mivka; vlažna stena; perilo je še vlažno
// ekspr. znojen: obrisati si vlažno čelo; od strahu vlažne dlani
// ekspr. solzen: od ganjenosti vlažne oči / odgovarjati z vlažnim glasom
2. ki ima precej vlage: vlažen gozd, travnik; zemlja je še vlažna; vlažna tla / vlažen mraz, veter, zrak / noči so bile precej vlažne / vlažen prostor
// pri katerem padavine presegajo izhlapevanje: vlažen letni čas, mesec; vlažno podnebje
3. med. pri katerem se pojavlja izcedek: vlažni ekcem; vlažna gangrena
♦ alp. vlažni plaz plaz vlažnega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino
    vlážno prisl.:
    oči se mu vlažno svetijo; vlažno topel prostor / v povedni rabi zunaj je bilo vlažno; sam.: ta rastlina dobro uspeva na vlažnem
SSKJ²
vláženje tudi vlažênje -a s (á; é)
glagolnik od vlažiti: naprava za vlaženje zraka
SSKJ²
vlažílec -lca [wlažilca in wlažiu̯ca] m (ȋ)
1. priprava za vlaženje: uporabljati vlažilec pri likanju; vlažilec zraka
2. delavec, ki skrbi za vlaženje: vlažilec tobaka
SSKJ²
vlažílen -lna -o prid. (ȋ)
ki je za vlaženje: vlažilna naprava
♦ kozm. vlažilna krema
SSKJ²
vlažílnik -a m (ȋ)
priprava za vlaženje: vlažiti z vlažilnikom
SSKJ²
vlážiti -im tudi vlažíti -ím nedov., vlážil (á ȃ; ī í)
delati kaj vlažno: vlažiti perilo / izhlapevajoča voda vlaži zrak
    vlážiti se tudi vlažíti se
    postajati vlažen: stene so se začele vlažiti / ekspr. oči so se mu vlažile solzile
SSKJ²
vlážnost -i ž (á)
1. lastnost vlažnega: vlažnost rok je lahko znak bolezni
2. vlaga: vlažnost se širi po ometu; opeka vpija vlažnost iz zemlje / te rastline uspevajo v krajih z zadostno zračno vlažnostjo
♦ meteor. absolutna vlažnost množina vodne pare na 1 m3 zraka; relativna vlažnost razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi
SSKJ²
vlážnosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na vlažnost: temperaturne in vlažnostne spremembe / v takih vlažnostnih razmerah žito hitreje zori
SSKJ²
vléčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vleko ali vlečenje: vlečna moč motorja / vlečna ladja; vlečna žival; vlečno vozilo / vlečna veriga
♦ avt. vlečna služba služba, ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; gastr. vlečno testo testo iz moke, vode in malo maščobe, ki se da zelo tanko razvaljati in razvleči; rib. vlečna mreža mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu; teh. vlečna sila; vlečna vrv; žel. vlečna služba služba, ki skrbi za vleko vlakov
SSKJ²
vléčenje -a s (ẹ́)
glagolnik od vleči: vlečenje je težje kot potiskanje; vlečenje pokvarjenega vozila / vlečenje črt s svinčnikom
SSKJ²
vléči vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́)
1. s silo, usmerjeno proti sebi
a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca
2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike
5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal
6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih vleci
7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev
b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo
8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
// z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati
10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče
12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči
14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali
15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel
17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče
18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo
20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo
21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; pog. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
♦ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine
    vléči se 
    1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo
    2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh
    3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki
    4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo
    5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber
    6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja
    7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval
    8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje
    ●     kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del
    vlekóč -a -e:
    otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko
    vléčen -a -o:
    vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo
SSKJ²
vléčka -e ž (ẹ̑)
del svečanega oblačila, navadno ženskega, ki se zadaj vleče po tleh: pridržala je vlečko z levico; poročna obleka z vlečko
// ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: letala so puščala za seboj vlečko dima
SSKJ²
vléčkar -ja m (ẹ̑)
kdor nosi, drži vlečko: vlečkarji so mirno stopali za nevesto
SSKJ²
vlečljív -a -o prid. (ī í)
ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz; testo mora biti vlečljivo
♦ agr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline
SSKJ²
vlečljívost -i ž (í)
lastnost vlečljivega: vlečljivost medu
♦ agr. bolezen vina, pri kateri je vino gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline
SSKJ²
vléčnica -e ž (ẹ̑)
1. žičnica na smučišču, ki vleče smučarje navkreber tako, da drsijo s smučmi po snegu: vlečnica danes ne obratuje; postaviti vlečnico; peljati se z vlečnico; prenosna vlečnica / smučarska vlečnica
2. rib. vlačilna mreža: ribolov z vlečnicami / mreža vlečnica
SSKJ²
vlèk vléka m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od vleči: vlek mreže po rečnem dnu
2. gibanje, premikanje zraka po kanalih, vodih zaradi razlik v temperaturi, tlaku: uravnavati vlek; dober, slab vlek; vlek v dimniku, jašku / zračni vlek
3. navt. manjši ladji ali splavu podobno vozilo brez lastnega pogona za prevoz tovora po reki: vlačilec vleče dva vleka / rečni vlek
♦ teh. naravni vlek pokončni vlek zaradi razlik v temperaturi; umetni vlek povzročen s kako pripravo, ventilatorjem
SSKJ²
vléka -e ž (ẹ̑)
1. glagolnik od vleči: vleka poškodovanega vozila; vleka s konjem; vrv za vleko
2. navadno s prilastkom kar kaj vleče (za seboj): jadralno letalo se je odpelo od vleke
3. ed., žel., navadno s prilastkom naprave, ki omogočajo vožnjo vlaka: dizelska vleka je izpodrinila parne lokomotive; proga z električno vleko / na tej postaji se vleka menja / služba za vleko
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vlekáč -a m (á)
rib. ribič, ki vleče mrežo na obalo:
SSKJ²
vlepíti in vlépiti -im, tudi vlépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
z lepljenjem pritrditi v kaj: vlepiti fotografije v album
SSKJ²
vlépljati -am nedov. (ẹ́)
z lepljenjem pritrjevati v kaj: vlepljati slike v zvezek
SSKJ²
vlésti se vlézem se dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z lezenjem priti v kaj: muhe so se vlezle v špranje
2. počasi tekoč, polzeč se razširiti v notranjost česa: barva se vleze v razpoke; pren., ekspr. mraz se vleze v kosti
SSKJ²
vlíkati -am dov. (ȋ)
z likanjem narediti v kaj: vlikati gube
SSKJ²
vlíti vlíjem dov. (í)
1. spraviti kaj tekočega v kaj: vliti mleko v lonec; vliti sok, vino v steklenico; vliti žganje v čaj / vliti alkohol na rano zliti; pren. znanja se ne da kar vliti v glavo
♦ teh. vliti tekočo kovino v formo
2. ekspr. povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: vliti komu pogum; s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših; zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev; s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost / počitek mu je vlil novih moči; to je vlilo njegovemu srcu miru ga je pomirilo; dogodek jim je vlil strah v kosti, srce jih je prestrašil, vznemiril; vliti komu tolažbo v srce ga potolažiti
// povzročiti, da kaj postane značilnost česa: avtor je vlil v razpravo precej realizma
● ekspr. jabolčnik je kar vlil vase hitro, v velikih požirkih popil; ekspr. vliti občutja v besede izraziti jih z besedami
    vlít -a -o:
    izmeriti količino v steklenico vlitega vina
SSKJ²
vlív -a m (ȋ)
1. glagolnik od vliti: po vlivu čistila se je cev odmašila
2. med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir: dati bolniku vliv
SSKJ²
vlívanec -nca m (ī)
1. mn. zakuha iz jajc in moke, ki se počasi, v tankem curku vliva v vrelo juho: narediti vlivance; testo za vlivance; prežganka z vlivanci
2. gastr. jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi: peči vlivanec; omlete, prelivi in drugi vlivanci / gnjatni, skutni vlivanci / praženi vlivanec
SSKJ²
vlívanje -a s (í)
glagolnik od vlivati: odmašiti cev z vlivanjem čistila; vlivanje soka v steklenice; priprava za vlivanje
SSKJ²
vlívati -am nedov. (í)
1. spravljati kaj tekočega v kaj: vlivati rum v čaj; vlivati sok, vino v steklenico; vlivati staljen svinec, vosek v kalup; pren. znanja se ne da vlivati v glavo
2. ekspr. povzročati, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem je vlival optimizem; vlivati komu zaupanje v samega sebe / take izkušnje vlivajo razočaranje
● ekspr. pijačo je kar vlival vase pil je hitro, v velikih požirkih; ekspr. ne bi rad vlival pelina v njegovo veselje z neprijetnostmi kvaril njegovega veselja; knjiž., ekspr. znala je vlivati olja na ogenj koga (še bolj) razburjati, dražiti; (še) poslabševati položaj, odnose
    vlivajóč -a -e:
    ves čas je bil z njimi, vlivajoč jim pogum
SSKJ²
vlívek -vka m (ȋ)
1. med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir: dobiti vlivek / odvajalni vlivek
2. metal. odprtina ali lijak na zaprti formi za vlivanje staljene kovine: vliti staljeno jeklo skozi vlivek
SSKJ²
vljúden -dna -o prid., vljúdnejši (ú ū)
ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili: vljuden človek; biti vljuden; zelo vljuden / vljuden nasproti komu
// ki kaže, izraža tako vedenje, ravnanje: vljudne besede; vljudna zavrnitev ponudbe; vljudno vedenje
    vljúdno prisl.:
    vljudno odzdraviti, se vesti / v uradnih dopisih vljudno vam sporočamo, da smo prejeli vaš dopis; na vabilu vljudno vabljeni
SSKJ²
vljúdnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost vljudnega človeka: všeč jim je njegova vljudnost; pretirana vljudnost / iz vljudnosti spregovoriti s kom nekaj besed
// ekspr. vljudno dejanje, ravnanje: obdali so ga z mnogimi vljudnostmi
SSKJ²
vljúdnosten -tna -o prid. (ú)
nanašajoč se na vljudnost: pozdraviti z vljudnostno kretnjo / izrekla sta si nekaj vljudnostnih fraz
♦ pravn. vljudnostni obisk neuradni obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih brez določenega namena
SSKJ²
vlóga1 -e ž (ọ̑)
1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
// besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet
2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi
// publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev / lastiti si vlogo svetovalca položaj
● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega
♦ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini
SSKJ²
vlóga2 -e ž (ọ̑)
1. listina, s katero se predlaga, prosi ali zahteva postopek pri upravnih ali sodnih organih: priložiti vlogi potrdilo o plačilu računa; izročiti vlogo pristojnemu organu; napisati, odposlati, prejeti vlogo; odgovor na vlogo
2. v banko vložena denarna sredstva: dvigniti vlogo; devizna vloga; majhna, velika vloga / hranilna vloga prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja / bančna vloga
♦ fin. nevezana, vezana hranilna vloga; igr. igrati za velike vloge vložke
SSKJ²
vlógica -e ž (ọ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od vloga, upodobitev: vloge in vlogice / igrati neopazne vlogice v filmih
SSKJ²
vlòm vlôma m (ȍ ó)
glagolnik od vlomiti: pri vlomu poškodovati ključavnico / vlom vrat / vlom v banko, veleblagovnico
SSKJ²
vlómen -mna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vlom: različni vlomni načini / vlomno orodje
♦ pravn. vlomna tatvina tatvina, izvršena z vlomom
SSKJ²
vlomílec -lca [wlomiu̯ca in wlomilca] m (ȋ)
kdor vlomi, vlamlja: prijeti vlomilca; spreten vlomilec; sojenje vlomilcem
♦ pravn. prstni odtisi vlomilcev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vlomílen -lna -o prid. (ȋ)
ki je za vlamljanje: vlomilno orodje
SSKJ²
vlomílka -e [wlomiu̯ka in wlomilka] ž (ȋ)
ženska, ki vlomi, vlamlja: varnostnik je prijel vlomilko; izurjena vlomilka
SSKJ²
vlomílski -a -o [wlomiu̯ski in wlomilski] prid. (ȋ)
nanašajoč se na vlomilce: vlomilska skupina / vlomilsko orodje
SSKJ²
vlomíti vlómim dov. (ī ọ́)
s silo, na neustrezen način odpreti kaj zaklenjenega, zapahnjenega: ker niso imeli ključa, so morali vlomiti; vlomiti s sekiro / grozili so, da bodo vlomili vrata / vlomiti ključavnico
// navadno s prislovnim določilom s takim odprtjem priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vlomili v banko, samopostrežno trgovino; v to hišo so večkrat vlomili
// s takim odprtjem priti kam sploh: ker se je ključavnica zaskočila, so morali v blagajno, skrinjo vlomiti
    vlómljen -a -o:
    vlomljena omara; garaža z vlomljenimi vrati / v povedni rabi: pri sosedovih je bilo vlomljeno; vsako noč je bilo vlomljeno v kako stanovanje
SSKJ²
vlômski -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na vlom: vlomske in požarne nevarnosti; vlomska tatvina / skleniti vlomsko zavarovanje zavarovanje (premičnega) premoženja za primer vloma
SSKJ²
vlóžek -žka m (ọ̑) navadno s prilastkom
1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času menstruacije; lasni vložek na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; posteljni vložek podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje; (zidni) vložek element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka; vložek za električno žepno svetilko
2. nav. mn. priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo: vložki zmanjšujejo prostornost čevljev; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje
3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo: dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
4. kar se da, vloži v kaj, zlasti za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: za solidno hotelsko ponudbo je potreben velik denarni in stvarni vložek v objekt; finančni, kapitalski vložek v podjetje; investicijski, sponzorski vložek v raziskave; vložek države, občine; vložek podjetja v oglaševanje
5. obl. v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine: čipkast vložek za blazino; tančičen vložek pri obleki
6. igr. znesek, ki se vloži pri igri na srečo: podvojiti vložek; igrati za velike vložke / hazardni vložek
7. pravn. skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu: vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek
8. geol. tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti: vložki apnenca v flišu
● ima precejšen vložek v banki precejšnjo vlogo
♦ elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem; gastr. jušni vložek kar se že pripravljeno da v juho; metal. vložek količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; rib. vložek v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej
SSKJ²
vlóžen1 -žna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vlogo, upodobitev: naučiti se vložno besedilo
SSKJ²
vlóžen2 -žna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vlogo, listino: sestaviti vložno besedilo
♦ filat. vložni album album z vložljivimi listi; fin. vložni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za vložitev denarja; lit. vložna pesem vložnica; pravn. vložna številka številka vložka v zemljiški knjigi; teh. vložna zagozda zagozda, ki se vloži v prilegajoči se utor
SSKJ²
vložíšče -a s (í)
organizacijska enota v delovni organizaciji ali organu, ki sprejema vloge: oddati prošnjo v vložišču
SSKJ²
vložítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vložiti: vložitev listine v mapo / vložitev prijave, prošnje / z vložitvijo večjih sredstev v naprave bi izboljšali proizvodnjo
SSKJ²
vložíti -ím dov., vlóžil (ī í)
1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir
♦ rač. vložiti podatke, program v računalnik
2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo
3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču
4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti v delnice
5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine
6. ekon. uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev
7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok
● publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili
    vložèn -êna -o:
    uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu; v kis vložene gobe; pravočasno vložena prošnja; palica je vložena v kovinsko cev; v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo
    ♦     lit. vložena pripoved pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi; sam.: kozarec vloženega
SSKJ²
vložljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vložiti: plašč z vložljivo toplo podlogo
SSKJ²
vlóžnica1 tudi vložníca -e ž (ọ̑; í)
1. lit. lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi kake osebe: pisati vložnice / pesem vložnica
2. knjiž. pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine; kuplet: vložnica v opernem besedilu
SSKJ²
vložníca2 -e ž (í)
pravn. ženska, ki kaj vloži, navadno v pisni obliki, da se sproži postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložnica prošnje
SSKJ²
vložník -a m (í)
pravn. kdor kaj vloži, navadno v pisni obliki, da se sproži postopek pri upravnih ali sodnih organih: napotiti vložnika k pristojnemu organu; vložnik zahteve
● zastar. sodelovanje vložnikov pri vodenju hranilnice vlagateljev
SSKJ²
vmés prisl. (ẹ̑)
1. izraža položaj med dvema ali več točkami: zraven hiše stojita hlev in skedenj, vmes je vodnjak; dati, postaviti kaj vmes; trava je precej redka, vmes rastejo jagode
2. izraža izvzemanje iz večje količine: v košari je precej lepih jabolk, vmes pa so tudi gnila; na trgu je veliko ljudi, vmes so tudi tujci
3. izraža trajanje, potek med prekinitvami kakega dejanja, stanja: vzpenjali so se in vmes počivali; bilo je precej hladno, vmes so bile otoplitve
// izraža, da se kaj dogaja med potekanjem drugega dejanja: lilo je, vmes pa je grmelo in se bliskalo / ekspr. ne vtikaj se vmes, kadar govorijo odrasli
● biti vmes pog. pojasnil sem jim, kaj je vmes za kaj gre, v čem je bistvo; pog. prosim za čimprejšnji odgovor, ker je vmes stava ker gre za stavo; pog. od takrat je bilo že precej zim vmes je minilo; pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; ekspr. povsod ima prste vmes vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; v pravem času poseči vmes narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa; pog. delo bo končal, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; pog. zmeraj pride kaj vmes se zgodi kaj nepričakovanega; kaj prepreči namere, načrte
SSKJ²
vmésen -sna -o prid. (ẹ̑)
1. ki je, leži vmes: vmesne črte; vmesne pregrade; tanke vmesne stene / izstopiti na vmesni postaji
2. ki je, traja med dvema časovnima točkama: vmesno obdobje
3. ki traja, poteka med prekinitvami kakega dejanja, stanja: vmesni postanki; vmesne otoplitve, razjasnitve
4. ki je glede na mogoči razpon med spodnjo in zgornjo mejo: vmesne številke konfekcije / vmesna velikost / vmesni barvni ton
● vmesni izdelki izdelki, namenjeni za nadaljnjo predelavo
♦ agr. vmesni posevek posevek, ki je sejan obenem z glavnim posevkom in zori hkrati z njim; vmesni sadež rastline iste vrste, ki se posadijo med osnovno kulturo; avt. vmesni plin plin, ki se dodaja med prestavljanjem; biol. vmesni gostitelj organizem, v katerem preživi zajedavec določeno razvojno fazo; bot. vmesna rast rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih; grad. vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; jezikosl. vmesni stavek stavek v drugem stavku, s katerim je skladenjsko povezan; navt. vmesna jadra trikotna jadra, privezana na naponah pri velikih jadrnicah; pal. vmesni člen okamnina, ki povezuje evolucijsko manj popolne organizme z evolucijsko popolnejšimi; strojn. vmesni zobnik zobnik med gonilnim in gnanim zobnikom, ki ohranja enako smer vrtenja gonilne in gnane gredi; šah. vmesna poteza nepričakovana poteza, s katero igralec spremeni predvideni potek igre; šol. vmesna ocena; šport. vmesni čas rezultat pri hitrostnem športu, merjen na določenem mestu med potekom tekmovanja
SSKJ²
vmesíti in vmésiti -im dov., vméšen tudi vmésen (ī ẹ́)
z mesenjem spraviti v kaj: vmesiti orehe, rozine v testo
SSKJ²
vmésje -a s (ẹ̑)
knjiž. vmesni čas, vmesno obdobje: leta odraščanja so v življenju nekakšno vmesje / vmesja med posameznimi plesi
SSKJ²
vmésnik -a m (ẹ̑)
1. elektr. naprava, ki povezuje dva sicer nezdružljiva sistema ali dva dela istega sistema in omogoča njuno medsebojno delovanje: tiskalnik je z računalnikom povezan z vmesnikom; priklop na vmesnik; gonilnik, priključek za vmesnik; kartica, modem in vmesnik / digitalni vmesnik
2. rač. prikaz računalniškega programa na zaslonu, ki uporabniku omogoča delo s programom s pomočjo ikon, menijev: grafični vmesnik; spletni vmesnik / programski vmesnik; nova generacija preglednih uporabniških vmesnikov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vmésniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vmesnik: vmesniške enote, komponente; vmesniška kartica / vmesniški program
SSKJ²
vmésnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost vmesnega: vmesnost prostora
SSKJ²
vméšati tudi vmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z mešanjem spraviti v kaj: vmešati sladkor med moko; vmešati razžvrkljano jajce v juho
2. ekspr. povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: ne bi te rad vmešal v to zadevo
    vméšati se tudi vmešáti se
    udeležiti se česa, navadno nepovabljen, nezaželen: vmešati se v pogovor, prepir; v razpravo so se vmešali tudi drugi udeleženci srečanja; v vsako stvar se vmeša / zdaj se je vmešal oče: še mene poslušajte
    vméšan -a -o:
    noče biti vmešan v spor
SSKJ²
vmešávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vmešavati: vmešavanje moke v vrelo vodo / neprimerno, vsiljivo vmešavanje; vmešavanje v osebne zadeve drugih / vojaško vmešavanje
SSKJ²
vmešávati -am nedov. (ȃ)
1. z mešanjem spravljati v kaj: vmešavati koruzni zdrob v krop
2. ekspr. povzročati, da je kdo udeležen pri čem: ne vmešavaj otrok v te zadeve
    vmešávati se 
    1. udeleževati se česa, navadno nepovabljen, nezaželen: vmešavati se v pogovor, prepir; raje se ne vmešavaj v to
    ●     ekspr. ne vmešavaj se v moje posle ne rešuj mojih problemov, vprašanj
    2. z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države: sosednje države se vmešavajo z orožjem / gospodarsko, politično se vmešavati
SSKJ²
vmísliti se -im se dov. (í ȋ)
knjiž. vživeti se: vmisliti se v položaj, razmere
SSKJ²
vmíšljati se -am se nedov. (í)
knjiž. vživljati se: dobro se vmišlja v otroški predstavni svet
SSKJ²
vmontírati -am dov. (ȋ)
1. pritrditi, dati stroj, sestavni del v kaj; namestiti, vstaviti: vmontirati elektromotor v pralni stroj
2. film. pred dokončno obdelavo vstaviti dodatne posnetke, napise: poleg igranih prizorov bodo v film vmontirali tudi dokumentarne
SSKJ²
vnánjepolítičen -čna -o prid. (ȃ-í)
knjiž. zunanjepolitičen: vnanjepolitične razmere
SSKJ²
vnánji -a -e prid. (ȃ)
1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh
// ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi
2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran
3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka
4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost
// ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina
5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci
6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna
7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe
8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš
9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino
● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj
    vnánje prisl.:
    le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati na zunaj, navzven
SSKJ²
vnánjost -i ž (ȃ)
zunanjost: njegova vnanjost je izdajala meščana; pod osorno vnanjostjo je skrival veliko občutljivost; pivci zanemarjene vnanjosti / soditi ljudi po vnanjosti / lepa vnanjost živali; vnanjost kamnin / ognil se je opisovanju obraza in drugih vnanjosti
SSKJ²
vnánjščina -e ž (ȃ)
zunanjščina: vnanjščina hiše / dobrodušne oči so bile v nasprotju z robato vnanjščino zunanjostjo
SSKJ²
vnaprêj prisl. (ē)
1. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: vnaprej ne more tega nihče napovedati; vnaprej obvestiti koga o prihodu; že vnaprej se veseliti česa / vnaprej določen, namenjen za kaj / kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že vnaprej zahvaljujemo
2. izraža usmerjenost v prihodnost; (za) naprej: plačati najemnino vnaprej / vnaprej ne dovolimo več takega početja v bodoče, v prihodnje
SSKJ²
vnaprêjšnji -a -e prid. (ē)
1. ki se uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: za to je potreben vnaprejšnji dogovor; vnaprejšnja določitev; govoriti brez vnaprejšnje priprave; vnaprejšnje obvestilo, plačilo, soglasje / sklepati po vnaprejšnjih znamenjih predhodnih
♦ šol. vnaprejšnja habilitacija
2. ki je vnaprej določen, izoblikovan: lotiti se česa brez vnaprejšnjega načrta
SSKJ²
vnaprêjšnjost -i ž (ē)
značilnost vnaprejšnjega: vnaprejšnjost trditev
SSKJ²
vnašálec -lca [wnašau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj vnaša, navadno podatke: na sodišču so povečali normo in zaposlili zunanje vnašalce; usposobljeni vnašalec
SSKJ²
vnašálka -e [wnašau̯ka; drugi pomen wnašalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki kaj vnaša, navadno podatke: delala je kot vnašalka podatkov na magnetni trak
2. tipka na računalniški tipkovnici za potrditev operacije, ukaza z oznako enter ali return: pritisniti vnašalko; potrditi izbor z vnašalko
SSKJ²
vnášanje -a s (ȃ)
glagolnik od vnašati: odlok o vnašanju denarja v državo / vnašanje vojaških objektov v splošne zemljevide je prepovedano / vnašanje zastarelih nazorov
SSKJ²
vnášati -am nedov. (ȃ)
1. z nošenjem spravljati v kaj: vnašati pohištvo v hišo
2. z določenim postopkom delati, da kaj pride v kaj: vnašati barvilo v premaz; vnašati z injekcijsko iglo; s škropljenjem vnašati v zemljo strupene snovi
♦ rač. vnašati podatke v računalnik
3. s pisanjem, risanjem delati, da kaj postane del česa: vnašati podatke v tabelo; vnašati popravke v besedilo / vnašati brzojavke, dopise v poseben zvezek vpisovati
4. delati, povzročati, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo: vnašati razdor v skupino; vnašati zmedo v promet
// delati, povzročati, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo: vnašati živahnost v gledališko delo / novice vnašajo med ljudi nemir
SSKJ²
vnazáj prisl. (á)
knjiž. za nazaj: opravičiti se vnazaj / vse ve, vnaprej in vnazaj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vnebohòd -óda in vnébohod -a m (ȍ ọ́; ẹ̑)
1. rel. odhod, dvig Kristusa v nebo, nebesa štirideset dni po vstajenju: apostoli so bili priče vnebohoda
2. v krščanstvu praznik štirideseti dan po veliki noči: praznovati vnebohod / odšel je na vnebohod
SSKJ²
vnebohóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vnebohod: vnebohodni obredi / vnebohodne pesmi
SSKJ²
vnebôvpijóč tudi vnebôvpijòč -óča -e prid. (ȏ-ọ̄ ȏ-ọ́; ȏ-ȍ ȏ-ọ́)
ekspr. zelo velik: vnebovpijoča krivica; vnebovpijoča revščina / vnebovpijoča žalitev zelo huda
SSKJ²
vnebovzétje -a s (ẹ̑)
rel., navadno v zvezi Marijino vnebovzetje vzetje Marije, Kristusove matere, v nebo, nebesa: verska resnica o Marijinem vnebovzetju
SSKJ²
vnéma -e ž (ẹ̑)
velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: vnema raste, upada; izgubljati vnemo; od vneme je vsa zardela; lotiti se dela z veliko vnemo / delovna vnema
SSKJ²
vnémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vnemati: vnemanje dračja / vnemanje spopadov na meji / vnemanje za šport / vnemanje mandeljnov
SSKJ²
vnemár tudi vnémar prisl. (ȃ; ẹ̑) knjiž.
1. navadno v zvezi s pustiti (puščati) izraža ravnodušnost, brezbrižnost: pustiti ljudi vnemar; pustiti vse vnemar in oditi / pustiti kaj vnemar ne upoštevati, ne ozirati se na kaj
2. izraža neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost: vnemar opravljeno delo; vnemar zapisane besede
● star. biti komu vnemar biti odveč, biti v napoto; star. teh stvari ni jemati vnemar ni mogoče, ni dobro zanemariti; star. to je bilo rečeno kar tako vnemar brez premisleka, tjavendan; prim. nemar
SSKJ²
vnemáren tudi vnémaren -rna -o prid. (á ā; ẹ̑) star.
1. ravnodušen, brezbrižen: bil je vnemaren do nevarnosti, ki so mu pretile / odgovarjati z vnemarnim glasom
2. neskrben1, malomaren, neprizadeven: pri vnemarnem gospodarju vse propada
● star. vnemaren potepuh umazan, zanemarjen; star. vnemarna obleka neurejena; star. izogibati se vnemarnih žensk malovrednih, ničvrednih
    vnemárno tudi vnémarno prisl.:
    vnemarno hoditi; vnemarno izgovarjati besede
SSKJ²
vnemárnost tudi vnémarnost -i ž (á; ẹ̑) star.
1. ravnodušnost, brezbrižnost: vnemarnost za domačo književnost
2. neskrbnost1, malomarnost, neprizadevnost: zaradi vnemarnosti je bil odpuščen; vnemarnost delavcev
SSKJ²
vnémati -am nedov. (ẹ̑)
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo
    vnémati se 
    1. začenjati goreti: ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku
    // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in začenjati goreti: premalo suho seno se rado vnema
    2. ekspr. goreč, sveteč se pojavljati: na nebu se vnemajo bliski
    3. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel: oči se otrokom pogosto vnemajo; koža se mu je začela vnemati
    4. ekspr. začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo: po predavanjih so se vnemale živahne razprave; vnemali so se ostri spopadi / v njem se je vnemala ljubezen, strast
    5. ekspr., v zvezi z za začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: vnemati se za tehniko / vnemati se za prijazno dekle
SSKJ²
vnések -ska m (ẹ̑)
1. kar se vnese v kaj: vneski v tabeli kažejo temperature v določenem obdobju; kontrolirati vneske
2. knjiž. kar se čemu (pozneje) doda: motiv o nezvestobi je v tej ljudski pesmi drugoten vnesek / nekateri vneski v romanu so moteči
SSKJ²
vnêsti vnêsem dov., vnésel vnêsla (é)
1. z nošenjem spraviti v kaj: vnesti prtljago v sobo / vnesti v državo določeno količino denarja
2. z določenim postopkom narediti, da kaj pride v kaj: vnesti v snov barvilo, lepilo; vnesti v telo prenašalca bolezni, strup; z gnojili vnesti v zemljo manjkajoče snovi / vnesti podatke v računalnik
3. s pisanjem, risanjem narediti, da kaj postane del česa: vnesti v grafikon podatke; vnesti številke v tabelo / pisar. vnesti kaj v zapisnik zapisati; publ. stroške za telefonski priključek bo treba vnesti v predračun jih upoštevati v predračunu
4. narediti, povzročiti, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo: vnesti spremembe v gospodarstvo
// narediti, povzročiti, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo: vnesti v tekmo več živahnosti / govorice so vnesle v ljudi nezaupanje
    vnesèn tudi vnešèn -êna -o:
    na zemljevidu so vnesene nove meje
SSKJ²
vnéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vnetje: vnetni izcedek; vnetna oteklina, rdečina / vnetni proces; vnetne bolezni
SSKJ²
vnétež -a m (ẹ̑)
ekspr. kdor je zelo prizadeven, navdušen za kaj: vneteži so na mostu ribarili; mirili so bojevite vneteže; gledališki vneteži
SSKJ²
vnéti vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
    vnéti se 
    1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
    // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
    2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
    3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
    4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
    ●     star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    vnét -a -o
    1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
    2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
    // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj
SSKJ²
vnética -e ž (ẹ̑)
zastar. vnetje: vnetica grla
SSKJ²
vnetína -e ž (í)
knjiž. vneti del telesa: dati obkladek na vnetino
SSKJ²
vnetíšče -a s (í)
1. kem. temperatura, pri kateri se določena snov vname: segreti do vnetišča; vnetišče lesa; vnetišče in vrelišče
2. med. mesto vnetja: prvotno vnetišče je bilo v pljučih / tuberkulozno vnetišče
SSKJ²
vnétje -a s (ẹ̄)
1. glagolnik od vneti: vnetje bencinskih hlapov / vnetje premalo suhega sena / vnetje koga za predlog / preprečiti vnetje oči
2. bolezensko stanje, pri katerem je del telesa vroč, rdeč, otekel: zdraviti vnetje; dolgotrajno, nevarno vnetje; vnetje ledvic
SSKJ²
vnetljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se (rad) vname: eksplozija vnetljivega plina; vnetljive snovi, tekočine
2. ekspr. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnetljiv človek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vnetljívost -i ž (í)
lastnost vnetljivega: vnetljivost alkohola, lesa; laboratorijsko preizkušati vnetljivost premogovega prahu / ekspr. svojo vnetljivost je krotila, kolikor je mogla
SSKJ²
vnétost -i ž (ẹ̑)
ekspr. velika prizadevnost, navdušenost: začetna vnetost je kmalu minila / vnetost za delo / delali so z veliko vnetostjo
SSKJ²
vníc prisl. (ȋ)
star. nazaj: nagniti se vnic / potisniti klobuk vnic / pasti vnic vznak; vreči kaj vnic nazaj čez glavo, ramo
● star. udariti koga z roko vnic s hrbtno stranjo roke
SSKJ²
vnícati -am nedov. (ī ȋ) knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj: voda mu je vnicala v čevlje / hladen veter je vnical v kosti
2. pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem: tak vpliv je vnical tudi v umetnostno zavest naših prednikov
SSKJ²
vnìčdévanje tudi vnìčdevánje -a s (ȉ-ẹ́; ȉ-ȃ)
pog. omalovaževanje, podcenjevanje: polemika brez žalitev in vničdevanja nasprotnika
SSKJ²
vníkati -am nedov. (ī ȋ) knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj: v čevlje vnika vlaga / v sobo je vnikal ropot s ceste
2. pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem: tuje navade vnikajo v deželo
3. spoznavati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem; pronikati: vnikati v zakonitosti fizike
SSKJ²
vnikljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. pronicljiv: vnikljiv raziskovalec / pisati v vnikljivem slogu / vnikljiv glas visok, rezek
SSKJ²
vníkniti -em dov. (í ȋ) knjiž., s prislovnim določilom
1. v zelo majhni količini priti skozi kaj ovirajočega v kaj: črnilo vnikne v papir
2. pomalem, neopazno prodreti v kaj, se razširiti v čem: nove ideje so vniknile v našo književnost
3. spoznati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem; pronikniti: vnikniti v bistvo življenja
SSKJ²
vníti vnídem dov., všèl všlà všlò tudi všló (í)
star. vstopiti: vrata se odprejo in on vnide; vniti v sobo
SSKJ²
vníz prisl. (ȋ)
star. navzdol: pogledati vniz; spustili so se vniz po gozdu
SSKJ²
vnòs vnôsa m (ȍ ó)
glagolnik od vnesti: vnos tujega denarja v državo / vnos podatkov v računalnik
♦ papir. vlaknine in druge sestavine, ki se vnesejo v mešanico za izdelavo papirja
SSKJ²
vnôsen -sna -o prid. (ó)
nanašajoč se na vnos, vnašanje: vnosni obrazec; izpolnjevanje vlog bo potekalo na enajstih vnosnih mestih na območju zavoda / vnosna vrstica; vnosno polje
SSKJ²
vnòv in vnôv prisl. (ȍ; ȏ)
zastar. spet, znova: vnov razložiti
SSKJ²
vnôvič prisl. (ȏ)
knjiž. spet, znova: vnovič mu je nalila kozarec; vnovič se poročiti, začeti / vnovič in vnovič so se ji zahvaljevali
SSKJ²
vnôvičen -čna -o prid. (ȏ)
knjiž. ponoven: vnovičen napad jih ni presenetil; ob vnovičnem pregledu je bilo vse v redu; bala se je vnovičnega srečanja z njim
SSKJ²
vnôvo tudi v nôvo prisl. (ȏ)
zastar. spet, znova: vse je vnovo ozelenelo
SSKJ²
vnóžati se -am se nedov. (ọ̑)
nar. vzhodnoštajersko, z dajalnikom ne ljubiti se, ne dati se: vnoža se mi iti po drva
SSKJ²
vnúča -e ž (ú)
nav. mn., nar. vzhodnoštajersko onuča, obujek: flanelaste vnuče
SSKJ²
vnučád -i ž (ȃ)
star. več vnukov, vnuki: veseliti se vnučadi
SSKJ²
vnúček -čka m (ū)
nav. ekspr. manjšalnica od vnuk: razvajati, varovati vnučka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vnúčica -e ž (ū)
vnučka: igrati se z vnučico
SSKJ²
vnúčka -e ž (ū)
nav. ekspr. manjšalnica od vnukinja: varovati vnučko
SSKJ²
vnúk -a m (ū)
sin sina ali hčere: varovati vnuka / ekspr. tega se bodo spominjali še naši vnuki daljni potomci
♦ čeb. roj iz prvca v istem letu
SSKJ²
vnúka1 -e ž (ū)
star. vnukinja
SSKJ²
vnúka2 -e ž (ū)
nar. (posušena) trava tretje košnje; otavič: kositi vnuko
SSKJ²
vnúkec -kca m (ȗ)
vnuček: ima tri vnukce
SSKJ²
vnúkinja -e ž (ū)
hči sina ali hčere: babica in vnukinja
SSKJ²
voajerízem tudi voyeurizem -zma [voajerízəm] m (ī)
nagnjenje k spolnemu uživanju z opazovanjem spolnih odnosov drugih ljudi: voajerizem in ekshibicionizem
// ekspr. opazovanje vedenja drugih ljudi, navadno skrivoma: z internetom je voajerizem dosegel nove razsežnosti
SSKJ²
voál -a m (ȃ)
tekst. tančična tkanina iz močno vite preje za ženske večerne obleke, bluze, zavese: obleka iz enobarvnega voala
SSKJ²
vóbče člen. (ọ̄)
star. sploh, nasploh: vobče lahko trdimo, da je delo dobro / škoda, da si jih vobče povabil / kljub svoji velikosti psica vobče ni napadalna / pisec navede nekaj vobče znanih dejstev splošno
SSKJ²
vóbler -ja m (ọ́)
rib. vaba v obliki ribice za lovljenje rib z vijačenjem:
SSKJ²
vočigled gl. očigled
SSKJ²
vòd vóda m (ȍ ọ́)
1. naprava iz več med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje tekočin, plinov: napeljati vod; členasti cevni vodi za namakanje v poljedelstvu / nadzemni vod; plinski vod plinovod
2. naprava iz vodnikov in drugih delov za prenos električne energije ali telekomunikacijskih signalov: graditi, postavljati vode; drogovi, žice vodov; popraviti okvaro na vodu / kabelski vod / električni, telefonski vod
♦ elektr. napajalni vod za dovajanje električne energije porabnikom; visokonapetostni vod; elektr., žel. vozni vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; ptt naročniški vod od centrale do telefonskega naročnika
3. anat. cevasta tvorba za iztok izločkov ali pretok kake telesne tekočine: jetrni, solzni vod; žolčni vod žolčevod
4. najmanjša organizacijska enota tabornikov: ustanoviti, voditi vod
5. voj. vojaška enota iz več oddelkov: četa ima tri vode; komandir voda / minerski, tehnični, zaščitni vod; vod za oskrbo
SSKJ²
vôda -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi vódo (ó)
1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
// ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške
2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln
3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode
4. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč1, urin1: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča
// vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo
5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje
● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; pravn. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki
SSKJ²
vodár -ja m (á)
1. knjiž. kdor se ukvarja z vodnogospodarsko dejavnostjo: zaposliti se kot vodar / poročilo vodarjev s hidrometeorološkega zavoda hidrologov
2. zastar. vodonosec: žejni brigadirji so klicali vodarja
3. prodajalec vode: kupiti vodo pri vodarju
SSKJ²
vodarína -e ž (ī)
plačilo za porabljeno vodo: plačati, pobirati vodarino; nizka, visoka vodarina
SSKJ²
vodárna -e ž (ȃ)
obrat, ki oskrbuje porabnike s pitno in tehnološko vodo: povečati, zgraditi vodarno; mestna vodarna; vodja vodarne
SSKJ²
vodéb -a m (ẹ̑)
zool. rdečkasto rumena ptica s pokončno pahljačasto perjanico, Upopa epops:
SSKJ²
vódec in vôdec -dca m (ọ̑; ó)
star. vodnik2: vodec je otovoril mulo / oče je njegov vodec
SSKJ²
vóden1 -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vod: vodna dolžina / vodni komandir
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vôden2 -dna -o prid. (ó)
nanašajoč se na vodo: vodna kapljica; vodna para / vodni izvleček izvleček, dobljen z vodo; vodna raztopina / vodni objekt; vodni števec; vodni zbiralnik; vodna črpalka / vodna pipa v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo / vodni izvir, tok; vodna gladina / vodne ptice, rastline / vodni promet; vodno gospodarstvo / vodno letalo letalo, ki vzleta in pristaja na vodi; hidroplan; vodno smučanje drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln / vodno mesto večje središče z vodnim parkom, z več vrstami vodne zabave / vodna energija energija določene količine površinskih vodnih tokov; vodna moč moč, ki jo ima vodni tok pri padcu
♦ bot. vodna kreša vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium; vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis; vodna leča vodna rastlina z zelo majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna; elektr. vodna elektrarna hidroelektrarna; fiz. vodni kalorimeter; friz. vodna ondulacija ondulacija, pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko; gastr. vodni žličnik žličnik iz moke, jajc in vode; geogr. vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; vodno stanje višina gladine reke, jezera v določenem času glede na povprečje; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; kem. vodni plin plinasta zmes ogljikovega monoksida in vodika, ki se uporablja kot sintezni in kurilni plin; vodno steklo topno steklo; lov. vodna perjad race, gosi; navt. (vodna) brazda sled za ladjo; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; tovorna vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene ladje; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; pravn. vodno pravo predpisi o uporabi in zaščiti vod; strojn. vodni ris znak za najnižjo varno višino vodne gladine v parnem kotlu; vodni stroji vodne turbine, vodne črpalke; vodna turbina turbina, ki spreminja pogonsko energijo vode v mehansko delo; šport. vodne smuči; teh. vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; vodni stolp zaprta betonska ali kovinska posoda na betonskem stebru, stebrih za zbiranje, hranjenje vode; vodna tehtnica kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege; vodno kolo priprava v obliki kolesa z lopatami ali s korci, ki izkorišča vodno energijo za pogon stroja, naprave; um. vodna barva barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil; zool. vodni pajek pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica; vodni pljučarji; vodna kokoška srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim vratom; črna liska; sam.:, pog. napravite mi vodno vodno ondulacijo
SSKJ²
vodén3 -a -o prid. (ẹ̑)
1. ki ima, vsebuje veliko vode: zgodnje češnje so vodene / voden sneg mehek, topeč se
2. ki je zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti manj kvaliteten, nekvaliteten: vodena juha, omaka; vodeno mleko, vino
// ki je svetle, neizrazite barve: starka je imela vodene oči / nebo svetlo modre, vodene barve
// ekspr. vsebinsko prazen: pogovor je postajal vedno bolj voden
♦ gozd. vodeni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva; bohotivka; med. vodeni mehurček mehurček, napolnjen s serozno tekočino; um. vodena barva barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil
    vodéno prisl.:
    vodeno modre oči; vodeno orisani značaji
SSKJ²
vodénast -a -o prid. (ẹ̑)
podoben vodi: vodenast izcedek / vodenasta omaka redka, vodena
SSKJ²
vodénec -nca m (ẹ́)
zastar. vodik
SSKJ²
vodenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postajati manj kvaliteten, nekvaliteten: mleko vodeni
// postajati vsebinsko prazen: razprava je vodenela / dejavnost je začela vodeneti
● ekspr. jezik se mu zapleta in oči mu vodenijo postajajo svetle, neizrazite; postajajo vlažne, solzne
SSKJ²
vodeníca -e ž (í)
1. bolezensko nabiranje tekočine v tkivih ali telesnih votlinah: imeti vodenico; umreti za vodenico / pljučna, srčna vodenica
2. agr. vodena hruška brez okusa in arome: moštnice in vodenice
SSKJ²
vodeníčar -ja m (ȋ)
knjiž. vodeničen človek: zdraviti vodeničarje
SSKJ²
vodeníčen -čna -o prid. (ī)
nanašajoč se na vodenico: ta človek je vodeničen / vodeničen trebuh / vodenična nabreklost
● ekspr. vodenično sporočilo nabuhlo, nabreklo
SSKJ²
vodeníčnik -a m (ȋ)
knjiž. vodeničen človek: pregledati vodeničnika
SSKJ²
vodeníčnost -i ž (ȋ)
knjiž. vodenica: znaki vodeničnosti
SSKJ²
vodeníka -e ž (í)
nar. rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti; mehki osat1: za prašiče so nabirali vodeniko
SSKJ²
vodeníti -ím nedov. (ī í)
nav. ekspr. delati, povzročati, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: vodeniti barvo
// delati, povzročati, da kaj postane vsebinsko prazno: papirnati izrazi vodenijo besedilo / nasprotniki vodenijo reformo
SSKJ²
vódenje -a s (ọ́)
glagolnik od voditi, iti: vodenje bolnika na sprehod / vodenje izstrelkov, raket; daljinsko vodenje modelov / plansko vodenje gospodarstva / uspešno vodenje podjetja; kolektivno vodenje ustanove / vodenje oddaje / vodenje mladega človeka / vodenje poslovnih knjig / vodenje žoge
SSKJ²
vodénka -e ž (ẹ́)
1. vrtn. grmičasta lončnica z mesnatimi stebli, suličastimi listi in belimi, rožnatimi ali rdečimi cveti, Impatiens walleriana: na oknih cvetijo vodenke
2. bot., navadno v zvezi navadna vodenka v mirni vodi in ob bregovih rastoča trava z drobnimi, navadno rahlo vijoličastimi klaski, Catabrosa aquatica: loček in vodenka
3. agr. vodena hruška brez okusa in arome: za hišo raste vodenka
4. nav. mn., šol. žarg. vodena, vodna barvica: barvati z vodenkami
SSKJ²
vodenoglávec -vca m (ȃ)
med. kdor ima vodenoglavost: odstotek vodenoglavcev med novorojenčki
SSKJ²
vodenoglávost -i ž (á)
med. čezmerno nabiranje tekočine v lobanjski votlini: otrok je umrl zaradi vodenoglavosti
SSKJ²
vodénost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost vodenega: vodenost zgodnjega sadja / vodenost mleka / ekspr. vodenost članka
SSKJ²
vôdica in vodíca -e ž (ó; ī)
1. ekspr. manjšalnica od voda: v jarku teče vodica; napiti se čiste, hladne vodice / na čelu se mu nabira vodica pot
2. kozm. tekočina za osvežitev in razkužitev kože, zlasti na obrazu; lotion: po britju uporabljati vodico
SSKJ²
vodìč -íča m (ȉ í)
1. kdor koga kam vodi: ker niso poznali poti, so najeli vodiča; hoditi za vodičem
2. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev: priskrbeti vodiča za izlet / turistični vodič
3. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih; vodnik2: kupiti vodič; dober, zanimiv vodič; vodič po Ljubljani
4. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani; vodnik2: knjiga je zanimiv vodič po živalskem svetu
SSKJ²
vodíčka -e ž (ȋ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev: slediti vodički; poslušati razlago vodičke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vodík -a m (ȋ)
gorljiv plin brez barve, vonja in okusa, ki je najlažji med elementi: spajati se z vodikom; pridobivanje vodika; vodik in kisik
♦ kem. prosti vodik ki ni vezan v spojino; težki vodik stabilni težki izotop vodika
SSKJ²
vodíkov -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vodik: vodikov plamen / vodikove spojine
♦ fiz. vodikov ion pozitivno naelektren atom vodika; kem. vodikovi halogenidi; vodikov peroksid; vodikov sulfid spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih; vodikova vez privlačna sila med molekulami, v katerih je vodikov atom vezan na atom elementa, ki močno privlači elektrone; voj. vodikova bomba bomba velike jakosti, pri kateri so glavna sestavina eksploziva izotopi vodika
SSKJ²
vodílen -lna -o prid. (ȋ)
1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj; vodilno mesto
2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno: vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki; vodilna revija / vodilna načela gibanja
3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno: vodilna pasma kokoši; koruza in druge vodilne rastline tega območja; na sliki so vodilne temne barve
4. publ. ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci: kolesar se je približal vodilni skupini
// ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: vodilno nogometno moštvo
5. teh. ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri: vodilni kolut; vodilni obročki na ribiški palici
♦ agr. vodilna mladika mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica; fot. vodilno število število, ki označuje jakost bliskovne luči; geom. vodilni krog krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli; vodilna črta vodilka; glasb. vodilni ton polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; pal. vodilni fosil fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo; strojn. vodilne lopatice statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično; žel. vodilna os os za vodenje lokomotive po tiru
SSKJ²
vodílja -e ž (í)
etn. ženska, ki sodeluje pri pripravljanju, razmeščanju bale in spremlja nevesto k poroki; teta: nevesta in njena vodilja
SSKJ²
vodílka -e ž (ȋ)
knjiž. kar vodi človekovo ravnanje: častihlepje je bilo njegova vodilka
♦ geom. črta na ploskvi, ki jo sekajo vse tvorilke ploskve; jezikosl. beseda, znak, ki opozarja na podobno, sorodno besedo, obliko v slovarju
SSKJ²
vodílnica -e ž (ȋ)
nav. mn., mont. leseno vodilo v izvoznem jašku: montirati vodilnice
SSKJ²
vodílnik -a m (ȋ)
strojn. vodilne lopatice kompresorja, turbine, razvrščene v obliki venca: gonilnik in vodilnik
SSKJ²
vodílnost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost vodilnega: v humoreski je poudarjena vodilnost direktorja / vodilnost nekaterih dednih lastnosti dominantnost
SSKJ²
vodílo -a s (í)
1. kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči: pomagati bolnikom je njegovo edino vodilo; držati se vodila; najvišje, življenjsko vodilo; vodilo pri prirejanju razstav
2. teh. del naprave, stroja, orodja, po katerem se kaj premika, drsi v določeni smeri: namazati vodilo; pritrditi vodilo v tla; kovinsko vodilo; vodilo filma; vodilo iz plastike; vodilo za vrv; vodilo pri žagi
3. rač. snop vodnikov, ki omogoča prenos signalov med enotami računalniškega sistema: grafična kartica z vodilom PCI-E / podatkovno vodilo; pomnilniško vodilo
4. agr. ogrodje, opora za ovijalke in popenjavke: gojiti maline na vodilih; lesena, kovinska vodila
5. knjiž. krmilo2: vodilo avtomobila; kolo z zarjavelim vodilom
♦ adm. črkovno vodilo naprava pred valjem mehanskega pisalnega stroja, v katero zadene črkovni vzvod ob udarcu na tipko; les. vodilo jarma
SSKJ²
vodína -e ž (ī)
nar. prekmursko (velika) voda: iti do vodine
SSKJ²
vodír -ja m (í)
nar. vzhodnoštajersko posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: za pas si je obesil vodir
SSKJ²
vodítelj -a m (ȋ)
1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo: izbrati, priznati koga za voditelja; delavski, mladinski voditelji; voditelj naroda, stranke / voditelj države / duhovni voditelj mladih
2. kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve: spreten voditelj; voditelj oddaje o kulturi / voditelj prireditve
SSKJ²
vodíteljica -e ž (ȋ)
1. ženska, ki vodi kako skupino, skupnost, organizacijo: voditeljica gibanja je bila znana pisateljica / opozicijska voditeljica
2. ženska, ki neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve: voditeljica kviza, oddaje, prireditve
♦ agr. mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha
SSKJ²
vodíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na voditelje: voditeljska priljubljenost; imeti voditeljske sposobnosti / voditeljski položaj
SSKJ²
vodíteljstvo -a s (ȋ) knjiž.
1. voditeljsko mesto, voditeljski položaj: bati se za svoje voditeljstvo
2. značilnost voditelja: voditeljstvo mu je bilo že prirojeno
● zastar. zahvaliti se za prijazno voditeljstvo vodenje; zastar. voditeljstvo šole vodstvo, ravnateljstvo
SSKJ²
vodíti1 vódim nedov. (ī ọ́)
1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo
a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Ukrajino; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
    vodèč -éča -e
    1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
    2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
    vóden -a -o:
    netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
    ♦     voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
SSKJ²
vodíti2 -ím nedov. (ī í)
nar. vzhodno prekajevati: voditi svinjsko meso
    vojèn -êna -o:
    vojene klobase
SSKJ²
vódja1 -e in -a m (ọ̑)
1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja izleta
2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine
♦ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove
SSKJ²
vódja2 -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki kaj vodi: postala je vodja oddelka; izvoljena je bila za vodjo; bila je vodja delegacije, izmene, izleta, tečaja; dolgoletna, nekdanja, nova vodja hotela / vodja oddaje ženska, ki skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; umetniška vodja zbora ženska, ki odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
2. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: imenovali so jo duhovna vodja države; idejna vodja projekta
♦ gled. vodja predstave ženska, ki vodi potek predstave; ped. pedagoška vodja ženska, ki usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove
SSKJ²
vôdka1 -e ž (ó)
ekspr. manjšalnica od voda: popij malo vodke
● ekspr. češpljeva vodka slaba, vodena prava kava
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vôdka2 tudi vódka -e ž (ō; ọ̑)
ruska žgana pijača iz žita: viski, vodka in slivovka / ruska vodka
SSKJ²
vodljív -a -o prid. (ī í)
ki se da voditi: kolesi sta vodljivi z volanom / otrok je v tej starosti lahko vodljiv
♦ lov. vodljivi pes pes, ki na ukaz sledi lovcu, vodniku
SSKJ²
vodljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vodljivega: otrokova vodljivost se spreminja
♦ lov. učiti psa vodljivosti
SSKJ²
vodnár -ja m (á)
1. prodajalec vode: kupiti vodo pri vodnarju; poulični vodnarji; vodnarji v Trstu
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju vodnarja: samski, vezani vodnar
● rojen v znamenju vodnarja v času od 20. januarja do 18. februarja
♦ astron. Vodnar enajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. vodnar po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; povodni mož
SSKJ²
vodnárka -e ž (á)
ženska, rojena v astrološkem znamenju vodnarja: simpatična, trmasta vodnarka; tipična vodnarka
SSKJ²
vodnàt -áta -o tudi vôdnat -a -o prid. (ȁ ā; ȏ)
ki ima veliko vode: vodnat slap; vodnata reka / vodnati skladi; vodnate plasti / gozdnata in vodnata dežela
SSKJ²
vodnátost -i ž (á)
lastnost, značilnost reke, potoka glede na količino vode: vodnatost naših rek
SSKJ²
vodníca -e ž (í)
1. ženska, ki koga kam vodi: iti za vodnico; poiskati primerno vodnico
2. žival, ki vodi trop, čredo: živali se zbirajo okoli vodnice; krava, ovca vodnica
3. ekspr. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička: delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica
5. ženska, ki vodi (taborniški) vod: postati vodnica; vodnica čebelic
6. ekspr. kar vodi človekovo ravnanje: ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica
SSKJ²
vódnik1 -a m (ọ̑)
najnižji podčastniški čin v Slovenski vojski ali nosilec tega čina: postati vodnik
♦ voj. višji vodnik čin, za stopnjo višji od vodnika, ali nosilec tega čina; štabni vodnik čin, za stopnjo višji od višjega vodnika, ali nosilec tega čina; višji štabni vodnik čin, za stopnjo višji od štabnega vodnika, ali nosilec tega čina
SSKJ²
vodník2 -a m (í)
1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah / vodnik je otovoril mulo
2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik
3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik
4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik
5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov
6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu
7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti
8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok / električni vodnik
♦ geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli
SSKJ²
vódnikovski -a -o prid. (ọ̑)
tak kot pri Vodniku: vodnikovski ritem / vodnikovska šegavost
SSKJ²
vodníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vodnike: vodniški izpit, tečaj / dečki so mu priznavali vodniško vlogo
SSKJ²
vodníštvo -a s (ȋ)
dejavnost vodnikov: zgodovina slovenskega gorskega vodništva / ekspr. pri njej išče zaščito in vodništvo
SSKJ²
vodnják -a m (á)
1. zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje večjih količin pitne vode: kopati, vrtati, zidati vodnjak; zajemati vodo iz vodnjaka; globok vodnjak; vaški vodnjak; vodnjak s talno vodo / kraški vodnjak s kamnitim obodom; vodnjak na vedro in vreteno; vodnjak na vzvod; vodnjak z ročno črpalko
2. arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno z vodometom: sredi trga stoji vodnjak; bronast, kamnit vodnjak / Robbov vodnjak
♦ geogr. arteški vodnjak; teh. zabiti vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami
SSKJ²
vodnjákar -ja m (ȃ)
kdor dela, koplje vodnjake: vodnjakar je izkopal, izvrtal vodnjak
SSKJ²
vodnjákast -a -o prid. (á)
podoben vodnjaku: vodnjakasto brezno
SSKJ²
vodnjáški -a -o (á)
pridevnik od vodnjak: vodnjaška veriga
SSKJ²
vôdnogospodárski -a -o prid. (ō-á)
nanašajoč se na vodno gospodarstvo: gradnja vodnogospodarskih objektov / vodnogospodarske skupnosti
SSKJ²
vodo... prvi del zloženk
nanašajoč se na vodo: vodoinštalacijski, vodoljubnost, vodoneprepusten, vodotesen
SSKJ²
vodocemênten -tna -o prid. (ē)
grad., v zvezi vodocementni faktor razmerje med vodo in cementom v betonu, malti:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vodocéven -vna -o prid. (ẹ̑)
strojn., v zvezi vodocevni kotel parni kotel, pri katerem teče voda po ceveh, ki jih od zunanje strani grejejo vroči plini:
SSKJ²
vododŕžen -žna -o prid. (r̄)
za vodo neprepusten: vododržna plast; vododržna tla
SSKJ²
vodográdben -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na gradnjo vodnih objektov: vodogradbena dela / vodogradbena ekipa
SSKJ²
vodohrán -a m (ȃ)
teh. zaprta betonska ali kovinska posoda za zbiranje, hranjenje vode: graditi vodohran / zemeljski vodohran v zemlji; stolpni vodohran na betonskem stebru, stebrih
SSKJ²
vodoinštalacíjski tudi vodoinstalacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na inštalacije za vodo: vodoinštalacijska dela / vodoinštalacijski material
SSKJ²
vodokàz -áza m (ȁ á)
teh. priprava, ki kaže višino vode v posodi: pritrditi vodokaz k bobnu parnega kotla
SSKJ²
vodokázen -zna -o (ā)
pridevnik od vodokaz: vodokazne naprave
SSKJ²
vodoljúba -e ž (ȗ)
bot. vodna ali močvirska rastlina s črtalastimi listi in rožnato rdečimi cveti v kobulastem socvetju, Butomus:
SSKJ²
vodoljúben -bna -o prid. (ú ū)
knjiž. ki uspeva na mokrih tleh, v vodi: vodoljubna rastlina
SSKJ²
vodomát -a m (ȃ)
avtomat za vodo: vodomati se redno vzdržujejo; namestiti vodomat; voda iz vodomata
SSKJ²
vodómec -mca m (ọ̄)
zool. manjša obvodna ptica z modro zelenim perjem po hrbtu, močnim kljunom in kratkimi rdečimi nogami, Alcedo atthis: ponirki in vodomci
SSKJ²
vodomér -a m (ẹ̑)
1. teh. priprava, ki kaže količino porabljene vode: zavarovati vodomere pred mrazom / odčitati vodomer
2. geogr. pokončna letev z oznakami za merjenje višine vodne gladine: postaviti na reki vodomer
SSKJ²
vodoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
nanašajoč se na merjenje količine, višine vode: vodomerne naprave
♦ geogr. vodomerna lata pokončna letev z oznakami za merjenje višine vodne gladine; vodomer
SSKJ²
vodomèt -éta m (ȅ ẹ́)
1. okrasna naprava z zbiralnikom vode, iz katere brizgajo vodni curki in v loku padajo nazaj v zbiralnik: sredi parka je vodomet; šumenje vodometa; vodnjak s kipi in vodometom
2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa, kar v loku pada kam: vodomet isker, luči
SSKJ²
vodométen -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vodomet: vodometne cevi / vodometni curki
SSKJ²
vodonósec -sca m (ọ̑)
kdor nosi vodo: žejni delavci so komaj pričakali vodonosca / ekspr. sivi oblaki vodonosci
SSKJ²
vodonôsen -sna -o prid. (ó ō)
knjiž. ki ima, vsebuje vodo: vodonosni oblaki / rastline črpajo vodo iz vodonosnih plasti vodnatih
SSKJ²
vodonóša -e tudi -a m (ọ̑)
knjiž. vodonosec: žejni kopači so klicali vodonošo
SSKJ²
vodoodpóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄)
1. ki je izdelan tako, da vode ne prepušča in ga ta ne poškoduje: vodoodporni fotoaparat; vodoodporni izdelki; vodoodporna ura; vodoodporno ohišje / vodoodporna vetrovka
2. ki ga voda ne odstrani: vodoodporni flomaster; vodoodporni tekoči puder; vodoodporna ličila so odpornejša od navadnih
SSKJ²
vodopàd -áda m (ȁ á)
zastar. slap: bučanje vodopada
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vodopísje -a s (ȋ)
knjiž. hidrografija
SSKJ²
vodopívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor (rad) pije vodo: pravi vodopivec
SSKJ²
vodoprepústen -tna -o prid. (ú)
geol. ki prepušča vodo: vodoprepustna plast
SSKJ²
vodoráven -vna -o prid. (á)
1. vzporeden z gladino mirujoče vode: vodoraven rov; vodoravna lega, smer; vodoravna ploskev / hitrost letala v vodoravnem letu
// vzporeden z zgornjim robom: vodoravne črte v zvezku / poudariti vodoravne šive pri obleki
2. nanašajoč se na enote iste stopnje, vrednosti: vodoravno povezovanje organizacij
● ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
♦ fiz. vodoravni met gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri; geom. vodoravna ravnina; meteor. vodoravno gibanje zraka gibanje zraka, približno vzporedno z zemljinim površjem
    vodorávno 
    prislov od vodoraven: police ležijo vodoravno
    // izraža gibanje ali smer vzporedno z gladino mirujoče vode: helikopter leti vodoravno; sam.: pod vodoravno vpišite naslednje besede
SSKJ²
vodorávnica -e ž (ā)
knjiž. vodoravna črta: narisati, potegniti vodoravnico
● knjiž. nanesti enote na vodoravnico absciso; knjiž. gibati se v vodoravnici vodoravni smeri
SSKJ²
vodorávnost -i ž (á)
značilnost vodoravnega: vodoravnost lege
SSKJ²
vodostáj -a m (ȃ)
1. geogr. višina vodne gladine, merjena na določenem mestu ob določenem času: izmeriti vodostaj; nizek vodostaj; vodostaj jezera, reke; nihanje vodostaja
♦ strojn. višina vodne gladine v parnem kotlu
2. zastar. vodni zbiralnik: vas je zgradila vodostaj
SSKJ²
vodotêsen -sna -o prid. (é)
za vodo neprepusten: vodotesna oprema, ura
SSKJ²
vodotòč tudi vodotóč -óča m (ȍ ọ́; ọ̑)
zastar. struga, kanal: zaradi suše je v vodotoču malo vode; globok vodotoč
SSKJ²
vodotóčen -čna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na vodotok: vodotočni nasip / vodotočne kraške jame kraške jame s potokom, z reko
SSKJ²
vodotòk -óka m (ȍ ọ́)
v strugi tekoča voda: vodotoki poplavljajo; zajeziti vodotok; nasip ob vodotoku / podzemeljski, površinski vodotoki
SSKJ²
vodotôpen -pna -o prid. (ó)
topen v vodi: vodotopne snovi; uporaba vodotopnih lepil
SSKJ²
vodovárstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na varstvo vode v naravi: vodovarstveni nasip; vodovarstveni režim; gradnja bazena je sporna z vodovarstvenega vidika; čakati na vodovarstveno soglasje / vodovarstveni pas; vodovarstveno območje
SSKJ²
vodôvje -a s (ȏ)
1. velika količina vode: naraslo vodovje je odneslo most; ekspr. reševalec je že plaval sredi vodovja; nemirno vodovje oceana
2. več tekočih in stoječih vod: vodovje Gorenjske narašča; vodovje je preplavilo polja
SSKJ²
vodovòd -óda m (ȍ ọ́)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za dovajanje vode: graditi vodovod; priključiti nove hiše na vodovod; kopati za vodovod; vodovod in kanalizacija / hišni vodovod; javni, mestni vodovod / napeljati vodovod / iz vodovoda kaplja iz vodovodne pipe; iti po vodo k vodovodu na hodniku h koritu z vodovodno pipo
SSKJ²
vodovódar -ja m (ọ̑)
pog. vodovodni inštalater: poklicati vodovodarja
SSKJ²
vodovóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na vodovod: vodovodna cev, pipa / vodovodno omrežje / vodovodni inštalater / vodovodna voda
♦ bot. vodovodna cev cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi
SSKJ²
vodozbíren -rna -o prid. (ȋ)
geogr., v zvezi vodozbirno območje ozemlje, s katerega odteka voda v isto povirje:
SSKJ²
vodoznánstvo -a s (ȃ)
knjiž. hidrologija: dosežki vodoznanstva
SSKJ²
vodozvézdnica -e ž (ẹ̑)
nav. mn., bot. vodne rastline s tankimi stebli, majhnimi cveti brez cvetnega odevala in listno rožico na vodni gladini; žabjelasovka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vódstven -a -o prid. (ọ̑)
ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodstveni delavci / imeti vodstveni položaj; biti na vodstvenem delovnem mestu / vodstvene naloge; vodstvena odgovornost
SSKJ²
vódstvo -a s (ọ̑)
1. glagolnik od voditi: vsako popoldne je vodstvo po razstavi; poskrbeti za vodstvo; strokovno vodstvo / prevzeti vodstvo izleta, pohoda / duhovno vodstvo; vodstvo mladih / vodstvo poslovnih knjig
● publ. domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo dosegli prednost v igri; publ. orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta dirigira mu znan dirigent; publ. delo so opravili pod vodstvom mentorja pri delu jih je vodil mentor
2. oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi: vodstvo se je že sestalo; imenovati, izvoliti vodstvo; imeti dobro, slabo vodstvo / novo vodstvo društva / državno vodstvo / vodstvo podjetja, šole, tovarne
SSKJ²
vodvíl tudi vaudeville -a [vodvíl] m (ȋ)
lit. krajša lahkotna komedija ali burka s pevskimi vložki: napisati vodvil; gledališče je predstavilo junake romantičnega vodvila
SSKJ²
vodvílski tudi vaudevilski -a -o [vodvílski] prid. (ȋ)
nanašajoč se na vodvil: vodvilske pesmi / vodvilsko gledališče / vodvilska zabavnost
SSKJ²
vogál -a [vogau̯] m (ȃ)
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima več vogalov; zadeti se ob mizni vogal; vogal predpasnika se je strgal / stolp je na štiri vogale štirioglat
// prostor ob tem delu: sedeti na vogalu klopi
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: priti izza vogala; burja piha okrog vogalov; ekspr. izginil je za vogal
// prostor ob tem delu: čakala ga je na vogalu
● ekspr. to se najde za vsakim vogalom povsod; star. prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha krajec; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
SSKJ²
vogálček -čka [vogau̯čək] m (ȃ)
manjšalnica od vogal: robec ima izvezen vogalček; poravnati zavihan vogalček
♦ fot. košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album
SSKJ²
vogálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vogal: vogalna soba / vogalni kamen
SSKJ²
vógel -gla [vogəu̯] m (ọ̑)
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata
// prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: poškodovati hišni vogel; priteči izza vogla; ekspr. trgovina je takoj za voglom
// prostor ob tem delu: srečala sta se na voglu
● ekspr. kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča povsod; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
SSKJ²
vógeln -a -o [vogələn in vogəln] prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vogel: vogelna soba / vogelni kamen
● ekspr. te knjige so vogelni kamen naše kulture so zelo pomembne
SSKJ²
vógelnik -a [vogəlnik] m (ọ̑)
1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: vogelnik, dleta in meter
2. predmet, navadno kamen, ki stoji na voglu, robu česa: spotakniti se ob vogelnik
SSKJ²
voglár -ja m (á)
etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: pred hišo so se zbrali voglarji
SSKJ²
vogláriti -im nedov. (á ȃ)
1. nar. fantovati, vasovati: fant že dolgo voglari pod dekletovim oknom
2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli voglarit
● star. kod si voglaril vso noč hodil, bil
SSKJ²
voglárjenje -a s (á)
glagolnik od voglariti: naveličati se voglarjenja
SSKJ²
voglàt -áta -o prid. (ȁ ā)
star. oglat: voglato bruno / voglate kretnje nerodne, okorne
SSKJ²
vóh -a m (ọ̑)
čut za zaznavanje vonja: voh mu peša; pes ima dober voh; zaznavati z vohom; čutilo za voh; voh, vid in drugi čuti
SSKJ²
voháč -a m (á)
star. vohun: imeti koga za vohača
SSKJ²
vohálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vohanje: vohalna sposobnost / vohalni organ, živec
♦ zool. vohalna jamica vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk
SSKJ²
vohálo -a s (á)
vohalni organ: pes ima občutljivo vohalo
SSKJ²
vóhanje -a s (ọ̑)
glagolnik od vohati: ob vohanju pečenke se mu je vzbudila želja po jedi / vohanje nesreče
SSKJ²
vóhati -am nedov. (ọ̑)
1. z vohom zaznavati: vohati vonj po zažganem / vohati svež kruh; vohati pline
// biti sposoben zaznavati vonj: šakal voha mrhovino na velike razdalje / nepreh. kljub nahodu še dobro voha
2. s potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: pes je vohal, pa ni nič zavohal; žival voha okrog posode; srna voha po zraku
3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: kar naprej voha, pa nič ne izve; vohati okoli sosedove hiše; vohati za ljudmi
4. ekspr. čutiti, slutiti: vohali so nesrečo; vohal je, da se bo zgodilo nekaj hudega / vohati sneg predvidevati, da bo začelo snežiti
    vohajóč -a -e:
    medved je vohajoč obhodil travnik; vohajoči psi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vohávs -a m (ȃ)
star. vohun: skriti se policijskim vohavsom
SSKJ²
vohljáč -a m (á)
ekspr. kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do podatkov o delovanju, življenju koga: vohljač ji neprestano sledi; vedeli so, da je vohljač; vaški vohljač / policija ima svoje vohljače agente, vohune
SSKJ²
vohljánje -a s (ȃ)
glagolnik od vohljati: pasje vohljanje / vohljanje za osumljenci
SSKJ²
vohljáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vohljače: vohljaška nagnjenja / ekspr. vohljaška mreža agentska, vohunska
SSKJ²
vohljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. s krajšimi potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: dolgo časa je vohljal, pa ni nič zavohal; pes je začel vohljati okoli nahrbtnika; maček vohlja po kuhinji / vohljal je prijeten vonj vohal
2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: vohljala je, a ni nič izvedela; vohljati okoli hiše; vohljati po mestu
    vohljáje :
    žival se je vohljaje približala rešetki
    vohljajóč -a -e:
    psi so vohljajoč tekli za lisico
SSKJ²
vohnjáti -ám nedov. (á ȃ)
star. vohati, vohljati: psi so vohnjali po obleki; vohnja kot lovski pes
SSKJ²
vohún -a m (ȗ)
kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi, državi: biti vohun; najeti, odkriti vohuna / industrijski, vojaški vohun
SSKJ²
vohúniti -im nedov. (ú ȗ)
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posredovati tuji osebi, državi: začel je vohuniti; vohuniti za konkurenčno podjetje
// ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: tu nima kaj delati, samo vohuni; vohuniti po hiši; žena vohuni za njim
SSKJ²
vohúnjenje -a s (ū)
glagolnik od vohuniti: obsoditi koga zaradi vohunjenja; vohunjenje za tujo državo / industrijsko, vojaško vohunjenje
SSKJ²
vohúnka -e ž (ȗ)
ženska, ki si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi, državi: vedeli so, da je vohunka; zasliševati vohunko
SSKJ²
vohúnski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na vohune: vohunska dejavnost / vohunska mreža; vohunska organizacija / vohunski satelit
SSKJ²
vohúnstvo -a s (ȗ)
dejavnost vohunov: obtožiti koga vohunstva; ukvarjati se z vohunstvom / gospodarsko, industrijsko, vojaško, znanstveno vohunstvo
SSKJ²
vòj vôja in vój -a m (ȍ ó; ọ̑)
zastar. manjša vojaška enota: voji so se razbežali po gozdu; poveljnik voja
● zastar. izbrali so ga za svojega voja vodjo, poveljnika
SSKJ²
vojáček -čka m (á)
ekspr. manjšalnica od vojak: vojaček straži; slaboten vojaček
SSKJ²
vojáčiti -im nedov. (á ȃ)
knjiž. biti vojak, služiti vojaški rok: več let vojačiti
SSKJ²
voják -a m (á)
1. pripadnik vojske: vojak straži, strelja; raniti vojaka; ameriški, ruski vojak; pogumen vojak / najemniški vojak v nekaterih državah ki za plačilo opravlja dejavnosti v vojski; poklicni vojak; pren., ekspr. vojak revolucije
// pripadnik vojske brez čina: ni oficir, ampak vojak / navadni vojak
2. kdor opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: njen sin je vojak; zaradi srčne napake ni bil vojak / potrdili so ga za vojaka
// mn., s predlogom opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: priti, vrniti se od vojakov / vpoklicati k vojakom; biti pri vojakih
SSKJ²
vojákinja -e ž (á)
1. pripadnica vojske: vojakinje so se udeležile vojaške parade; postati vojakinja; ameriška, izraelska, slovenska vojakinja; mlada vojakinja / poklicna vojakinja; pren., ekspr. vojakinja mladosti
// pripadnica vojske brez čina: navadna vojakinja / vojakinja brez čina
2. ženska, ki opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: nekdanja vojakinja
SSKJ²
vojakováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. biti vojak: obiskal je kraje, kjer je vojakoval
SSKJ²
vojarín -a m (ȋ)
etn. plesalec, ki vodi kolo:
SSKJ²
vojarínka -e ž (ȋ)
etn. plesalka, ki vodi kolo:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vojáščina -e ž (ā)
1. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: oprostiti koga vojaščine; odložiti vojaščino; po vojaščini se zaposliti / ima urejeno vojaščino
2. star. vojaki: vojaščina se je utaborila na travniku
SSKJ²
vojáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vojake: vojaški poklic; vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga vojak, dodeljen častniku za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak
♦ polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; pravn. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; voj. vojaški čini; vojaški inštruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
    vojáško prisl.:
    pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek
SSKJ²
vojáškoindustríjski -a -o prid. (á-ȋ)
nanašajoč se na vojaško industrijo: vojaškoindustrijski kompleks; vojaškoindustrijski lobi / vojaškoindustrijska družba
SSKJ²
vojáškopolicíjski -a -o prid. (á-ȋ)
nanašajoč se na vojaško policijo: vojaškopolicijska brigada; opravljanje vojaškopolicijskih nalog
SSKJ²
vojáškopolítičen -čna -o prid. (á-í)
nanašajoč se na vojaško politiko: vojaškopolitični položaj države; imeti vojaškopolitične zaveznike; vojaškopolitična zveza; vojaškopolitično povezovanje / vojaškopolitična doktrina; vojaškopolitična oficirska šola
SSKJ²
vojášnica -e ž (ȃ)
stavba za bivanje vojakov: zgraditi vojašnico; naborniki so se morali javiti v vojašnici
SSKJ²
vojášniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vojašnico: vojašniško dvorišče / vojašniško življenje
SSKJ²
vojáštvo -a s (ȃ)
1. vojaki: vojaštvo se je namestilo v vasi; število vojaštva se je zmanjšalo
2. knjiž. služenje vojaškega roka; vojaščina: oprostiti koga vojaštva
SSKJ²
vôjen -jna -o prid. (ō)
nanašajoč se na vojno: bila sta vojna tovariša / vojni invalid, ujetnik; vojna sirota; vojna vdova vdova, ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno; vojne žrtve / vojno letalstvo / vojni davek; vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države; vojna škoda / vojni zločin / ekspr. vojna psihoza; vojne razmere; vojno stanje / vojni čas / vojna akademija vojaška akademija
● ekspr. zaradi vojnega meteža se nista poročila zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne; ekspr. vojna pošast vojna
♦ fin. vojno posojilo posojilo za financiranje vojne; pravn. vojni plen sovražnikovo premično premoženje, zajeto na bojišču ali na zasedenem ozemlju; voj. vojni razpored določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih oblikah odpora; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; vojna napoved; vojna vojaška pošta v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta; vojno pravo mednarodno veljavna pravila, ki jih morajo upoštevati vojskujoče se strani
SSKJ²
vojenína -e ž (í)
nar. vzhodno prekajeno meso: rad ima kuhano vojenino
SSKJ²
vojevánje -a s (ȃ)
star. bojevanje: načini vojevanja
SSKJ²
vojeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
star. bojevati se: vojevati se za svobodo; vojevati se s sovražnikom / vojevati boj za svobodo
    vojujóč se -a -e:
    vojujoče se države
SSKJ²
vójka -e ž (ọ̑)
nav. mn., nar. vajet2: držati, popustiti vojke; žival uboga na poteg vojk
SSKJ²
vôjna -e ž (ó)
1. vojaški spopad, navadno med državami: vojna traja, se začne; dobiti, izgubiti, preprečiti vojno; pasti v vojni; vojna na kopnem, morju; konec, začetek vojne; strahote vojne / star. iti na vojno; državi sta v vojni se med seboj vojaško spopadata / atomska, jedrska vojna; domovinska vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu; državljanska vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države; prva, druga svetovna vojna / vojna zvezd silovit boj, spopad med močnima nasprotnikoma
// čas trajanja takega spopada: po vojni so tovarno podržavili; med vojno je bil zaprt; revija je izhajala že pred vojno
2. ekspr. hudo prepiranje, medsebojno spopadanje: zavist je povzročila med sosedi pravo vojno
● med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. papirnata vojna dalj časa trajajoča pisna polemika
♦ polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja; voj. bliskovita, frontalna vojna; hidrogenska vojna z uporabo jedrskega orožja; psihološka vojna uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo; specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912–1913; vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije v letih 1991–1995; španska državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939; zalivska vojna vojna med Irakom in državami Organizacije združenih narodov pod vodstvom Združenih držav Amerike v letu 1991; vojna med Irakom in Združenimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Avstralijo v letu 2003
SSKJ²
vojník -a m (í)
zastar. vojak: biti vojnik; pogumen vojnik
SSKJ²
vojno... ali vôjno... prvi del zloženk (ó)
nanašajoč se na vojno: vojnomornariški, vojnopošten, vojnozgodovinski
SSKJ²
vôjnohujskáški -a -o prid. (ó-á)
nanašajoč se na dejavnost vojnih hujskačev: vojnohujskaški voditelji / vojnohujskaška propaganda
SSKJ²
vojnopóšten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vojno vojaško pošto: vojnopoštna cenzura / vojnopoštne dopisnice
SSKJ²
vôjnopráven -vna -o prid. (ó-ā)
nanašajoč se na vojno pravo: vojnopravne pogodbe / vojnopravni pojmi
SSKJ²
vôjnozgodovínski -a -o prid. (ó-ȋ)
nanašajoč se na zgodovino vojne: vojnozgodovinska raziskovanja / vojnozgodovinski inštitut, muzej
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vôjska -e ž (ó)
1. nav. ed. oborožene sile navadno kake države: vojska ima v državi velik vpliv; opremiti vojsko z modernim orožjem; dezertirati iz vojske; stopiti v vojsko; biti v službi v vojski; močna vojska; pripadnik vojske / Slovenska vojska
2. pripadniki teh sil: vojska napade, se umika; poveljnik vojske; premikanje vojsk; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno / najemniška vojska v nekaterih državah ki jo sestavljajo za plačilo najeti vojaki
3. vojaški spopad, navadno med državami; vojna: vojska se začne, konča / druga, prva svetovna vojska / star. iti na vojsko
// pog. čas trajanja takega spopada: po vojski se je marsikaj spremenilo; pred vojsko je bil zaprt
4. ed., pog. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v oboroženih silah: vojska je za zdrave fante obvezna; odložiti vojsko / po diplomi je šel v vojsko
// čas opravljanja take dejavnosti: pripovedovati zgodbe iz vojske
5. ekspr., z rodilnikom velika množica: vojska novinarjev; spremlja jo vojska občudovalcev
● ekspr. imela sta vojsko prepirala sta se; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; voj. služiti vojsko; kopenska vojska del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem; stalna vojska ki jo ima kaka država v mirnem času; rod vojske
SSKJ²
vôjskar -ja m (ȏ)
zastar. vojak: četa vojskarjev
SSKJ²
vôjsken -kna -o prid. (ō) star.
1. vojaški: vojskni čevlji / vojskne pesmi
2. vojen: vojskne sirote / vojskni časi
SSKJ²
vôjskin -a -o prid. (ó) star.
1. vojaški: vojskina obleka
2. vojen: vojskini časi
SSKJ²
vojskovalíšče -a s (í)
voj. območje, na katerem je, poteka vojna: evropsko, azijsko vojskovališče; vojskovališče druge svetovne vojne
SSKJ²
vojskovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vojskovati se: z vojskovanjem pridobiti tuja ozemlja; dolgotrajno vojskovanje; načini, taktika vojskovanja / naveličati se vojskovanja
SSKJ²
vojskováti se -újem se nedov. (á ȗ)
1. vojaško se spopadati: sprti strani sta se prenehali vojskovati; vojskovati se s sosednjo državo
2. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: vojskovati se proti močnejšemu nasprotniku; vojskovati se za domovino, svobodo; vojskovati se na morju; hrabro se vojskovati; pren. vojskovati se proti jezikovnim napakam
3. ekspr. zelo si prizadevati za kaj: vojskoval se je za njeno naklonjenost; vojskovati se za pravice
    vojskujóč se -a -e:
    vojskujoč se je država gospodarsko propadala; vojskujoče se strani
SSKJ²
vojskovódja -e tudi -a m (ọ̑)
poveljnik vojske: vojskovodja je podpisal premirje; rimski vojskovodja; slaven vojskovodja; vrhovni vojskovodja
SSKJ²
vojskovòj -ôja m (ȍ ó)
zastar. vojskovodja: slaven vojskovoj
SSKJ²
vójstvo -a s (ọ̑)
zastar. vojska: vojstvi sta se spopadli; cesarsko vojstvo
SSKJ²
vojščák -a m (á)
star. vojak: vojščaki se zbirajo; pogumen vojščak; rimski vojščak
SSKJ²
vójvoda -e tudi -a m (ọ̑)
plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda
// zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod
♦ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev
SSKJ²
vójvodina -e ž (ọ̑)
zgod., zlasti v fevdalizmu dežela ali samostojna država, ki ji vlada vojvoda: germanska vojvodina / vojvodina Kranjska
SSKJ²
vójvodinja -e ž (ọ̑)
žena vojvode: vojvoda in vojvodinja
SSKJ²
vójvodov -a -o (ọ̑)
pridevnik od vojvoda: vojvodov spremljevalec
SSKJ²
vójvodski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vojvode ali vojvodstvo: vojvodski grad / vojvodski naslov / vojvodska dežela
♦ zgod. vojvodski prestol, stol kamnit prestol, stol koroških vojvod na Gosposvetskem polju iz 9. stoletja kot simbol fevdalne oblasti nad deželo
SSKJ²
vójvodstvo -a s (ọ̑)
1. vojvodski naslov: dobiti vojvodstvo
2. zgod., zlasti v fevdalizmu vojvodina: zgodovina kranjskega vojvodstva
3. na Poljskem večja upravna enota: glavno mesto vojvodstva
SSKJ²
vók -a m (ọ̑)
visoka, na dnu navadno zaobljena ponev zlasti za pripravo kitajskih jedi: stresti zelenjavo v vok; kuhati, pražiti zelenjavo v voku; v voku segreti olje
SSKJ²
vokabulár -ja m (á)
knjiž. slovar: izdati vokabular
SSKJ²
vokál -a m (ȃ)
1. jezikosl. samoglasnik: dolžina vokalov / ozki, široki vokal
2. glasb. vokalna glasba: vokal in instrumental / skladba za vokal in kitaro glas
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vokálen -lna -o prid. (ȃ)
1. jezikosl. samoglasniški: vokalni sistem jezika / vokalna redukcija
2. nanašajoč se na pevski glas: nastop vokalnega ansambla; vokalni koncert / vokalna glasba
SSKJ²
vokalíst -a m (ȋ)
kdor poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevec: instrumentalisti in vokalisti
SSKJ²
vokalístka -e ž (ȋ)
ženska, ki poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevka: jazzovska vokalistka; odlična, vrhunska vokalistka; vokalistka v ansamblu, skupini; pianistka in vokalistka / glavna, spremljevalna vokalistka
SSKJ²
vokalizácija -e ž (á)
glagolnik od vokalizirati: jasna vokalizacija / vokalizacija glasu l
♦ adm. simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji
SSKJ²
vokalízem -zma m (ī)
jezikosl. sistem samoglasnikov: nenaglašeni vokalizem
// nauk o tem:
SSKJ²
vokalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru: razločno vokalizirati
    vokalizírati se jezikosl.
    postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik: l se vokalizira
    // postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik:
SSKJ²
vókativ -a m (ọ̑)
jezikosl. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora, zvalnik: vokativ je enak nominativu
SSKJ²
vóki-tóki in walkie-talkie -ja [vóki-tóki] m (ọ̑-ọ̑)
rad. žepni baterijski sprejemnik in oddajnik: pogovarjati se z voki-tokijem
SSKJ²
vokman in vokmen gl. walkman
SSKJ²
vòl vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volôvi, rod. mn. vôlov in volôv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó)
1. skopljen samec goveda: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju
● ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati
SSKJ²
volán1 -a m (ȃ)
krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan
● ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznik
♦ aer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba
SSKJ²
volán2 -a m (ȃ)
nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: prišiti volane na krilo; zavese z volani
SSKJ²
volána -e ž (ȃ)
nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: bluza, krilo z volano, volanami / plisirana volana
SSKJ²
volánček -čka m (ȃ)
manjšalnica od volan, naborek: prišiti volančke; obleka z volančki
SSKJ²
volánica -e ž (ȃ)
manjšalnica od volana: z volanicami okrašeno krilo
SSKJ²
volánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na volan, krmilo, zlasti pri motornem vozilu: volanski mehanizem; volanski obroč; volanski pokrov / volanska ključavnica ključavnica za zaklepanje volana
SSKJ²
volapík tudi volapük -a [volapík] m (ȋ)
umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in latinščine: govoriti volapik, v volapiku; volapik in esperanto
SSKJ²
volár -ja m (á)
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov: volar žene vole na pašo; hlapec volar
// star. volovski prekupčevalec: na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole
♦ astron. Volar ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi
SSKJ²
volčíca -e [vou̯čica] ž (í)
1. volkulja: volčica je skotila pet mladičev; volk in volčica
2. volčja mladička: volčiči in volčice
3. slabš. krvoločna, neusmiljena ali požrešna, pohlepna ženska: ta ženska je prava volčica
SSKJ²
volčìč -íča [vou̯čič] m (ȉ í)
1. manjšalnica od volk: od nekod se je pritepel volčič; volkulja z volčiči
2. član najmlajše skupine skavtov: skavti sprejemajo mlade tretjega razreda osnovne šole med volčiče; poletni tabor volčičev in izvidnikov / skupina, veja volčičev in volkuljic
3. nar. vnetje vimena: krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu
// vnetje sploh: volčič na gobcu, parkljih
4. nar. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
volčíčen -čna -o [vou̯čičən] prid. (ȋ)
nar. ki ima volčič, vnetje: volčična živina
SSKJ²
volčín -a [vou̯čin] m (ȋ)
bot. grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne: vejica volčina / Blagajev volčin; dišeči, navadni volčin
SSKJ²
volčína -e [vou̯čina] ž (í)
1. volčja koža: biti oblečen v volčino
2. volčje meso: jesti volčino
3. volčji brlog: volkulja ne lovi blizu volčine
SSKJ²
volčják -a [vou̯čjak] m (á)
nemški ovčar: čistokrvni volčjak; lajanje volčjaka / nemški volčjak; pes volčjak
● nar. tam raste volčjak volčja češnja
♦ lov. irski volčjak največji hrt, uporabljan nekdaj za lov na volkove, medvede, jelene
SSKJ²
vôlčji -a -e [vou̯čji] prid. (ȏ)
1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce
2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
    vôlčje prisl.:
    volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
SSKJ²
vôlčnica -e [vou̯čnica] ž (ȏ)
1. volčji brlog: iz volčnice se je prikazal volk
2. lov. volčja jama: loviti volkove v volčnice
SSKJ²
volè1 -éta m (ȅ ẹ́)
ekspr. majhen vol, voliček: vole je počasi vlekel voz
SSKJ²
volè2 -éta s (ȅ ẹ́)
ekspr. majhen vol, voliček: z voletom voziti drva; mlado, neumno vole
SSKJ²
volêj tudi voley -a [volêj] m (ȇ)
šport., pri nogometu položaj leteče žoge, preden se dotakne tal: dati gol iz voleja
// strel, udarec žoge v tem položaju: z volejem poslati žogo v gol; v prid. rabi: volej predložek, udarec
SSKJ²
vôlek1 -a in vôlka m (ō)
nar., v zvezi božji volek muren: cvrčanje božjih volekov
● iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast
// pikapolonica: božji volek je zletel z otrokove dlani
SSKJ²
vôlek2 -lka m (ō)
1. voliček: mlad, rejen volek
2. nav. mn., zool. morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč, Muricidae: hišice volkov na morskem dnu / bodičasti, čokati volek
SSKJ²
voley gl. volej
SSKJ²
vólfram -a m (ọ̑)
kem. zelo trda, najtežje taljiva težka kovina, element W: uporaba volframa v elektroindustriji, jeklarstvu
SSKJ²
volframít -a m (ȋ)
min. rudnina železova in manganova sol volframove kisline: pridobivati volfram iz volframita
SSKJ²
vólframov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na volfram: volframova ruda / volframova kislina
♦ elektr. volframova svetilna nitka; metal. volframovo jeklo
SSKJ²
vólga -e ž (ọ̑)
tip ruskega osebnega avtomobila, izdelanega v mestu Gorki: peljati se v volgi, z volgo; volga in moskvič
SSKJ²
vôlhek -hka -o [vou̯hək] prid. (ó) star.
1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko
// mehek zaradi vlažnosti: volhko seno
2. mehek, voljen2: volhka dlaka, koža
    vôlhko prisl.:
    volhko dišati
SSKJ²
vôlhkost -i [vou̯hkost] ž (ó)
star. vlažnost: volhkost stene
SSKJ²
volìč -íča m (ȉ í)
star. vol, voliček: enoleten volič / speči voliča
● star. od vola se uči orati volič od odraslega se uči delati mlajši
♦ obrt. železen drog za natikanje, snemanje mlinskega kamna
SSKJ²
volíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od vol: voliček muka; učiti volička voziti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
voliêra tudi voljêra -e ž (ȇ)
večja kletka, v kateri se ptič lahko preletava: gojiti fazane, jerebice v volieri / letna voliera za vzgojo ptičjih mladičev; zimska voliera
SSKJ²
volilec gl. volivec
SSKJ²
volílen -lna -o [voliu̯na in volilna] prid. (ȋ)
nanašajoč se na voljenje, volitve: volilni izidi; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek; volilni imenik seznam volilnih upravičencev; volilni mož oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve; volilni odbor odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču; volilni upravičenec; volilna komisija komisija, ki skrbi za nadzor, pravilno izvedbo volitev na vseh voliščih in objavlja končne, uradne rezultate volitev; volilna skrinjica skrinjica za oddajanje glasovnic / volilni okoliš; volilni zakon; volilna enota / volilna propaganda
● iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volilcem; volilni molk prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami
♦ polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov; pravn. volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; delegatski volilni sistem sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank; aktivna volilna pravica; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; zgod. volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja
SSKJ²
volilka gl. volivka
SSKJ²
volílnica -e [tudi voliu̯nica] ž (ȋ)
1. volilni listek, glasovnica: izpolniti, oddati volilnico
2. zastar. volišče: vstopiti v volilnico
SSKJ²
volílnik -a [voliu̯nik in volilnik] m (ȋ)
1. priprava, s pomočjo katere se voli (na daljavo): uporaba elektronskih volilnikov v nekaterih državah ZDA
2. zgod. volilni knez:
SSKJ²
volílnost -i [volilnost in voliu̯nost] ž (ȋ)
dejstvo, da se kdo da, sme voliti: volilnost sodnikov / načelo volilnosti
SSKJ²
volílo -a s (í)
pravn. kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: izplačati volilo; volilo dobrodelni organizaciji; denar iz volila
// odredba, določilo o tem v oporoki: zapustiti komu kaj v volilu, z volilom
SSKJ²
volíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer se voli: pripraviti, zapustiti volišče; priti na volišče; volišče v šoli, tovarni
SSKJ²
volítev -tve ž (ȋ)
1. nav. mn. organizirano izražanje svoje odločitve o kandidatu
a) za določeno funkcijo, nalogo: udeležiti se volitev; zmagati na volitvah, pri volitvah; volitve poslancev, odbora, predsednika; volitve v državni zbor; izid, razpis volitev / iti na volitve / občinske, predsedniške, državnozborske volitve / vzporedne volitve anketa o odločitvah volivcev, ki poteka istočasno z volitvami, referendumom
b) za določen naslov: volitve akademikov; volitve univerzitetnega profesorja
2. star. izbira: volitev med dvema možnostma
♦ pravn. nadomestne volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve mandatnega mesta; neposredne, posredne volitve
SSKJ²
volíti vólim nedov. in dov. (ī ọ́)
1. organizirano izražati svojo odločitev o kandidatu
a) za določeno funkcijo, nalogo: voliti poslance, odbornike, sodnika; voliti v parlament; voliti koga za predsednika; voliti z dviganjem rok, listki / voliti komunistično, liberalno, socialistično stranko
b) za določen naslov: voliti akademika; voliti univerzitetne učitelje / po preteku določenega roka koga ponovno voliti
2. pravn. v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: voliti komu denar, hišo / voliti v oporoki, z oporoko
3. star. izbirati: nasprotnik naj voli orožje za dvoboj / voliti med življenjem in smrtjo
● dame volijo spoštljivo, pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
    vóljen -a -o:
    voljeni funkcionarji; biti voljen za štiri leta
SSKJ²
volitíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. hoten, voljen1: volitivne duševne funkcije; emotiven, kognitiven in volitiven / volitivni jaz
SSKJ²
volítven -a -o prid. (ȋ)
star. volilen: volitvena enota / volitveni govori
SSKJ²
volívec -vca in volílec -lca [voliu̯ca] m (ȋ)
kdor ima pravico voliti: izbrisati, vpisati volivca; seznam, zbor volivcev
// kdor voli: volivci so oddajali glasovnice
SSKJ²
volívka in volílka -e [voliu̯ka] ž (ȋ)
ženska, ki ima pravico voliti: podpora, zaupanje volivk; boj za glasove volivk; pogovori, stiki z volivkami
// ženska, ki voli: volilna komisija je že preštela glasove vseh volivk in volivcev
SSKJ²
vólja -e ž (ọ́)
1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja
// ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje
2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se
3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče
4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo
6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo
// v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato
7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža
a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati
b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj
c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda
d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga
● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
♦ filoz. volja do moči; pravn. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
SSKJ²
vóljen1 -jna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na voljo: voljne, čustvene in razumske značilnosti / voljno dejanje
♦ pravn. voljna sposobnost sposobnost osebe, ki ima za pravna dejanja potrebno voljo
SSKJ²
vóljen2 in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄)
1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
// ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip
2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen
3. nar. pripraven1, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse
4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme
● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro
    vóljno tudi voljnó prisl.:
    voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / voljno kot povelje izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno
    ●     pog. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva
SSKJ²
voljera gl. voliera
SSKJ²
vóljica -e ž (ọ́)
ekspr. manjšalnica od volja: vaša voljica je, če to naredite / v hiši je bila spet dobra voljica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
voljív -a -o prid. (ī í)
ki se da, sme voliti: voljivi delegati, predstavniki
SSKJ²
voljívost -i ž (í)
dejstvo, da se kdo da, sme voliti: nazadovoljni kmetje so zahtevali voljivost župnikov
SSKJ²
vóljnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost voljnega: voljnost kože / pokazati voljnost pomagati; voljnost ljudi za delo
SSKJ²
vôlk -a [vou̯k] m, mn. volkôvi, im. mn. stil. volcjé (ȏ)
1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec: volk in volkulja
2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi
3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
7. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. glasb. žarg. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v človekovi naravi je, da je pogosto nasilen, neuvideven do drugega človeka
♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji morski pes; polarni volk; prerijski volk kojot
SSKJ²
volkáč -a [vou̯kač] m (á) zastar.
1. volk: volkač je spet raztrgal jagnje
2. nemški ovčar: lajanje volkača
SSKJ²
vôlkec -kca [vou̯kəc] m (ȏ)
manjšalnica od volk: mlad, sestradan volkec; volkulja z volkci
♦ zool. volkec kačjemu pastirju podobna žuželka, katere ličinke lovijo na dnu peščenih lijakov majhne žuželke, navadno mravlje, Myrmeleon formicarius; volkci majhni pajki z osmimi očmi v treh prečnih vrstah in glavniku podobnimi kremplji z malo zobci na nogah, Lycosidae
SSKJ²
volkodlák -a [vou̯kodlak] m (ȃ) po ljudskem verovanju
1. bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk: psoglavci in volkodlaki / ureči koga v volkodlaka
// človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka: napad volkodlaka je preživel, nato pa sam postal volkodlak; filmi, zgodbe o volkodlakih; boj, spopad z volkodlaki; čarovnice, vampirji in volkodlaki / volkodlak mu hodi pit kri
2. krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako: ženski se je rodil volkodlak
SSKJ²
volkodláštvo -a [vou̯kodlaštvo] s (ȃ)
1. po ljudskem verovanju dejstvo, da je kdo volkodlak: rešiti se volkodlaštva
2. slabš. krvoločnost, maščevalnost: očitati komu volkodlaštvo / volkodlaštvo v človeku
SSKJ²
volkswagen gl. folksvagen
SSKJ²
volkúlja -e [vou̯kulja] ž (ú)
samica volka: volkulja z mladiči; volk in volkulja
● rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija
SSKJ²
volkúljica -e [vou̯kuljica] ž (ú)
članica najmlajše skupine skavtov: skupina volkuljic; volčiči in volkuljice / obljuba volkuljic
SSKJ²
vôlna -e [vou̯na] ž (ó)
1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno
// niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi
2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / kamena volna snov za izolacijo iz kamenin v nitasti, vlaknasti obliki; mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre
● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
SSKJ²
volnár -ja [vou̯nar] m (á)
1. kdor prideluje, izdeluje volno: vas volnarjev / volnarji se pripravljajo na jesensko sezono
2. nekdaj trgovec, prekupčevalec z volno: prodati volno volnarju
SSKJ²
volnárski -a -o [vou̯narski] prid. (á)
nanašajoč se na volnarje ali volnarstvo: volnarska stroka / volnarska predilnica; volnarske statve široke statve za tkanje volnenih tkanin / volnarska industrija
SSKJ²
volnárstvo -a [vou̯narstvo] s (ȃ)
volnarska obrt: volnarstvo in platnarstvo
SSKJ²
vôlnast -a -o [vou̯nast] prid. (ó)
po videzu, otipu podoben volni: imeti volnaste lase; pes z volnasto dlako / ekspr. volnasti oblaki / kosmata, volnasta žogica
SSKJ²
vôlnat -a -o [vou̯nat] prid. (ȏ)
1. porasel z volni podobno dlako, izrastki: imel je rjav, volnat tilnik / volnati listi, plodovi
♦ bot. volnata medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi dlakami po steblu, listih, Holcus lanatus
2. volnast: volnati lasje / volnati oblaki
3. star. volnen: volnate nogavice
SSKJ²
volnén -a -o [vou̯nen] prid. (ẹ̄)
ki je iz volne: volnena nit, preja / volnene nogavice; volnena tkanina; volneno blago / vlakna volnenega izvora
SSKJ²
volnenína -e [vou̯nenina] ž (í)
star. volnena tkanina: oblačilo iz volnenine; volnenina in bombaževina
SSKJ²
volnénka -e [vou̯nenka] ž (ẹ̄)
knjiž. volneno oblačilo: biti oblečen v volnenko / sezuti volnenke volnene nogavice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
volnína -e [vou̯nina] ž (ī)
knjiž. volnena tkanina: debela, mehka volnina; plašč iz volnine
SSKJ²
volnolás in volnolàs -ása -o [vou̯nolas] prid. (ȃ; ȁ á)
knjiž. ki ima volni podobne lase: volnolasi ljudje
SSKJ²
volontêr -ja m (ȇ)
1. knjiž. delovni prostovoljec, navadno neplačan: pomanjkanje pedagogov so reševali z volonterji; delati kot volonter
2. nekdaj neplačan pripravnik: opravljati službo volonterja / učitelj, zdravnik volonter
SSKJ²
volontêrka -e ž (ȇ)
knjiž. delovna prostovoljka, navadno neplačana: za starčka skrbi volonterka Rdečega križa
SSKJ²
volontêrski -a -o prid.(ȇ)
nanašajoč se na volonterje ali volonterstvo: volonterski socialni delavci / volontersko delo
    volontêrsko prisl.:
    delati volontersko
SSKJ²
volontêrstvo -a s (ȇ)
1. knjiž. delovno prostovoljstvo, navadno neplačano: pohvaliti volonterstvo mladih
2. nekdaj neplačano pripravništvo: po večletnem volonterstvu dobiti redno službo
SSKJ²
voloók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž., ekspr. ki ima velike, okrogle oči: volooki lepotec / pri Homerju volooka Hera
SSKJ²
vôlov -a -o (ó)
pridevnik od vol: volov rog
SSKJ²
volôvec -vca m (ó)
nar. rastlina z rumenimi cveti v koških; primožek: volovec že odpira cvete
SSKJ²
volôvji -a -e prid. (ō)
nanašajoč se na vole: volovji rogovi; volovje stegno / volovji gonjači gonjači volov / človek z volovjimi očmi z velikimi, okroglimi
SSKJ²
volôvski -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na vole: volovsko stegno / juha iz volovskega repa; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.: ljudje volovske moči; volovska potrpežljivost zelo velika / ekspr.: človek s širokim, volovskim obrazom spodaj enako širokim kot zgoraj; volovski pogled pogled široko odprtih, brezizraznih oči; imeti volovske oči velike, okrogle
● nar. volovski jezik jelenov jezik; slabš. ima volovske možgane misli, dojema zelo počasi, nerodno; nar. volovsko oko ivanjščica; na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
♦ agr. volovsko srce paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi; bot. navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis
    volôvsko prisl.:
    volovsko močen, otopel človek
SSKJ²
vólt -a m (ọ̑)
fiz. enota za merjenje električne napetosti: meriti v voltih, z volti; napetost 220 voltov [V] / volt na meter [V/m]
SSKJ²
voltairjanec -nca [volterjánəc] m (ȃ)
1. pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira: dela, nauki voltairjancev
2. ekspr. porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek: ne bodi tak voltairjanec; brezobziren voltairjanec
SSKJ²
voltairjanski -a -o [volterjánski] prid. (ȃ)
tak kot pri Voltairu: voltairjanski duh / voltairjanski posmeh
SSKJ²
voltairovski -a -o [voltêrou̯ski] prid. (ȇ)
tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na Cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh
● voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet
SSKJ²
vóltampêr -a m (ọ̑-ȇ)
elektr. enota za merjenje navidezne moči električnega toka: meriti v voltamperih; dvanajst voltamperov [VA]
SSKJ²
voltáža -e ž (ȃ)
elektr. žarg. električna napetost, izražena v voltih: voltaža baterije
SSKJ²
vóltméter -tra m (ọ̑-ẹ̄)
fiz. priprava za merjenje električne napetosti: priključiti voltmeter; meriti z voltmetrom / elektrostatični voltmeter
SSKJ²
vóltsekúnda -e ž (ọ̑-ȗ)
fiz. enota za merjenje magnetnega pretoka; weber: meriti v voltsekundah
SSKJ²
volúhar -ja m (ȗ)
1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom: voluhar obgloda korenine drevja; loviti, zatirati voluharja
♦ zool. veliki voluhar
2. nizko človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje: take voluharje je treba izključiti iz organizacije
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
volúharica -e ž (ȗ)
1. samica voluharja: voluharica z mladiči; voluhar in voluharica
2. nav. mn., zool. škodljivi, velikim mišim podobni glodavci s topim smrčkom in krajšim repom, Microtidae: voluhar, pižmovka in druge voluharice
SSKJ²
volúmen -mna m (ú)
1. prostornina: izmeriti, izračunati volumen; volumen prostora, telesa
2. publ., navadno s prilastkom prostorska razsežnost česa: poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni
// razsežnost česa sploh: to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine
// obseg, velikost česa v določenem času: volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen; volumen tržišča
3. publ. značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami: ta vloga zahteva drugačen pevski volumen
4. biblio. zvezek, snopič1: delo je izhajalo v volumnih
// debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga: folianti in volumni
♦ med. minutni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti; utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom; strojn. gibni volumen gibna prostornina
SSKJ²
volúmenski -a -o [volumənski] prid. (ú)
prostorninski: volumensko razmerje / volumenski pretok tekočine pretok tekočine glede na njeno prostornino
♦ kem. volumenski odstotek odstotek kake snovi v raztopini, določen z razmerjem njunih prostornin; mont. volumenska kapaciteta sita kapaciteta sita glede na prostornino snovi, ki gre v časovni enoti skozi sito
SSKJ²
volumétričen -čna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na merjenje prostornine: volumetrične metode
♦ kem. volumetrična analiza kvantitativna analiza raztopine z določanjem prostornine reagenta; mont. volumetrično določanje svinca v koncentratu določanje z volumetrično analizo
    volumétrično prisl.:
    določati sladkor volumetrično
SSKJ²
voluminózen -zna -o prid. (ọ̑)
publ. ki ima sorazmerno veliko prostornino, prostorsko razsežen: voluminozen kip, tovor; po stepanju postane smetana voluminozna / voluminozna knjiga debela / voluminozen glas, ton glas, ton z značilnim slušnim vtisom zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami
♦ agr. voluminozna krma krma, ki ima glede na svojo prostornino malo prebavljivih hranilnih snovi
    voluminózno prisl.:
    voluminozno oblikovan kij
SSKJ²
voluminóznost -i ž (ọ̑)
knjiž. lastnost voluminoznega: voluminoznost tovora / voluminoznost slikarskih likov
SSKJ²
volúmski -a -o prid. (ū)
knjiž. prostorninski: volumsko razmerje snovi
♦ kem. volumski odstotek volumenski odstotek
SSKJ²
voluntarístičen -čna -o prid. (í)
1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev
// nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika
2. knjiž. hoten, voljen1: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti
SSKJ²
voluntarízem -zma m (ī)
mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji: vztrajanje kljub neuspehom je voluntarizem; herojski, mladostni voluntarizem
// nav. slabš. mišljenje, delovanje, ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: gospodarske težave so tudi posledica voluntarizma; voluntarizem in oportunizem / akcija se je izrodila v voluntarizem; gospodarski, politični voluntarizem
♦ filoz. ontološki voluntarizem nauk, da je volja bistvo, vzrok vsega; psihološki voluntarizem nauk, da je volja osnovna sestavina duševnosti
SSKJ²
voluntatíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. hoten, voljen1: voluntativni in intelektualni procesi v zavesti / voluntativna energija
SSKJ²
volúta -e ž (ȗ)
um. arhitektonski okrasni element v obliki spirale, polž: baročna voluta; kapitel z volutami / miza z nogami v obliki volut
SSKJ²
volúten -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na voluto: volutni zavoji / volutni kapiteli
SSKJ²
vólvo -a m (ọ̑)
avtomobil švedske tovarne Volvo: peljati se v volvu, z volvom
SSKJ²
vólvoks -a m (ọ̑)
bot. zelena alga kroglaste oblike, katere celice imajo po dvoje bičkov, Volvox:
SSKJ²
vómbat -a m (ọ̑)
zool. manjšemu medvedu podoben avstralski vrečar, ki rije po zemlji, Vombatus: brlog, rov vombata; kožuh vombata; v prid. rabi: vombat krzno
SSKJ²
vónj -a m (ọ̑)
1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj
// značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja
// občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih
2. voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti
3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode
SSKJ²
vonjálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaznavanje vonja: vonjalni organ, živec
♦ anat. vonjalne čutnice vohalne čutnice; med. vonjalna avra avra v obliki neprijetnih, čudnih vonjev; zool. vonjalna jamica vohalna jamica
// nanašajoč se na oddajanje, dajanje vonja: vonjalne žleze živali
SSKJ²
vónjati -am nedov. (ọ̑)
1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
    vonjajóč -a -e:
    vrnil se je, vonjajoč po žganju
SSKJ²
vonjàv -áva -o prid. (ȁ á)
knjiž. prijetno dišeč: vonjave snovi; sveže pokošena trava je vonjava / vonjave cigarete / vonjavi julijski dnevi
SSKJ²
vonjáva -e ž (ȃ)
hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave
// značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vonjáven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vonjavo: vonjavna snov / vonjavna sluznica vohalna sluznica; vonjavne žleze živali
SSKJ²
vonjív -a -o prid. (ī í)
knjiž. prijetno dišeč: vonjivi cveti; vonjive jedi na mizi so že vabile; vonjivo kadilo / vonjiva toplota mleka
SSKJ²
vonjívost -i ž (í)
knjiž. lastnost, značilnost vonjivega: vonjivost cvetja; jabolka z žlahtno vonjivostjo
SSKJ²
vónjski -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. nanašajoč se na vonj: vonjske zaznave
♦ biol. vonjske celice vohalne celice
SSKJ²
vonljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. prijetno dišeč: vonljivi cveti / vonljivo milo
SSKJ²
voodoo gl. vudu
SSKJ²
vós1 -a m (ọ̑) nav. mn.
1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi
2. zastar. dlaka, resa1: vosi v kožuhu živali
// brk: mož z dolgimi vosi
SSKJ²
vós2 -í ž (ọ̑) nav. mn.
1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi
2. zastar. dlaka, resa1: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade
// brk: počesati si vosi
SSKJ²
vosàt -áta -o prid. (ȁ ā)
zool., v zvezi vosati kiti kiti, ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti: vosati kiti precejajo morsko vodo skozi vosi
SSKJ²
vósek -ska m (ọ̑)
1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele: delati, izločati vosek; satovje je iz voska; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek; kuhati vosek z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja; surovi vosek / čebelji ali čebelni vosek
// ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje: gnesti, oblikovati vosek; odtisniti v vosek; namazati z voskom; lutke, sveče iz voska; bled, mehek kot vosek / beli vosek; cepilni, čevljarski, modelarski vosek
2. tej snovi podobna snov: listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek
● pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ etn. ulivanje voska igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; kem. voski estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov; montanski vosek dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo; um. risba z voskom risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva
SSKJ²
vóskanje -a s (ọ̑)
glagolnik od voskati: voskanje parketa
SSKJ²
vóskar -ja m (ọ̑)
izdelovalec ali prodajalec voska: voskar in svečar
SSKJ²
vóskarica -e ž (ọ̑)
izdelovalka ali prodajalka voska: zaslužek voskarice
SSKJ²
vóskarstvo -a s (ọ̑)
obrt za izdelovanje voska: voskarstvo in svečarstvo
SSKJ²
vóskast -a -o prid. (ọ̑)
podoben vosku: voskasta snov / voskast sijaj; obraz voskaste barve
♦ min. voskasti opal voščeni opal
// prekrit z voskom: voskasti listi; voskasta površina
    vóskasto prisl.:
    voskasto rumen
SSKJ²
vóskati -am nedov. (ọ̑)
voščiti2, mazati: voskati nit
SSKJ²
vóskoven in voskôven -vna -o prid. (ọ̑; ō)
nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki
♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze
SSKJ²
vóskovnica in voskôvnica -e ž (ọ̑; ȏ)
čeb. vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze: vosek izteka skozi luknjice voskovnic
SSKJ²
vósovec -vca m (ọ̑)
pog., med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 pripadnik varnostno-obveščevalne službe [VOS]: očeta so jim ustrelili vosovci; akcije vosovcev
SSKJ²
vósovski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vosovce: vosovska akcija; vosovska skupina / vosovski filmi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
voščén -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih
♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata
    voščéno prisl.:
    voščeno bel, rumen
SSKJ²
voščeníca -e ž (í)
knjiž. voščena sveča: prižgati voščenico; svetloba voščenic
♦ zool. kožica na korenu zgornje polovice kljuna
SSKJ²
voščenína -e ž (í) star.
1. voščena snov: te vešče živijo od voščenine
2. voščeni izdelki: prodajati vosek in različne voščenine
SSKJ²
vóščenje1 -a s (ọ́)
glagolnik od voščiti, želeti: voščenje novega leta / voščenje sreče
SSKJ²
vóščenje2 tudi voščênje -a s (ọ́; é)
glagolnik od voščiti, mazati: voščenje poda
SSKJ²
voščénka -e ž (ẹ̄)
1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka
2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko
3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke
4. voščena kreda: risati z voščenkami
// slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk
5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica
SSKJ²
voščeváti -újem nedov. (á ȗ)
voščiti1, želeti: voščevati za god; voščevati si praznike / mimoidoči so mu voščevali dobro jutro
SSKJ²
voščílce -a s (ī)
manjšalnica od voščilo: napisati, povedati voščilce; novoletno voščilce
SSKJ²
voščílec -lca [voščiu̯ca tudi voščilca] m (ȋ)
kdor vošči: pogostiti, sprejeti voščilca / novoletni voščilci
SSKJ²
voščílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se vošči: voščilni izrazi, napisi; voščilne besede / voščilna razglednica
SSKJ²
voščílka -e [voščiu̯ka tudi voščilka] ž (ȋ)
ženska, ki vošči: voščilke in voščilci
SSKJ²
voščílnica -e ž (ȋ)
vizitka, razglednica za pisanje voščil: kupiti voščilnice; podpisati se na voščilnico; barvne, tiskane voščilnice / božična, novoletna voščilnica
// voščilo na taki vizitki, razglednici: napisati, sestaviti voščilnico
SSKJ²
voščílo -a s (í)
1. besedilo, izraz, s katerim se vošči: pisati, poslušati voščila; pisno, ustno voščilo; razglednica z voščili / novoletno voščilo / srečno novo leto, dober tek in druga voščila / kot vljudnostna fraza sprejmite iskrena voščila
2. kar se vošči: voščilo se ni izpolnilo
SSKJ²
voščíti1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pisno, ustno voščiti
// izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim
2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo
● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo
SSKJ²
voščíti2 in vóščiti -im nedov. (ī ọ́)
mazati, premazovati z voskom: voščiti dreto, papir, parket / voščiti sir potapljati ga v vosek
    vóščen -a -o tudi voščèn -êna -o:
    voščena površina
SSKJ²
votánt -a m (ā á)
1. knjiž. glasovalec: prvi votant se je izrekel proti predlogu
♦ pravn. votanti sodnega senata člani sodnega senata, ki glasujejo
2. rel., um. kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube: votant je ostal neimenovan; votant slike
SSKJ²
vótek -tka m (ọ̑)
1. tekst. nit, ki se vtke prečno med podolžne niti tkanine: navijati, vnašati votek; bombažni, volneni votek; trganje votka; čolniček z votkom / dvojni votek; polnilni votek ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna / krčenje tkanine po votku, v smeri votka po širini
// sistem tako vtkanih niti tkanine: zgoščevati votek; votek in osnova
2. ekspr., navadno s prilastkom kar kaj povezuje v celoto: idejni votek predavanja; votek ustvarjanja, življenja
SSKJ²
vótel -tla -o stil. -ó [votəu̯] prid. (ọ́)
1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla
2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko
// preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli
3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh
4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek
5. ekspr. neutemeljen, nedoločen2: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla
● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog ga pa nič ni
♦ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem
    vótlo prisl.:
    votlo doneti; votlo gledati
SSKJ²
votírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. knjiž. glasovati: votirati o kandidatu, predlogu
2. rel., um. narediti, podariti kak predmet zaradi (za)obljube: votirati cerkvi; votirati zaobljubno podobo
SSKJ²
votíven -vna -o prid. (ȋ)
rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben, zaobljubljen: votivni dar; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo
♦ arheol. votivni kamen kamen s posvetilnim napisom; rel. votivna maša maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vótkati -am nedov. (ọ̄)
nar. vztrajno poizvedovati, izpraševati: čeprav votkam, mi nič ne pove
    vótkati se 
    motati se, plesti se: votkati se med ljudmi
SSKJ²
vótkov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na votek: votkova preja / votkova smer / votkova nit
SSKJ²
vótkoven in votkôven -vna -o prid. (ọ̑; ō)
nanašajoč se na votek: votkovna preja / votkovni sistem / votkovna nit / votkovni atlas, keper atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek
SSKJ²
votkovína -e ž (í)
tekst. pletivo iz prečnih, med seboj prepletenih niti: snutkovina in votkovina
SSKJ²
votlák -a m (á)
grad. zidna opeka z velikimi luknjami, votlinami: zidati z votlaki / betonski, silikatni votlak
SSKJ²
votlíca -e ž (í)
metal. plošča s stožčasto luknjo za vlečenje žic, palic, cevi skoznjo, da se jim zmanjša presek: pritrditi votlico; vleči skozi votlice / vrtanje votlic
♦ teh. votla kovica
SSKJ²
votlìč -íča m (ȉ í)
petr. luknjičasta svetlo siva predornina, ki plava na vodi; plovec: brusiti z votličem
SSKJ²
votlíkav -a -o prid. (í)
geogr. poln votlinic, votlin: votlikav apnenec; kraška tla so votlikava
SSKJ²
votlíkavost -i ž (í)
geogr. lastnost, značilnost votlikavega: votlikavost tal
SSKJ²
votlína -e ž (í)
z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor: skrivati se, živeti v votlini; mračna, vlažna votlina; votline v hribu, skalovju / kraška, podzemna, skalnata votlina / drevesna votlina duplina
// tak prostor v telesu, organu: odprtine in votline / nosna, ustna votlina; prsna votlina v kateri so pljuča in srce; trebušna votlina
♦ anat. lobanjska, medenična votlina; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči
SSKJ²
votlínast -a -o prid. (í)
1. poln votlin: votlinasta skalna stena; kraška tla so votlinasta
2. podoben votlini: votlinast prostor
// ekspr. značilen za votlino: votlinasta tema
SSKJ²
votlínica -e ž (í)
manjšalnica od votlina: skriti zlato v votlinico; votlinica med skalami / votlinice v pljučih
SSKJ²
votlíničast -a -o prid. (ī)
poln votlinic: votliničast kamen
SSKJ²
votlínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na votlino: zatohel votlinski zrak / votlinske živali / votlinska bivališča; votlinsko svetišče
♦ fiz. votlinski resonator resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline; teh. votlinsko tipalo tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin; zool. votlinska gos raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami, Tadorna tadorna
SSKJ²
votlíti -ím nedov. (ī í)
delati kaj votlo: votliti bučo, palico / voda votli apnenčast svet
● ekspr. bolezen mu votli lica zaradi bolezni postajajo njegova lica upadla, udrta; ekspr. strah mu votli oči zaradi strahu so njegove oči vse bolj udrte, prazne
// dolbsti: votliti deblo za čoln
    votlíti se 
    postajati votel: kraška tla se votlijo / ekspr. glasovi se votlijo
    ●     ekspr. votlina se votli navzdol se nadaljuje, se razteza
SSKJ²
votlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ekspr. ki gleda z globoko udrtimi, praznimi očmi: votlogledo bitje
● knjiž., ekspr. votlogleda žena smrt
SSKJ²
votloók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ekspr. ki ima globoko udrte, prazne oči: shujšan, votlook bolnik / votlooka lobanja
● ekspr. votlook strah neutemeljen, nedoločen
SSKJ²
vótlost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost votlega: votlost kosti, predmeta / ekspr. votlost glasu
SSKJ²
vótum -a m (ọ̑) knjiž.
1. glas (pri glasovanju): oddati svoj votum
2. z glasovanjem izražena odločitev: votum za tega kandidata pomeni zmago stranke
SSKJ²
voucher gl. vavčer
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
voyeurizem gl. voajerizem
SSKJ²
vóz -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozôvi stil. vozjé; rod. mn. vozôv tudi vóz (ọ̑)
1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal
2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz
3. pog. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj
● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo
♦ adm. voz v levo in desno premikajoči se del mehanskega pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike
SSKJ²
vóza -e ž (ọ́)
zastar. zapor, ječa: dati, spraviti koga v vozo
SSKJ²
vozáč -a m (á)
1. kdor se redno vozi z vlakom, avtobusom na delo, v šolo: v razredu je precej vozačev; delavci, učenci vozači
2. pog. voznik: bil je preudaren vozač / poklicni vozač / šport. žarg. na dirki je zmagal naš najboljši vozač
SSKJ²
vozáčica -e ž (á)
zastar. voznica (avtomobila): voznik in vozačica
SSKJ²
vozál -a [vozau̯] m (ȃ)
nar. vozel: delati, narediti vozal / v vozal spleteni lasje
SSKJ²
vozálček -čka [vozau̯čək] m (ȃ)
nar. dolenjsko vozelček, vozliček: narediti vozalček
SSKJ²
vozár -ja m (á)
knjiž. kdor vozi, prevaža s konjsko vprego; voznik, prevoznik: vozar je okomatal konja
♦ voj. vojak, ki vodi in oskrbuje konjsko vprego
SSKJ²
vozára -e ž (ȃ)
nav. mn., nar. ozara: s trnjem preraščene vozare
SSKJ²
vozarína -e ž (ī)
voznina: biti oproščen vozarine / plačati vozarino
SSKJ²
vozáriti -im nedov. (á ȃ)
1. knjiž. voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego: pripovedoval je zgodbe iz časov, ko so še vozarili; vozariti blago iz Trsta na Dunaj
2. ekspr. voziti: vozariti avtomobil; vozariti sem in tja po mestu; navadno je vozaril sam / vozariti se na kolesu, s kolesom; rad se vozari v avtomobilu / vsak dan se vozari v službo
SSKJ²
vozárjenje -a s (á)
glagolnik od vozariti: z vozarjenjem je precej zaslužil / vozarjenje po mestu / vozarjenje z avtomobilom, vlakom / vozarjenje v šolo ga utruja
SSKJ²
vozárna -e ž (ȃ)
knjiž. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica: na dvorišču je stala velika vozarna; spraviti voz v vozarno
SSKJ²
vozárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vozarje ali vozarstvo: vozarski konj, voz / spotoma so se ustavili v vozarski gostilni; vozarska pot
♦ voj. vozarska enota enota z vprežno živino in vlečnimi vozili za prevoz potrebščin po ozemlju, kjer ni mogoče uporabljati motornih vozil
SSKJ²
vozárstvo -a s (ȃ)
nekdaj dejavnost voznikov (s konjsko vprego): preživljal se je z vozarstvom
SSKJ²
vozáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vozače: vozaški način življenja / vozaška spretnost
SSKJ²
vozatáj -a m (ȃ)
zastar. voznik, prevoznik: bil je izkušen vozataj
SSKJ²
vózek -zka m (ọ̑)
1. ekspr. manjšalnica od voz: naložiti, riniti vozek
2. igrača, ki predstavlja voz: otrok se je igral z vozkom
SSKJ²
vôzel -zla [vozəu̯] m (ó)
1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv
2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
// lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las
3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli
4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
// publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala
5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče
6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu
♦ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astron. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije
SSKJ²
vôzelček -čka [vozəu̯čək] m (ó)
manjšalnica od vozel: vozelček na vrvici
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vôzeln -a -o [vozələn in vozəln] prid. (ȏ)
nanašajoč se na vozel: vozelna debelina
♦ fiz. vozelna črta, ploskev črta, ploskev, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli nihajočega telesa; ptt vozelna centrala telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central; vozliščna centrala
SSKJ²
vózen1 -zna -o (ọ̑)
pridevnik od voz: vozna kolesa
SSKJ²
vózen2 in vôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó)
1. nanašajoč se na vožnjo ali voženje: vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila / vozni čas; vozna hitrost / na parcelo vodi vozna pot / vozni listek; vozni park prevozna sredstva kake ustanove, podjetja; vozne olajšave znižanje cene za prevoz / publ. avtomobil je v voznem stanju / v oglasih kombi, vozen, prodam
2. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: izdelati, sestaviti vozni red; promet teče po voznem redu; avtobusni, ladijski, železniški vozni red / kupiti vozni red
● cesta zaradi neurja ni vozna se po njej ne da voziti; pog. sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu program, načrt; pog. organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red tekmovanja vnaprej določen načrt za njegov potek
♦ elektr., žel. vozni vod vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; teh. vozne karakteristike vozila; žel. vozni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini
SSKJ²
vozgrívec -vca m (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko smrkavec: umakni se, vozgrivec
SSKJ²
vozíca -e ž (í)
nar. severozahodno ročni voziček na dveh kolesih: naložiti vreče na vozico
SSKJ²
vozìč -íča m (ȉ í)
ekspr. manjšalnica od voz: vozič se je ustavil; peljati se na ropotajočem voziču / naložiti vozič sena
SSKJ²
vozíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček
2. vozu podobna priprava za prevažanje
a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček
b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček
3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami
♦ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona
SSKJ²
vozíčkar -ja m (ȋ) ekspr.
1. invalid, ki za gibanje potrebuje invalidski voziček: teren so prilagodili potrebam vozičkarjev; izgradnja klančin za vozičkarje / tekmovanje invalidov vozičkarjev
2. eden od staršev, ki pelje otroka v otroškem vozičku: mladi starši vozičkarji
3. kdor pospravlja, prevaža nakupovalne vozičke v velikih trgovskih središčih: vozičkar je pospravljal nakupovalne vozičke
SSKJ²
vozíkati -am nedov. (ī ȋ)
ekspr. voziti: vozikati koga po morju / vozikati se sem in tja po mestu
SSKJ²
vozílce -a s (ī)
manjšalnica od vozilo: vgraditi motor v vozilce / motorno, tovorno vozilce
SSKJ²
vozílo -a s (í)
prevozno sredstvo: vozilo ovira promet; vozilo prehiteva, zavija v križišču; vozili sta čelno trčili; vozila vozijo, ekspr. drvijo, švigajo po cesti; parkirati, ustaviti vozilo; hitra, počasna vozila; lahko, luksuzno, veliko vozilo; kolo, luči, vrata, zavore vozila; nosilnost, preobremenjenost vozila; registrska tablica vozila; nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo; električno, motorno vozilo na električni, motorni pogon; intervencijsko vozilo za prevoz priprtih ali prijetih oseb; osebno, tovorno, vojaško vozilo; priklopno vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora; rešilno vozilo za prevoz ponesrečenca, bolnika; terensko vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste; vesoljsko vozilo namenjeno za vesoljske polete; vlečno vozilo ki vleče drugo vozilo
● ljudsko vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi
♦ teh. vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini
SSKJ²
vozíšče -a s (í)
del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil: asfaltirati vozišče; gramozno, kockano vozišče; označbe na vozišču
SSKJ²
vozíti vózim nedov. (ī ọ́)
1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
// upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro
2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo
3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji
// vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti
// nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita
6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati2, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita
7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi
● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; pog. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro
♦ avt. voziti v tretji prestavi
    vozíti se 
    premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom
    ●     ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
    vozèč -éča -e:
    uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja
    ♦     fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah
    vóžen -a -o:
    prodam malo vožen avtomobil
SSKJ²
vozlánje -a s (ȃ)
glagolnik od vozlati: vozlanje niti / vozlanje čipk; naprava za vozlanje / razstava vozlanj vozlanih izdelkov
SSKJ²
vozlánka -e ž (á)
knjiž. vozlani izdelek: razstavljati vozlanke
♦ tekst. vozličasta preja
SSKJ²
vôzlast -a -o prid. (ó)
ki ima vozle: vozlasta tkanina, vrv / ekspr.: vozlaste roke; debelo, vozlasto deblo
♦ arheol. vozlasta fibula zaponka, ki ima na loku kroglaste odebeline; zool. rdeča vozlasta mravlja mravlja rdeče barve, ki ima želo, Myrmica rubra
    vôzlasto prisl.:
    žile na sencih vozlasto izstopajo
SSKJ²
vozlàt -áta -o prid. (ȁ ā)
vozlast: vozlata vrv / vozlati prsti; vozlate veje starega drevesa
SSKJ²
vozláti -ám nedov. (á ȃ)
1. delati vozel, vozle na čem: vozlati nit, trak, vrv / vozlati konjem repe zavezovati v vozle
2. obrt. delati tekstilni izdelek iz niti z oblikovanjem vozlov: vozlati čipko, prt / vozlati robove oblačil
● ribič je vozlal mrežo jo z vozlanjem delal; ekspr. spretno je vozlal besede jih povezoval, prepletal
    vozláti se 
    dobivati obliko vozlov: trak, vrv se vozla
    ●     ekspr. pamet se mu je začela vozlati ni več sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. na križišču se vse smeri vozlajo križajo; ekspr. življenjske usode se vozlajo prepletajo, zapletajo; ekspr. počasi se je začela zgodba vozlati zapletati
    vozlán -a -o:
    vozlan izdelek, vzorec
    ♦     tekst. vozlane preproge preproge, pri katerih so lasne niti pritrjene na osnovne niti z vozlom
SSKJ²
vozlìč -íča m (ȉ í)
manjšalnica od vozel: narediti vozlič
♦ med. (pevski) vozlič vezivna ali vnetna kepica na glasilkah, ki povzroča hripavost
SSKJ²
vozlíčast -a -o prid. (í)
ki ima vozliče: vozličasta nit, preja; vozličasta tkanina / ekspr. vozličasti prsti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vozlíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od vozel: na tkanini so se ob drgnjenju naredili vozlički; zategniti vozliček / otipati vozličke na koži
SSKJ²
vozlíšče -a s (í) navadno s prilastkom
1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan križišču
// kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: vozlišče podmorskih kablov
2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta: mesto je vozlišče različnih miselnih tokov; politično, trgovsko vozlišče
// ekspr. središče: tu je vozlišče evropskega slikarstva; Pariz, veliko kulturno vozlišče
3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: psihološko vozlišče drame; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr. v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov bistvo, jedro
● publ. novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu ključna točka; publ. to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja sporna mesta, vprašanja
♦ geom. prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; grad. vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike; ptt skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju
SSKJ²
vozlíščen -čna -o prid. (ȋ)
knjiž. ključen, osnoven: vozliščna točka problema; vozliščno vprašanje
♦ grad. vozliščna pločevina pločevina, s katero se okrepi stik dveh konstrukcijskih delov ali zagotovi varen stik dveh ali več (gradbenih) elementov; ptt vozliščna (telefonska) centrala telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central
SSKJ²
vozlôvje -a s (ȏ)
knjiž. več vozlov, vozli: razvezati vozlovje / vozlovje mednarodnih odnosov
SSKJ²
vôzlovka -e ž (ó)
fiz. črta, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli nihajočega telesa; vozelna črta
SSKJ²
vozníca -e ž (í)
ženska, ki (poklicno) vozi cestno motorno vozilo: voznica je pred križiščem zavila na levo; voznica osebnega avtomobila
SSKJ²
vozník -a m (í)
1. kdor (poklicno) vozi cestno motorno vozilo: postati voznik; voznik je pravočasno ustavil; dober, izkušen, previden voznik; voznik avtobusa, taksija, tovornjaka / poklicni voznik / voznik avtomobila
// kdor vozi kako vozilo sploh: voznik je pognal konja in voz se je premaknil; voznik čolna, motornega kolesa, tramvaja; voznik kočije, traktorja, viličarja
2. šport. kdor tekmuje v vožnji z avtomobilom ali motorjem s prikolico: voznik rallyja
SSKJ²
vozníkov -a -o prid. (í)
nanašajoč se na voznika: voznikov sedež / usesti se na voznikovo stran / potniki naj ne vstopajo brez voznikovega dovoljenja
SSKJ²
voznína -e ž (ī)
plačilo za vožnjo, prevoz: voznina je za otroke znižana; pobirati voznino / plačati voznino
SSKJ²
voznínski -a -o (ȋ)
pridevnik od voznina: vozninski dodatek
SSKJ²
vozníška -e ž (ȋ) pog.
vozniško dovoljenje: vozniška je nehala veljati; odvzem vozniške; voziti brez vozniške / opravljati vozniško vozniški izpit
SSKJ²
vozníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na voznike: vozniške navade; vozniška spretnost / vozniški sedež; vozniška kabina / opraviti vozniški izpit; vozniško dovoljenje
SSKJ²
vozníštvo -a s (ȋ)
nekdaj dejavnost voznikov (s konjsko vprego): železnica je izpodrinila vozništvo
SSKJ²
voznoréden -dna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vozni red: vlak ima voznoredni postanek
♦ žel. voznoredni vlak vlak, ki vozi po voznem redu najmanj petkrat na teden
SSKJ²
vôznost -i ž (ó)
lastnost, značilnost voznega: skrbeti za voznost cest
SSKJ²
vozotáj -a m (ȃ)
zastar. voznik, prevoznik: izkušen vozotaj
SSKJ²
vozôven -vna -o (ō)
pridevnik od voz: vozovna vzmet
SSKJ²
vozôvje -a s (ȏ)
več vozov, vozovi: prodal je vso zemljo in vozovje
SSKJ²
vozôvnica -e ž (ȏ)
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vožnje s prevoznim sredstvom: kupiti vozovnico; pokazati vozovnico sprevodniku; rezervirati vozovnico / avtobusna, letalska, železniška vozovnica; delavska vozovnica mesečna vozovnica za delavce; dijaška vozovnica mesečna vozovnica z znižano ceno za dijake; mesečna vozovnica ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj; povratna vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj / ob nakupu vozovnice dve vozovnici do Celja, prosim
SSKJ²
vóž -í ž, daj., mest. ed. vóži (ọ̑)
nar. severovzhodno vrv: napeti, odvezati vož
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vóže -a s (ọ́)
nar. vzhodnoštajersko vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: dobro zategniti vože okrog žrdi
SSKJ²
vóženje -a s (ọ́)
glagolnik od voziti: voženje avtomobila; voženje po desni strani ceste vožnja / voženje gnoja
SSKJ²
vožínec -nca m (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko vrv: odvozlati vožinec
SSKJ²
vóžje -a s (ọ̄)
nar. severovzhodno vrvje: odvezati vožje
SSKJ²
vôžnja -e ž (ó)
1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec
2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / pog.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje
● pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
♦ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili
SSKJ²
vpàd vpáda m (ȁ á)
1. množični prodor, vdor vojaških sil ene države v drugo: pripravljati vpad; braniti meje pred vpadi sovražnika / turški vpadi na slovensko ozemlje
2. fiz. pojav, da valovanje pri svojem širjenju zadene mejo med dvema območjema: vpad svetlobe
SSKJ²
vpádati -am nedov. (ā ȃ)
1. množično prodirati, vdirati z vojaško silo v drugo državo: tuja plemena so vpadala in plenila obmejne pokrajine; vpadati na sosednja ozemlja
2. ekspr. nepričakovano, nenapovedano prihajati kam, navadno nezaželen: obiskovalci so ves dan vpadali v hišo / v glavo so mu vpadale nenavadne misli
3. fiz. pri svojem širjenju zadevati mejo med dvema območjema: žarki so poševno vpadali na lečo
● pog. vpadati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; pog. vpadati v hrbet napadati od zadaj; zahrbtno napadati
    vpadajóč -a -e:
    vpadajoči žarki; vpadajoča svetloba
SSKJ²
vpáden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vpad 2: vpadni žarek; vpadna svetloba / vpadni kot kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadna pravokotnica pravokotnica na mejo med območjema v vpadni točki; vpadna točka točka, v kateri valovanje zadene mejo med dvema območjema
♦ urb. vpadna cesta cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
SSKJ²
vpadíšče -a s (í)
geom. točka, v katero vpada (svetlobni) žarek:
SSKJ²
vpadíščnica -e ž (ȋ)
fiz. vpadna pravokotnica:
SSKJ²
vpadljív -a -o prid.(ī í)
zelo opazen: vpadljiv vzorec blaga; vpadljive barve; imela je zelo vpadljivo obleko / vpadljiva ženska
    vpadljívo prisl.:
    vpadljivo se oblačiti, vesti
SSKJ²
vpadljívost -i ž (í)
velika opaznost: vpadljivost obleke; vpadljivost vedenja
SSKJ²
vpádnica -e ž (ȃ)
1. urb. cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi: pripeljati se do glavne vpadnice; razvoj naselij ob vpadnicah / mestne, prometne vpadnice
2. alp. umišljena navpična črta, ki poteka od vrha do vznožja stene: vpadnica je bila težko prehodna; vpadnica pobočja, stebra
SSKJ²
vpádnik -a m (ȃ)
1. mont. prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzdol: zgraditi glavni vpadnik; nesreča se je zgodila v vpadniku; vpadniki in nadkopi
2. ekspr. kdor nepričakovano, nenapovedano kam pride, navadno nezaželen: na sestanku je bilo tudi nekaj vpadnikov
SSKJ²
vpahníti in vpáhniti -em, tudi vpáhniti -em dov. (ȋ á; á ā)
knjiž. spahniti, vstaviti: vpahniti letve v okvir
SSKJ²
vpásti vpádem dov., stil. vpàl vpála (á ā)
1. množično prodreti, vdreti z vojaško silo v drugo državo: sovražnik je vpadel čez prelaz / bataljon je vpadel v vas
2. ekspr. nepričakovano, nenapovedano priti kam, navadno nezaželen: v hišo so vpadli obiskovalci; nenadoma je vpadel v sobo
● pog. vpasti komu v besedo, pripoved prekiniti ga pri govorjenju; pog. vpasti v hrbet napasti od zadaj; zahrbtno napasti
SSKJ²
vpêči vpêčem dov., tudi vpekó; vpêci vpecíte; vpékel vpêkla (é)
s pečenjem narediti, da kaj postane sestavni del česa: vpeči v kolač narezane orehe
SSKJ²
vpeljánost -i ž (á)
lastnost, značilnost vpeljanega: dobra vpeljanost komisij / vpeljanost v delo
SSKJ²
vpeljáti vpéljem tudi -ám dov., vpêlji vpeljíte; vpêljal (á ẹ̄, ȃ)
1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: novega delavca morajo še vpeljati / vpeljati koga v delo; oče je vpeljal sina v lov; vpeljati se v obrt
// seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljati študente v sociologijo in filozofijo / ekspr. vpeljati koga v skrivnosti narave
2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljati sodelavca v kolektiv / vpeljala ga je v visoko družbo
3. narediti, da se kaj začne uporabljati: vpeljati novo valuto; vpeljati računalnike v proizvodnjo / vpeljati nove izraze; vpeljati slovenski jezik v vojsko
4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljati poseben davek; vpeljati obvezno šolanje
// narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljati disciplino, red; vpeljati nadzor / vpeljati skupno upravo / vpeljati nov način gospodarjenja
5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pesnik je vpeljal nove oblike; vpeljati novo osebo v pripoved
6. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljati: vpeljati elastiko, trak v pas; vpeljati vrvico skozi zanke
    vpelján -a -o:
    pred kratkim vpeljan postopek; v delo je že vpeljan
    ●     prodati dobro vpeljano gostilno gostilno, ki dobro, uspešno dela
SSKJ²
vpeljáva -e ž (ȃ)
glagolnik od vpeljati: vpeljava papirnatega denarja, poštnih številk / vpeljava novih pojmov v matematiki / vpeljava slovenščine kot učnega jezika / vpeljava traku skozi zanke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vpeljávanje -a s (ȃ)
vpeljevanje: vpeljavanje novih simbolov v slikarstvu
SSKJ²
vpeljávati -am nedov. (ȃ)
vpeljevati: vpeljavati koga v delo / vpeljavati v skrivnosti življenja / vpeljavati nove metode raziskovanja
SSKJ²
vpeljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vpeljevati: vpeljevanje barvne, kabelske televizije
♦ rel. vpeljevanje nekdaj obred, pri katerem se blagoslovi ženska, ko pride prvič po porodu v cerkev
SSKJ²
vpeljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: vpeljevati novega sodelavca v delo
// seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljevati koga v filozofijo, znanstveno raziskovanje
2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljevati mlade v družbo
3. delati, da se kaj začne uporabljati: vpeljevati varnostne pasove v avtomobilih; vpeljevati računalnike v banke
4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljevati nove davke; začeli so vpeljevati obvezno šolanje
// delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljevati nove metode dela
5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: avtor vpeljuje v pripoved vedno nove osebe
6. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljevati: vpeljevati elastiko v pas
SSKJ²
vpenjálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vpenjanje: vpenjalna naprava / vpenjalna dolžina
♦ les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; strojn. vpenjalna glava del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali obdelovanec; teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana
SSKJ²
vpenjálo -a s (á)
strojn. priprava za vpenjanje orodja ali obdelovanca:
SSKJ²
vpénjanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vpenjati: vpenjanje hlodov; vpenjanje žaginih listov, rezil
SSKJ²
vpénjati -am nedov. (ẹ̑)
delati, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v določenem položaju: vpenjati liste v mapo; plezalec je vpenjal vponke v kline
♦ teh. vpenjati obdelovance
SSKJ²
vpériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž., navadno v zvezi vperiti v glavo z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo sprejme kako mnenje, se za kaj odloči: kdo ti je vperil poroko v glavo; vperil mu je v glavo, da mora biti boljši od drugih
SSKJ²
vpéti vpnèm dov., vpél; nam. vpét in vpèt (ẹ́ ȅ)
narediti, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v določenem položaju: vpeti platno v okvir; vpeti sveder v držalo; vpeti v zid
    vpét -a -o:
    predmet ni dobro vpet; vpeta vrv; poezija je vpeta med preteklost in prihodnost
    ♦     grad. enostransko vpete stopnice stopnice, vgrajene v zid samo na eni strani
SSKJ²
vpétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vpeti: vpetje novega rezila
SSKJ²
vpétost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost vpetega: vpetost obdelovanega predmeta v primež; pren. vpetost pesmi v konkretne družbene razmere
SSKJ²
vpíčiti -im dov. (í ȋ)
zapičiti: vpičiti kol v zemljo / to si je vpičil v glavo in ni se dal pregovoriti / materin pogled se je vpičil v sina
SSKJ²
vpíhati -am dov., tudi vpihájte; tudi vpihála (í)
s pihanjem spraviti v kaj: vpihati zrak v staljeno žlindro / vpihati steklo v model
    vpíhan -a -o:
    vpihan zrak
SSKJ²
vpihávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vpihavati: priprava za vpihavanje toplega zraka / vpihavanje zraka skozi usta ali nos v pljuča
SSKJ²
vpihávati -am nedov. (ȃ)
s pihanjem spravljati v kaj: vpihavati svež zrak v peč / vpihavati ponesrečencu zrak skozi nos
SSKJ²
vpíhniti -em dov. (í ȋ)
s pihanjem spraviti v kaj: vpihniti ponesrečencu zrak v pljuča
SSKJ²
vpihováti -újem nedov. (á ȗ)
s pihanjem spravljati v kaj: vpihovati vroč zrak v cev
SSKJ²
vpíjanje -a s (í)
glagolnik od vpijati: goba, krpa za vpijanje vode; sposobnost vpijanja / vpijanje hranilnih snovi skozi stene črevesa
SSKJ²
vpiját -a m (ȃ)
nar. kdor zelo vpije: vsi so se bali tega vpijata
// otrok, zlasti majhen: hiša je bila polna vpijatov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vpíjati -am nedov. (í)
sprejemati vase: deske so premaz dobro, hitro vpijale; suha zemlja je sproti vpijala vodo / les vpija vlago; perilo vpija znoj / vpijati svetlobo; vpijati vonj; pren. vpijati vtise, nova spoznanja
● ekspr. vpijala je vse njegove besede pazljivo ga je poslušala
    vpíjati se 
    prehajati v notranjost česa: krema, mazilo se vpija v kožo; pren. tišina se je vpijala v dušo
    ●     ekspr. s pogledi se je vpijal v njen obraz jo željno gledal
    vpijajóč -a -e:
    rjuhe iz vpijajoče tkanine
SSKJ²
vpíkniti -em dov. (í ȋ)
zastar. zapičiti: vpikniti kol v zemljo; odlomljena veja se je vpiknila v tla
SSKJ²
vpíliti -im dov. (í ȋ)
s piljenjem narediti v kaj: vpiliti zarezo v ključ
SSKJ²
vpís -a m (ȋ)
glagolnik od vpisati: vpis podatkov; vpis v matično knjigo, seznam / vpis na visoko šolo; izpolniti pogoje za vpis v višji letnik
♦ šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev
SSKJ²
vpísanec -nca m (í)
kdor je vpisan: seznam vpisancev
SSKJ²
vpísati in vpisáti vpíšem dov., vpíšite (í á í)
1. narediti, da je kaj napisano, zapisano v čem: vpisati osebne podatke v matično knjigo; vpisati rezultate v rubriko; ime se vpiše levo, priimek desno / vpisati se v spominsko knjigo / vpisati nove naročnike
2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva: vpisati otroka v šolo; vpisati se v društvo / vpisati se na pravno fakulteto, gimnazijo / vpisal se je v tretji letnik
● publ. vpisati posojilo obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe; publ. igralec se je vpisal v listo najboljših je bil med najboljšimi
    vpísan -a -o:
    priprave na kongres so zajele desetino vpisanih članov; biti vpisan v seznam; vpisana je pod številko sto; sam.: uradni seznam daje vpisanemu določen pravni položaj
SSKJ²
vpísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vpis: vpisni pogoji; zamuditi vpisni rok / vpisna knjiga v planinskih kočah
♦ navt. vpisni list
SSKJ²
vpísnica -e ž (ȋ)
1. obrazec za vpis, potrdilo o vpisu koga, česa kam: izpolniti, oddati vpisnico; poslati, priložiti vpisnico; vpisnica delničarja družbe / vpisnica v partijo
2. ženska ali država, ustanova ki kaj vpiše: banka vpisnica; seznam vpisnic
3. šol., nekdaj uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu, vedenju, šolanju:
SSKJ²
vpísnik -a m (ȋ)
1. seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci: najti podatek v vpisniku; abecedni vpisnik
♦ navt. ladijski vpisnik knjiga luške kapitanije, v kateri so vpisane ladje s prostornino nad 10 BRT
2. kdor se kam vpiše: vpisniki v spominsko knjigo; vpisnik za izlet
● publ. vpisniki denarne pomoči so plačevali svoje prispevke tisti, ki so se s podpisom zavezali določen čas dajati denarno pomoč
SSKJ²
vpisnína -e ž (ī)
znesek, ki se plača za vpis v šolo, organizacijo: določiti vpisnino
SSKJ²
vpisoválec -lca [ʍpisovau̯ca] m (ȃ)
kdor vpisuje: vpisovalec je izpolnil vprašalnik / vpisovalci vtisov v spominsko knjigo / publ. vpisovalec posojila
SSKJ²
vpisoválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za vpisovanje: vpisovalna knjiga; izpolniti vpisovalno polo
SSKJ²
vpisovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vpisovati: vpisovanje podatkov v kartoteko; beležnica za vpisovanje ocen / vpisovanje otrok v šolo / vpisovanje v višje letnike
SSKJ²
vpisováti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da je kaj napisano, zapisano v čem: vpisovati podatke v tabelo; učitelj si je vpisoval ocene v beležnico / vpisovati predavanja / šola bo vpisovala novince
2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva: vpisovati otroke v šolo; začeli so se vpisovati v stranke / študentje se vpisujejo v višje letnike
SSKJ²
vpíti1 vpíjem dov. (í)
sprejeti vase: omet je hitro vpil barvo; tla niso mogla vpiti vse vode; vpiti pline / vpiti toploto sončnih žarkov
    vpíti se 
    preiti v notranjost česa: mazilo se vpije v kožo; pren. lepota pokrajine se je vpila v pesnika
    ●     ekspr. klop se je vpil v kožo zajedel; ekspr. oči so se mu vpile v njen obraz začel jo je željno gledati
    vpít -a -o:
    vpita voda
SSKJ²
vpíti2 vpíjem nedov., vpìl (í ȋ)
1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo / vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč
// na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj
2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije
3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni
    vpijóč -a -e:
    vpijoč je hodil po cesti; vpijoče barve; v nebo vpijoča krivica; prisl.: vpijoče prikazati revščino; sam.:, bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha
SSKJ²
vpítje -a s (í)
glagolnik od vpiti, kričati: zaslišalo se je vpitje; vpitje in jok / vpitje nad otroki
SSKJ²
vpláčati in vplačáti -am dov. (á á á)
narediti, da pride določena denarna vsota na kak račun: vplačati prvi obrok; vplačati za nov avtomobil / vplačati posojilo
    vpláčan -a -o:
    vrniti vplačani znesek
SSKJ²
vplačevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vplačevati: vplačevanje prispevkov; doba vplačevanja
SSKJ²
vplačeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da pride določena denarna vsota na kak račun: vplačevati prispevek za pokojnino
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vplačílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vplačilo ali vplačevanje: vplačilni seznam / vplačati srečke za loterijo na vplačilnih mestih / vplačilni dan
SSKJ²
vplačílo -a s (í)
1. kar se vplača: sprejeti, zvišati vplačilo; potrdila o vplačilih / vplačilo v gotovini
2. glagolnik od vplačati: vplačilo avtomobila
SSKJ²
vplačljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vplačati: vplačljiv v dveh obrokih
SSKJ²
vplačník -a m (í)
kdor kaj vplača ali mora vplačati: seznam vplačnikov
SSKJ²
vplêsti vplêtem dov., vplêtel in vplétel vplêtla, stil. vplèl vplêla (é)
1. s pletenjem, prepletanjem narediti, da pride kaj v kaj: vplesti trak v lase; vplesti žico v ograjo
2. povzročiti, da postane kaj sestavni del česa: vplesti v govor kako tujo besedo; vplesti v zgodbo dogodke iz vojne
3. ekspr. povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: vplesti fante v igro; vplesti koga v zaroto; vplesti se v pogovor
    vpletèn -êna -o:
    bil je vpleten v spor s sosedi; v obleko vpletene bleščice; vpletena žica
SSKJ²
vplèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od vplesti: vplet traku v lase / vplet pevskih vložkov v predstavo
SSKJ²
vplétanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vpletati: vpletanje novih viter v raztrgan koš / vpletanje tujih motivov v zgodbo / vpletanje koga v zadeve drugih
SSKJ²
vplétati -am nedov. (ẹ̑)
1. s pletenjem, prepletanjem delati, da pride kaj v kaj: vpletati trak v lase; mlade korenine se vpletajo med stare
2. povzročati, da postane kaj sestavni del česa: vpletati v govor nerazumljive besede; vpletati v pripoved lirične motive
3. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: vpletati koga v goljufijo; vpletati se v pogovor
SSKJ²
vplétek -tka m (ẹ̑)
knjiž. kar se vplete v kaj: pismo je bilo prebrano z vsemi vpletki
SSKJ²
vpletênost -i ž (é)
ekspr. dejstvo, da je kdo udeležen pri čem: vpletenost velikih sil v vojno
SSKJ²
vplív -a m (ȋ)
1. tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: preprečiti vpliv delomrznežev na pridne delavce; proučevati vpliv družine, okolja; učiteljev vpliv na učence / priti pod vpliv koga; spraviti koga pod svoj vpliv; biti pod vplivom prijateljev / ravnati pod vplivom mamil; vozil je pod vplivom alkohola vinjen
// tako delovanje na kaj, da to poteka drugače, kakor bi sicer: truditi se za vpliv na odločanje v podjetju; spodbujevalni, zaviralni vpliv kake snovi na rast / gospodarski, politični vpliv
// tako delovanje na kaj, da se to spreminja: vpliv na javno mnenje / vpliv sonca in vode na kožo / na tem območju se križajo različni podnebni vplivi
2. sposobnost koga, da deluje na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: njegov vpliv narašča, upada; biti brez vpliva; publ. zastavil je ves svoj vpliv, da bi ga rešil / imeti, izgubiti vpliv na koga
// kar je posledica delovanja na koga, kaj tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: podleči vplivu radia, televizije; dober, negativen, slab vpliv; notranji, zunanji vplivi / v kiparstvu se kaže grški vpliv; kulturni vplivi
SSKJ²
vplívanec -nca m (í)
knjiž. na kogar se lahko vpliva: v odboru so bili sami vplivanci
SSKJ²
vplívanje -a s (í)
glagolnik od vplivati: učiteljevo vzgojno vplivanje na učence; zavestno vplivanje na kaj / vplivanje literarnega dela na bralce; medsebojno vplivanje različnih kultur / zdravilno vplivanje sonca in vode
SSKJ²
vplívati -am nedov. (í)
1. delovati na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: ona je vplivala nanj, da je to naredil; vplivati na koga, da začne misliti drugače; vplivati z besedo, zgledom; dobro, pomirjevalno vplivati; nezavedno, zavestno vplivati / novica je slabo vplivala na ljudi; vreme je ugodno vplivalo na turiste
2. delovati na kaj tako, da poteka drugače, kakor bi sicer: rezultati gospodarske reforme so vplivali na družbeni razvoj; ta snov vpliva na proces zaviralno / dogodek ni vplival na naše ravnanje; na njegovo odločitev je vplivalo več stvari / vplivati na izbiro poklica; s propagando vplivati na izid volitev / slabo vreme je vplivalo na zmanjšanje pridelka
// delovati na kaj tako, da se to spreminja: vplivati na javno mnenje / morje, sonce vpliva na človekovo zdravje / italijansko slikarstvo je vplivalo na slovensko
    vplivajóč -a -e:
    slabo vplivajoč film; usodno vplivajoči nauki
    vplívan -a -o:
    kritika je bila vplivana od ideologije
SSKJ²
vplíven -vna -o prid., vplívnejši (í ī)
ki ima (velik) vpliv: posredoval je pri vplivnih ljudeh; vplivni politiki; njegovi starši so zelo vplivni / vpliven časopis / doseči, imeti vpliven položaj
● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv
SSKJ²
vplívnež -a m (ȋ)
ekspr. kdor ima velik vpliv: na sprejemu so bili sami vplivneži
SSKJ²
vplívnik -a m (ȋ)
knjiž. vplivnež: posredovati pri vplivnikih
SSKJ²
vplívnost -i ž (ī)
lastnost, značilnost vplivnega: njegova vplivnost raste; zaradi svoje vplivnosti vse doseže
SSKJ²
vplívnosten -tna -o prid. (ī)
nanašajoč se na vplivnost: vplivnostno področje / vplivnostno razmerje
SSKJ²
vplúti vplôvem in vplújem dov., tudi vplovíte (ú ó, ú)
s plutjem priti v kaj: ladja vplove v pristanišče, zaliv
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vplútje -a s (ȗ)
glagolnik od vpluti: vplutje ladje
SSKJ²
vpoglèd -éda m (ȅ ẹ́)
1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino: dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti ga javnost lahko pogleda, vidi
2. publ., navadno v zvezi z v pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti: to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje
// v zvezi dobiti, imeti vpogled globlje (s)poznati kaj: dobiti, imeti vpogled v poslovanje; imeti širok vpogled v zadevo
♦ fin. hranilna vloga na vpogled hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo
SSKJ²
vpoglédati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
pregledati kaj, navadno uradni dokument, z namenom ugotoviti, poiskati kaj: vpogledati v dokumentacijo, pogodbo, sodni spis; vpogledati v osebne zdravstvene podatke
SSKJ²
vpogledováti -újem nedov. (á ȗ)
pregledovati kaj, navadno uradni dokument, z namenom ugotoviti, poiskati kaj: redkokdo ima pravico vpogledovati v zasebno elektronsko pošto; sodni izvedenci lahko vpogledujejo v zdravstvene kartoteke / neposredno vpogledovati
SSKJ²
vpòj -ôja m (ȍ ó)
glagolnik od vpiti, sprejeti vase: vpoj tekočine
SSKJ²
vpójen -jna -o prid., vpójnejši (ọ̄)
nanašajoč se na vpoj ali vpijanje: vpojna vlakna / vpojna sposobnost / vpojni papir
SSKJ²
vpojljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vpijati: vpojljiva emulzija
// sposoben vpijati: vpojljiva tkanina
SSKJ²
vpójnost -i ž (ọ̄)
lastnost, značilnost vpojnega: dobra, velika vpojnost; vpojnost lesa, papirja
SSKJ²
vpoklíc -a m (ȋ)
glagolnik od vpoklicati: vpoklic nabornikov, obveznikov, rezervistov / vpoklic k vojakom, na vojaške vaje, v vojsko / brati, dobiti vpoklic obvestilo o vpoklicu; vojaški vpoklic / igralci so se odzvali selektorjevemu vpoklicu v reprezentanco / proizvajalec je utrpel škodo zaradi obsežnega vpoklica avtomobilov; vpoklic avtomobilov na ponovni servis zaradi tovarniških napak / izredni, preventivni vpoklic vozil
SSKJ²
vpoklícanec -nca m (ȋ)
kdor je vpoklican: slabo izurjeni in nemotivirani vpoklicanci; prihod vpoklicancev v vojašnico / prisilni vpoklicanci v nemško vojsko / vojaški vpoklicanec
SSKJ²
vpoklícati -klíčem dov., vpoklícala in vpoklicála (í ȋ)
1. uradno poklicati koga na opravljanje vojaške dolžnosti: vpoklicati obveznike, rezerviste; vpoklicati dodatne policiste / vpoklicati k vojakom, v vojsko / vpoklicati prebivalstvo za delo pri obnovi cest, nasipov
2. poklicati igralca v moštvo: vpoklicati nove branilce, napadalce v igro; vpoklicati za prvenstvo, tekmo / vpoklicati igralce v ekipo, reprezentanco
3. pozvati kupce izdelkov, zlasti vozil, na servis z namenom odprave določenih serijskih napak: vpoklicati serijo gorskih koles zaradi napake pri izdelavi; vpoklicati nov model prenosnih računalnikov / vpoklicati vozila na servis
    vpoklícan -a -o:
    vpoklican nabornik, rezervist; sam.: odhod vpoklicanih na fronto / vpoklican igralec, nogometaš / vpoklicano vozilo
SSKJ²
vpoklícen -cna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vpoklic v vojsko: vpoklicni rok, termin; vpoklicna kampanja / vpoklicni letnik; vpoklicna vojska
SSKJ²
vpokliceváti -újem nedov. (á ȗ)
1. uradno klicati koga na opravljanje vojaške obveznosti: vpoklicevati nabornike, obveznike, rezerviste / vpoklicevati na vojaške vaje
2. pozivati kupce izdelkov, zlasti vozil, na servis z namenom odprave določenih serijskih napak: vpoklicevati nov model avtomobilov zaradi slabih pokrovov motorja; vpoklicevati novo serijo naprav zaradi odkrite napake / vpoklicevati vozila na servis
SSKJ²
vpónka -e ž (ọ̑)
podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje: alpinist vpenja vponke v kline; vrv v vponki; pas z vponko / plezalna vponka
SSKJ²
vpotegljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vpotegniti: vpotegljivi kremplji
SSKJ²
vpotegníti in vpotégniti -em dov. (ī ẹ́)
potegniti kak svoj del vase: vpotegniti kremplje, lovke / letalo vpotegne podvozje v trup uvleče
    vpotegníti se in vpotégniti se
    potegniti se v svoje ogrodje: žival se vpotegne v hišico, lupino
SSKJ²
vpráskati -am dov., tudi vpraskála (á)
s praskanjem narediti v kaj: vpraskati ime, znak; vpraskati v zid; vpraskati z nohtom, žebljem
    vpráskan -a -o:
    v steno vpraskan napis
SSKJ²
vprašáj -a m (ȃ)
1. jezikosl. ločilo, ki označuje samostojne, neodvisne vprašalne stavke, zvezo stavkov z glavnim vprašalnim stavkom, vprašalni stavek premega govora: na koncu stavka stoji vprašaj; napisati vprašaj; vprašaj in klicaj
2. znamenje, podobno narobe obrnjenemu S s piko spodaj, ki izraža vprašanje, dvom o čem: ob robu besedila napisati vprašaj
3. ekspr. vprašanje: videti v očeh sogovornika vprašaj / v tej zadevi je še veliko vprašajev / v povedni rabi njun zakon je čedalje večji vprašaj
● publ. nad gradnjo tovarne visi vprašaj gradnja je dvomljiva, negotova; publ. s tem dejanjem bi postavili svojo doslednost pod vprašaj bi povzročili dvom, pomisleke o njej
SSKJ²
vprašálec -lca [ʍprašau̯ca tudi ʍprašalca] m (ȃ)
vpraševalec: povedati vprašalcu za pot
SSKJ²
vprašálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vprašanje, vpraševanje: vprašalna oblika / vprašalna pola
♦ jezikosl. vprašalni prislov, zaimek; vprašalni stavek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vprašálnica -e ž (ȃ)
1. besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: objaviti, sestaviti vprašalnico / anketna, dialektološka vprašalnica / raztrgati vprašalnico list, liste s takim besedilom
2. jezikosl. beseda, izraz, s katerim se vprašuje po čem ali ki uvaja vprašanje: ali, kdo, kdaj in druge vprašalnice / zaimenske vprašalnice; vprašalnice za sklone
SSKJ²
vprašálnik -a m (ȃ)
besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: razmnožiti, sestaviti vprašalnik / anketni vprašalnik; vprašalnik za raziskavo javnega mnenja
// list, listi s takim besedilom: poslati komu vprašalnik; rubrike vprašalnika / izpolniti vprašalnik; vpisati v vprašalnik
SSKJ²
vprášanec -nca m (á)
kdor je vprašan: vprašanec odgovori, da do vasi ni daleč / anketo je vrnila polovica vprašancev / izpitna komisija z odgovori vprašanca ni bila zadovoljna
SSKJ²
vprašánjce -a s (ȃ)
ekspr. manjšalnica od vprašanje: še vprašanjce in pogovora bo konec
SSKJ²
vprašánje -a s (ȃ)
1. ustno ali pisno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pisno, ustno vprašanje
♦ lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje; pravn. poslansko vprašanje javno vprašanje poslanca v parlamentu, s katerim se zahteva od vlade ali ministrstva odgovor o kaki zadevi
// kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje
2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala na vprašanju za vprašanje
3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci
// kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje
4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je
// ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje
SSKJ²
vprášanka -e ž (á)
ženska, ki je vprašana: odgovor vprašanke
SSKJ²
vprášati tudi vprašáti -am dov., tudi vprášala (á á á)
1. z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom
a) od njega kaj izvedeti: če česa ne veste, vprašajte; vprašati mater, ali je res; vprašati koga, kam gre; vprašala ga je, kdaj se bo vrnil; koliko to stane, je vprašal; ekspr. vprašati po ovinkih; vprašati po telefonu; tega ne vem, vprašajte pri sosedu; vprašati z odločnim glasom; boječe, vljudno vprašati; naravnost vprašati; pisno, ustno vprašati; vprašati in odgovoriti / vprašati prodajalca za ceno; vprašati za pot; vprašati koga po imenu, željah; če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem; iti v šolo vprašat za sina poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli / vprašati z gibom roke, s pogledom / kot vljudnostna fraza: ali te lahko nekaj vprašam; kaj nameravate narediti, če smem vprašati
b) od njega kaj dobiti: vprašati koga za cigareto / vprašati za dovoljenje, nasvet / vprašati za doto kolikšna bo dota; vprašati za račun; vprašati kje za službo / vzame, ne da bi vprašal / za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec
c) izraziti zanimanje: vprašati koga po znancih, zdravju
2. ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi: vprašati učenca / vprašati koga matematiko; vprašati za oceno / vprašati učenca pesem zahtevati od njega, da jo pove na pamet
3. pog., v medmetni rabi, v zvezi ne vprašaj, ne vprašajte izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja odgovora: ne vprašaj, kaj bo z njimi; ne vprašajte, kam bo šel
// poudarja veliko ali majhno mero: raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev; ne vprašaj, kako smo bili veseli zelo smo bili veseli / ne vprašajte, kje vse je bil marsikje je bil
4. pog., v medmetni rabi, v zvezi še vprašaš, še vprašate izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti odgovora: greš zraven? Še vprašaš; si utrujena? Še vprašate / kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja
● pog. tebe ni nihče nič vprašal tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe; za denar, stroške ne vprašam denar, stroški (zame) niso pomembni; ekspr. vprašati za roko dekleta zasnubiti dekle; pog. kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš ne vem, kdaj se bo vrnil; kdor vpraša, ne zaide; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati
    vprášati se tudi vprašáti se
    zastaviti si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašati se o smislu česa; vprašam se, kaj bi to bilo; vprašajmo se, kako bi to naredili
    ●     ekspr. če je dobro, to se vpraša to je pomembno, odločilno
    vprášan -a -o:
    vprašani človek se je zmedel; bil je vprašan fiziko; sam.: vprašani ni hotel odgovoriti
SSKJ²
vpraševálec -lca [ʍpraševau̯ca tudi ʍpraševalca] m (ȃ)
kdor vprašuje: povedati vpraševalcu za pot spraševalcu / vpraševalec pri anketiranju, intervjuju izpraševalec, spraševalec / izpitni vpraševalec izpraševalec
SSKJ²
vpraševálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vpraševanje: vpraševalno zaporedje / vpraševalna metoda
SSKJ²
vpraševálka -e [ʍpraševau̯ka tudi ʍpraševalka] ž (ȃ)
ženska, ki vprašuje: vpraševalka je zadovoljna z odgovori
SSKJ²
vpraševánec -nca m (á)
kdor je vpraševan: novinar in vpraševanec
SSKJ²
vpraševánje -a s (ȃ)
glagolnik od vpraševati; spraševanje: vse vpraševanje o lastnem početju je bilo zaman; vpraševanje, kaj je to in kaj ono, se ni nehalo; radovedno, tiho vpraševanje
SSKJ²
vpraševáti -újem nedov. (á ȗ)
z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z namenom; spraševati:
a) od njega kaj izvedeti: otrok vprašuje starše; kako je bilo, so ga vpraševali; vpraševati o čem, po čem; vpraševati po telefonu; prijazno vpraševati; kako, da si to kupil? Ne vprašuj tako neumno; vpraševati in odgovarjati / vpraševati za pot / vpraševati z očmi
b) od njega kaj dobiti: vpraševati za dovoljenje / kupci po tem izdelku ne vprašujejo več
c) izražati zanimanje: vpraševati koga po zdravju, znancih
● za denar ne vprašujem denar ni pomemben; pog. bi me čakali? Še vprašuješ izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti, jasnosti odgovora
    vpraševáti se 
    zastavljati si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašujem se, kako naj stvar izpeljem / industrija se ne vprašuje, kam s strupenimi odpadki
    vpraševáje zastar. vprašujé:
    iskati koga, vpraševaje od hiše do hiše
    vprašujóč -a -e:
    vprašujoč otrok; prisl.: vprašujoče gledati
SSKJ²
vprašljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti: vprašljiva odločitev, trditev; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti
// navadno v povedni rabi negotov, nezanesljiv: zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva tvegana
    vprašljívo prisl.:
    vprašljivo govoriti, razlagati kaj / v povedni rabi: tako trditi je vprašljivo; vprašljivo je, ali bodo načrt mogli uresničiti vprašanje je; sam.: v članku je marsikaj vprašljivega
SSKJ²
vprašljívost -i ž (í)
knjiž. lastnost, značilnost vprašljivega: vprašljivost trditve / vprašljivost tematike / vprašljivost obstoja, zmage negotovost, nezanesljivost
SSKJ²
vpràv člen. (ȁ) star.
1. prav, zelo: zdela se mu je vprav lepa / vprav hitro napredovati / vse je vprav očarala
2. prav, ravno: vprav izobrazba lahko prinese največ dobrega / sedel je vprav na vrhu / vprav tedaj se je ozrla / v vezniški rabi zalotili so ga, vprav ko je odprl blagajno
3. v prislovni rabi ravno, ravnokar: to je knjiga, ki sem jo vprav prebral; začelo se je vprav daniti
SSKJ²
vpréči vpréžem dov., vprézi vprézite in vprezíte; vprégel vprégla; nam. vpréč in vprèč (ẹ́)
1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpreči konja; vpreči in izpreči / vpreči v plug, vitel, voz / vpreči vole v jarem / vpreči voz
2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: ob žetvi vpreči vso družino; vpreči ljudi v delo / vpreči koga v politiko / vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja
● publ. industrija je vpregla tudi reke začela izkoriščati njihovo moč; ekspr. delo ga je vpreglo za ves dan zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa; publ. kapital je vpregel priseljence v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi
    vpréžen -a -o:
    v plug vpreženi konji; biti vprežen od jutra do večera
SSKJ²
vpréga -e ž (ẹ̑)
1. vprežena žival, skupina živali: priganjati, voditi vprego; orati, voziti z vprego; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji vprežne živali
// žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena: ceste so bile polne vpreg
// vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali: vola sta počasi vlekla vprego
2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže: dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego zaprežnico
3. glagolnik od vpreči: biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival
SSKJ²
vpréganje -a s (ẹ̄)
glagolnik od vpregati: vpreganje konja, živine / vpreganje v jarem / vpreganje ljudi v delo
SSKJ²
vprégati -am nedov. (ẹ̄)
1. pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpregati konja / vpregati v plug, voz / vpregati v jarem, komat
2. ekspr. delati, da kdo dela, sodeluje pri čem napornem, dalj časa trajajočem: vpregati otroke v delo
● ekspr. vpregati koga v jarem svoje ideologije podrejati ga njenim zakonitostim, koristim
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vprék1 prisl. (ẹ̑)
1. povprek: razpoka se vleče vprek čez vso grapo / iti vprek na greben / drevo leži vprek na stezi
2. ekspr. izraža
a) splošnost: s posnemanjem vsega vprek so naredili veliko škode / voda je drla kar vprek
b) hkratnost: vsi vprek govorijo, se pozdravljajo, vpijejo
3. star. navkljub1: izvoljen je bil vsemu nasprotovanju vprek
● star. priti si vprek spreti se; star. razšli so se vprek in v šir na vse strani; prim. vsepovprek, vseprek, vsevprek
SSKJ²
vprék2 predl. (ẹ̑)
zastar., z dajalnikom kljub: priti vprek prepovedi
SSKJ²
vprêsti vprêdem in vprésti vprédem dov., stil. vprèl vprêla in vpréla (é; ẹ́)
s predenjem narediti, da pride kaj v kaj: vpresti v nit barvna vlakna / vpresti tanjša vlakna med debelejša
● ekspr. vpresti v predavanje zanimive podatke vključiti
SSKJ²
vprézati -am nedov. (ẹ̄)
vpregati: vprezati živino / vprezati ljudi v delo
SSKJ²
vpréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vprego: vprežni konj; vprežna živina / vprežna veriga; vprežna vrv zaprežnica / vprežni plug, voz; vprežna kosilnica
SSKJ²
vpréženec -nca m (ẹ̑)
vprežena žival: vpreženca sta hrzala, mukala
SSKJ²
vpréženje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vpreči: vpreženje živali v voz
SSKJ²
vpréženost -i ž (ẹ̑)
stanje vpreženega: vpreženost je žival motila / ekspr. vpreženost v delo
SSKJ²
vpréžnica -e ž (ẹ̑)
vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu; zaprežnica: odpeti, utrgati vprežnico; na komat in vago pripeti vprežnici / konjske vprežnice
SSKJ²
vpríčen -čna -o prid. (ī ȋ)
knjiž. sedanji: vprične razmere so težke
SSKJ²
vpríčo1 prisl. (í)
izraža navzočnost, prisotnost: vpričo sem bil, ko se je to zgodilo; vpričo ga je ozmerjala; govori z njim in se mu vpričo zlaže
● star. rana se mu je skoraj kar vpričo celila zelo hitro
SSKJ²
vpríčo2 in vpričo predl. (í) z rodilnikom
1. za izražanje navzočnosti, prisotnosti: vpričo drugih so lepo ravnali z njo; vpričo otrok ne bi smeli tako govoriti; ošteti, udariti koga vpričo vseh
2. publ. zaradi: vpričo nastalega položaja je bilo treba nekaj ukreniti
SSKJ²
vprogramírati -am dov. (ȋ)
dodati v programsko kodo: založba namerava v svoje izdelke vprogramirati kodo zoper presnemavanje; vprogramirati nove rešitve v računalniške programe / vprogramirati si v možgane pozitivne misli / vprogramirali so jim tekmovalno miselnost vsilili (brez njihovega zavedanja)
SSKJ²
vpŕvič prisl. (ȓ)
prvič: vprvič je občutil grozo, drugič je bilo že lažje / tedaj je vprvič odšla z doma / dvakrat sem mu moral pisati. Vprvič ni hotel verjeti
SSKJ²
vpŕvo in v pŕvo prisl., piše se narazen (ȓ)
prvič: ker mu je v prvo spodletelo, se je drugič bolje pripravil / danes sem v prvo tu; takrat ga je v prvo videla
SSKJ²
vpúst -a m (ȗ)
glagolnik od vpustiti: vpust pare v parni stroj
SSKJ²
vpustíti -ím dov., vpústil (ī í)
strojn. narediti, da kaj pride v kaj: vpustiti paro v parno turbino
SSKJ²
vrábček -čka m (á)
1. vrabčji mladič: vrabček je padel iz gnezda; negoden vrabček
// ekspr. vrabec: na dvorišču čivkajo, ščebetajo vrabčki; ni ga več kot vrabčka, pa je tako odločen
2. ekspr. otrok ali majhna, drobna ženska: za svojega vrabčka lepo skrbi
SSKJ²
vrábčevka -e ž (á)
samica vrabca: vrabec in vrabčevka
♦ etn. plesati vrabčevko skupinski ples z nadštevilnim plesalcem
SSKJ²
vrábčji -a -e prid. (ā)
nanašajoč se na vrabce: vrabčja jajčka / vrabčje ščebetanje / vrabčje strašilo
● slabš. imeti vrabčjo pamet zelo majhno
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vrábec -bca m (á; v medmetni rabi ā)
1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih: vrabci čivkajo, ščebetajo; vrabci zobljejo proso; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce
● ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; ekspr. ker je realist, se odloči za vrabca v roki za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ zool. domači vrabec s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus; poljski vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus
// samec te ptice: vrabec in vrabčevka
2. evfem. hudič: le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi: ni vrabec, da se mu ne posreči; kako, vrabca, se je že pisal
SSKJ²
vrabíca -e ž (í)
nar. vrabčevka, vrabulja: vrabec in vrabica
SSKJ²
vrabìč -íča tudi vrábič -a m (ȉ í; á)
zastar. vrabček: nositi hrano vrabičem v gnezdu; vrabec in vrabiči
SSKJ²
vrabíčji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrabiče: vrabičje čivkanje / vrabičje gnezdo
SSKJ²
vrabúlja -e ž (ú)
samica vrabca: vrabulja in vrabec znašata gnezdo
SSKJ²
vráč -a m (ā)
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih kdor z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč, vpliva na koga ali po določenih znamenjih napoveduje prihodnost: vrač z zagovorom odvrača nevarnost, zdravi bolezni; vprašati za svet vrača; plemenski vrač
// svečenik, vedež: vrači božanstev / astrološki vrači
2. star. zdravnik, padar: vrač ga je preiskal in ugotovil pljučnico / delo je najboljši vrač
SSKJ²
vračáj -a m (ȃ)
glasb. znak za razveljavljanje višaja ali nižaja; razvezaj: napisati vračaj
SSKJ²
vračálen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se vrača: vračalna naprava
SSKJ²
vračálka -e ž (ȃ)
1. tipka na računalniški tipkovnici, ki briše znake levo od kazalca: pritisniti vračalko; pobrisati besedilo z vračalko; preslednica in vračalka
2. adm. tipka za vračanje voza mehanskega pisalnega stroja za po eno mesto proti levi: pritisniti na vračalko
SSKJ²
vráčanje -a s (ā)
glagolnik od vračati: vračanje posojila / vračanje moči, zdravja / vračanje ljubezni / vračanje v rojstni kraj; vračanje z vlakom / vračanje govornika k že obravnavanemu vprašanju
♦ rač. ponovitev procesa zaradi odkrite napake računalnika
SSKJ²
vráčar -ja m (ȃ)
1. vrač: plemenski poglavar in vračar sta odločila drugače
2. star. zdravnik, padar: bolnika zdravi vračar
SSKJ²
vráčarica -e ž (ȃ)
star. zdravnica, padarica: bila je znana vračarica
SSKJ²
vráčarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vrače ali vračarstvo: vračarski zagovori / dobro je opravljal svoje vračarsko delo
SSKJ²
vráčarstvo -a s (ȃ)
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih vplivanje na koga z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč ali napovedovanje prihodnosti po določenih znamenjih: vračarstvo in šamanstvo
2. star. zdravljenje, padarstvo: ukvarjati se z vračarstvom
SSKJ²
vráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
    vráčati se 
    1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
    ●     rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
    // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
    2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
    3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
    4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
    5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
    // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
    vračajóč -a -e:
    zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
    vráčan -a -o:
    vračan dolg; vračana ljubezen
SSKJ²
vračeváti -újem nedov. (á ȗ)
vračati: vračevati posojilo / vračevati neprijaznost z ljubeznivostjo / vračevati se domov
SSKJ²
vračílen1 -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vračilo1: vračilni rok / vračilne obveznosti
SSKJ²
vračílen2 -lna -o prid. (ȋ)
star. zdravilen: poznati vračilno moč zelišč
SSKJ²
vračílo1 -a s (í)
1. kar se komu vrne: dobiti, prejeti vračilo / vračilo za škodo povračilo; vdanost jim je bila vračilo za pomoč
2. glagolnik od vračati ali vrniti: vračilo posojila; rok vračila / prosimo za čimprejšnje vračilo kot opozorilo prosimo, vrnite čim prej / zavlačevati z vračilom rokopisa z vrnitvijo; zastar. vračilo stroškov povrnitev
SSKJ²
vračílo2 -a s (í)
star. zdravilo: bolniku vsa vračila niso pomagala
Število zadetkov: 97669